Četrtek, 31. 7. 2025, 4.00
10 ur, 8 minut
Peter Kauzer in drugi del sezone
Peter Kauzer je spregovoril o svojih težavah v prvem delu sezone

Peter Kauzer nam je v pogovoru razkril, kaj se je pravzaprav dogajalo z njim v prvem delu sezone.
Svojih težav nikoli ni želel obešati na velik zvon, a dejstvo je, da je imel Peter Kauzer, slovenski kajakaš na divjih vodah, na začetku sezone kar nekaj zapletov. V pogovoru nam je razkril, kaj se je pravzaprav dogajalo z njim v prvem delu sezone in ali so njegove težave že pozabljene.
Peter Kauzer velja za enega najboljših slovenskih športnikov. V svoji karieri je dosegel praktično vse in v zadnjih letih, star je 41 let, še vedno kaže zobe mladim, ki vanj zrejo z velikim spoštovanjem – in tudi on je šel v svoji karieri skozi vzpone in padce. Zdi se, da so ga še najbolj bolele lanske olimpijske igre v Parizu, ko se mu je po njegovem mnenju zgodila krivica.
A Kapsl, kot mu tudi nekateri pravijo, je šel naprej. V pripravljalnem obdobju je kazal dobro formo, zmagoval na pripravljalnih tekmah, potem se je na začetku sezone rezultatsko nekoliko izgubil. O svojih težavah javno ni govoril, le pred časom smo zasledili zapis, ko je po evropskem prvenstvu zapisal, da je težko kaj več narediti, če nisi stoodstoten.
Vsa leta svoje kariere uspešno sodeluje s svojim očetom.
Hude bolečine in masažna miza
Težave so se pojavile že na začetku evropskega prvenstva v Parizu, ko je že na ekipnih tekmah začutil bolečino v hrbtu. A takrat še ni bilo najhuje. Naslednji dan, ko so ga čakale kvalifikacije, je imel zjutraj tako hude bolečine, da ni vedel, ali bo lahko sploh šel na start.
"Nisem se mogel niti ogrevati. To je bilo kakšno uro in pol pred startom. Komaj sem prišel iz čolna. Do kvalifikacij sem bil na masažni mizi. Bolečina je bila znosna do te mere, da sem lahko startal. Rekel sem si: 'Grem na start in kar je, je.' Nisem kompliciral, ker če bi se moral kje izmikati, bi me verjetno še bolj zagrabilo," nam je razlagal Hrastničan, ki je nato v polfinalu zasedel celo tretje mesto in kazalo je, da je pripravljen na boj za najvišja mesta.
A v finalu je bilo drugače. V eni izmed kombinacij ga je zagrabil krč, nato ga je spet zagrabilo v hrbtu in komaj je dosegel cilj. Po prvenstvu je prišel domov, si vzel dva dni prosto z namenom, da se vse skupaj malo umiri in da bo lahko začel dvigovati formo za tekme svetovnega pokala. A to bil je račun brez krčmarja. Na treningu ga je spet zagrabilo in posledično je izgubil kar precej dni treninga.
"V bistvu sem prvič zares treniral šele dva dni pred odhodom na uvodno tekmo svetovnega pokala v La Seu d'Urgellu. Tistih 14 dni vmes, ko sem mislil, da bom treniral in dvignil formo za tekme svetovnega pokala … Nič ni bilo od tega. Tudi v Španiji sem bil vsak dan na mizi. Iz dneva v dan je šlo sicer na bolje, ampak če nisi stoodstoten in samo čakaš, kdaj bo spet zagrabilo … Lahko narediš samo kakšen hiter gib in je že dovolj. Skozi prvi dve tekmi svetovnega pokala sem bolečino sprejel, ampak v glavi je to malo težje sprejeti."
"Nisem si hotel priznati, da me takšno stanje res ovira."
"Žal je tako, da se napake dogajajo"
Prvič je lahko normalno zaveslal šele na dan tekme v francoskem Pauju. Na tekmi v Pragi, kjer se je uvrstil v finale, pa je končno začutil, da je kljub svojim 41 letom še vedno blizu najboljšim. Čeprav tudi v Pauju ni bil daleč zadaj, ampak so ga precej stale kazenske sekunde (dotik vrat). Zbral jih je kar osem in ne spominja se, kdaj jih je nazadnje toliko nabral. Zdaj ga v nadaljevanju sezone čakata še dve tekmi svetovnega pokala in svetovno prvenstvo v Avstraliji.
"Zdaj gre samo še za to, da odpravim napake. To je tisto, kar me trenutno loči od najboljših rezultatov. Žal je tako, da se napake dogajajo. Še posebej, če nisi stoodstoten – in nisem si hotel priznati, da me takšno stanje res ovira. Težko je bilo sprejeti, da sem v takšnem stanju, ker preprosto si nisem mogel niti krovnice zapreti. Nobenih rotacij nisem mogel delati. Bil sem brez občutka in potem delal nekaj na silo."
"Nekaj najlepšega"
Bolečina je izginila in prišli so trenutki, ki mu veliko pomenijo. Pri njem že dolgo časa ni nobena skrivnost, da se vsako leto odpravi veslati na Sočo. Ne trenirati, ampak veslati za svojo dušo. Dolga leta je to delal sam in tam našel svoj mir, danes pa to počne s hčerko Nolo, ki gre po njegovih stopinjah.
"To sem si vedno želel, odkar se je rodila. Potem ko sem videl, da ji je veslanje všeč in da se je odločila za to … Komaj sem čakal ta trenutek. Vedno sem govoril, da grem po Soči veslat za svojo dušo. Da lahko zdaj to doživim skupaj s hčerko, je res nekaj najlepšega."
Pri zrelih športnih letih pa Peter očitno vse bolj pogleduje v prihodnost. Kaj bo točno delal v prihodnosti, še ni povsem jasno. Rad bi ostal v tem športu in ne dolgo nazaj je naredil tečaj za trenerja. "Potegnil bom črto in videl kako in kaj. O tem se bomo pozneje pogovarjali," pove, ko beseda nanese na konec sezone.
"Še zmeraj sem isti, kot sem bil pred 30 leti."
"Vsak v življenju ima možnost"
V zadnjem času ga pogosto vidimo v družbi mlajših tekmovalcev iz hrastniškega kluba. Opaža, da so nekateri mladi zelo zavzeti, drugi malo manj – in tudi on vidi generacijske razlike. "Mi včasih nismo imeli računalnikov, telefonov in vsega tega. Ko si prišel iz šole, si naredil domačo nalogo, če si jo, nekaj pojedel in šel ven. Potem te ni bilo domov do večera. To se je danes precej spremenilo."
Ne dogaja pa se ravno vsak dan, da lahko mladi tekmovalci delajo z enim najboljših kajakašev. Marsikdo bi rekel, da je to za mlade slovenske divjevodaše velik privilegij. A srebrni kajakaš z olimpijskih iger v Riu ne želi, da bi imeli mladi ob njem tak občutek. Sam prisega na skromnost in preprostost.
"Meni je samoumevno, da sem dol na klubu. Še zmeraj sem isti, kot sem bil pred 30 leti. Seveda sem odrasel v tem času … Nisem nič več in nič manj kot vsi drugi – in če je meni uspelo … Vsak v življenju ima možnost, samo vprašanje je, za kaj se odločiš in koliko si v to pripravljen vložiti. V prvi vrsti to delam zato, ker rad to delam. Mislim, da moraš ostati skromen, ker sicer te lahko zelo hitro 'odnese'."
Preberite še: