Sobota, 6. 9. 2025, 4.00
2 tedna, 6 dni
Intervju
Olimpijski prvak Toby Roberts za Sportal: Veliko ljudi ni razumelo, s čim se spopadam
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,39
Olimpijski prvak Toby Roberts: "Po olimpijskih igrah sem doživljal precej težke trenutke. Komaj 19 let sem imel, ko sem že uresničil svoj največji cilj, in ko sem razmišljal, kaj bo moj naslednji korak, se nekako nisem znašel. Ampak skozi sezono sem spet počasi ugotovil, da imam res rad tekmovanja, in danes lahko rečem, da sem v precej boljši koži, kot sem bil sredi leta."
"Po olimpijskih igrah sem doživljal precej težke trenutke. Komaj 19 let sem imel, ko sem že uresničil svoj največji cilj, in ko sem razmišljal, kaj bo moj naslednji korak, se nekako nisem znašel," je v intervjuju za Sportal priznal olimpijski prvak v športnem plezanju iz Pariza Toby Roberts, ki je svoje občutke junija iskreno strnil v objavi na družbenih omrežjih. Od takrat se je njegova rezultatska krivulja obrnila navzgor in tudi v Kopru, kjer bo danes plezal v finalu, mu odlično kaže (2. po polfinalu). Pravi, da je plezanje zanj še vedno igra, čeprav je po eni strani tudi služba. "Ampak služba, ki jo naravnost obožujem," dodaja.
Na tekmi svetovnega pokala v težavnostnem plezanju v Kopru nastopa tudi mladi britanski plezalec Toby Roberts, olimpijski prvak iz Pariza. V intervjuju za Sportal je med drugim spregovoril o vrednosti zlate olimpijske medalje in psihični krizi sredi sezone, ko se je vanj zaradi slabših rezultatov naselil sindrom prevaranta. Z 20-letnim plezalcem iz Surreyja v jugovzhodni Angliji smo se pogovarjali po kvalifikacijah, kjer je osvojil vrh obeh smeri.
"Vedno sem bil motiviran in sem sanjal o zmagi, ampak eno je, da o tem sanjaš, drugo pa, da si to sposoben doseči."
Če začneva pri lanskih olimpijskih igrah v Parizu, kjer ste pri rosnih 19 letih postali olimpijski prvak v kombinaciji težavnosti in balvanov. V Sloveniji je vrednost olimpijske medalje neprecenljiva, in to v kateremkoli športu. Kako je s tem v Veliki Britaniji?
Enako. Olimpijske igre so v večini držav prepoznane kot največji športni dogodek, olimpijska medalja pa velja za najvišji možni dosežek. Tudi sam sem od nekdaj sanjal, da bom nekoč nastopil na olimpijskih igrah. Ko sem izvedel, da bo plezanje vključeno v olimpijski program, je bila to zame dodatna motivacija, takrat sem začel trenirati še bolj predano in zavzeto.
Sta bili zmaga na olimpijski tekmi in zlata olimpijska medalja za vas presenečenje ali je to nekaj, kar ste že dolgo časa vizualizirali?
Da. Vedno sem bil motiviran in sem sanjal o zmagi, ampak eno je, da o tem sanjaš, drugo pa, da si to sposoben doseči. Ko sem zmagal, sem bil, povem kar po pravici, povsem šokiran in hkrati neizmerno ponosen. Za to medaljo sem garal zadnjih deset let.
Olimpijski zmagovalni oder (od leve proti desni): Japonec Anraku Sorato (drugo mesto), Roberts (olimpijski prvak) in Avstrijec Jakob Schubert (tretje mesto)
Kako priljubljeno je plezanje v Veliki Britaniji? V Sloveniji je predvsem zaradi Janje Garnbret ta šport med najbolj priljubljenimi, še posebej med najmlajšimi.
Tudi pri nas je plezanje vse bolj priljubljeno. Ko sem se pri sedmih letih začel ukvarjati s plezanjem, to ni bilo preveč poznano, niti nismo imeli veliko telovadnic, skratka, pogoji niso bili najboljši.
Ko pa se je šport razvijal in smo tudi mi imeli v svetovnem pokalu tekmovalce, ki so dosegali vrhunske rezultate (med njimi je tudi Shauna Coxsey, s katero smo se pogovarjali na svetovnem prvenstvu v Bernu leta 2023), je plezanje postalo vse bolj poznano in moja olimpijska zmaga je temu dodala še dodaten zagon.
Spomnim se, da mi je takrat pisalo ogromno ljudi in mi čestitalo, od otrok do starejših ljudi. Nekateri so se s plezanjem začeli ukvarjati ravno zato, ker so tekmo v plezanju videli na olimpijskih igrah.
"Nekateri so se s plezanjem začeli ukvarjati ravno zato, ker so tekmo v plezanju videli na olimpijskih igrah."
Ogromno odziva je sprožila tudi vaša junijska objava na Instagramu, v kateri ste odkrito priznali, da se po slabšem začetku sezone ne počutite kot olimpijski prvak. Omenili ste, da vas spremlja imposter sindrom (psihološki vzorec, ko posameznik verjame, da njegovih uspehov in dosežkov ne gre pripisati lastnim sposobnostim, temveč sreči, naključju ali celo zmoti drugih, op. a.). Ob tem ste zapisali, da vas ljudje še vedno prosijo za avtograme in fotografije, čeprav se vam na nekaterih tekmah ni uspelo uvrstiti v finale, v Bernu pa niti v polfinale. Takšnih priznanj pri vrhunskih športnikih nismo pogosto vajeni, saj redki javno spregovorijo o tem, kako težko je v resnici prenašati pritisk in visoka pričakovanja. Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili to deliti z javnostjo? Nedvomno gre za izjemno pogumno potezo.
Po olimpijskih igrah sem doživljal precej težke trenutke. Komaj 19 let sem imel, ko sem že uresničil svoj največji cilj, in ko sem razmišljal, kaj bo moj naslednji korak, se nekako nisem znašel. Ampak skozi sezono sem spet počasi ugotovil, da imam res rad tekmovanja, in danes lahko rečem, da sem v precej boljši koži, kot sem bil sredi leta.
Moj naslednji veliki cilj so olimpijske igre v Los Angelesu leta 2028 in že zdaj sem zelo motiviran. Še prej me čakajo vmesni cilji, tudi svetovno prvenstvo v Južni Koreji konec meseca.
"Zagotovo je plezanje zame še vedno igra, čeprav je po eni strani tudi služba. Ampak služba, ki jo naravnost obožujem."
Je plezanje za vas še vedno igra ali ga včasih jemljete kot službo?
Zagotovo je plezanje zame še vedno igra, čeprav je po eni strani tudi služba. Ampak služba, ki jo naravnost obožujem.
Zelo redko, pravzaprav le nekajkrat, se je zgodilo, da se mi ni ljubilo na trening in sem si mislil, da bi se mogoče lahko malo ustavil, da mi tega ni treba početi, ampak moj zagon in želja po tem, da bi postal najboljši plezalec, kot sem lahko, me vedno znova ženeta naprej.
Zdelo se je, kot da bi z objavo prekinili urok. Že na drugi tekmi po objavi ste v Innsbrucku zmagali v balvanih in v težavnosti osvojili drugo mesto.
Res je. Kaj pa vem, pred objavo sem čutil ogromno pritiska in pričakovanj javnosti, veliko ljudi ni razumelo, s čim se spopadam. Čutil sem, kot da od mene vsi pričakujejo, da bom na vsaki tekmi stal na zmagovalnem odru. Šele po seriji ne precej bleščečih rezultatov sem ugotovil, da to ni prava pot. Edini pravi način je, da pokažem svojo najboljšo predstavo v danem trenutku, vse drugo se bo zgodilo samo po sebi.
"Prav zaradi te izkušnje in dejstva, da sem se znal pobrati, se danes počutim precej močnejšega, kot sem bil prej."
Kdo vam je v težkih trenutkih najbolj pomagal?
Moja starša sta mi v veliko oporo in sta na nek način tudi moja psihologa, a če sem povsem iskren, je bila to pot, ki sem jo moral prehoditi sam. Nihče mi ne bi mogel reči ničesar, kar bi v tistem trenutku resnično spremenilo moje počutje – preprosto sem moral sam izkusiti, to predelati in se iz tega nekaj naučiti. Prav zaradi te izkušnje in dejstva, da sem se znal pobrati, se danes počutim precej močnejšega, kot sem bil prej.
Ustaviva se še pri tekmi v Kopru. Lani ste na tem prizorišču zmagali, tudi letos ste kvalifikacije opravili z odliko, v obeh smereh ste splezali do vrha. Kako pomembna je koprska tekma v luči prihajajočega svetovnega prvenstva v Južni Koreji?
Zelo pomembna, sam jo dojemam kot pripravljalno tekmo za svetovno prvenstvo. Prišel sem v dobri formi, za mano je ogromno treninga in mislim, da sem pripravljen na prvenstvo.
Boste nastopili v obeh disciplinah? Ciljate na dve zlati kolajni, tako kot Janja?
Da, nastopil bom v obeh disciplinah. Glede na to, da bosta v Los Angelesu obe disciplini na sporedu ločeno, sem se odločil, da se bom posvečal obema. Zavedam se, da bo to zelo težko in da me čaka veliko dela. Kar pa zadeva cilj na svetovnem prvenstvu, bi bile stopničke v obeh disciplinah super rezultat.
Preberite še:
