SiolNET. Sportal Drugi športi
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Mitja Petkovšek stvari tudi uradno postavil na svoje mesto

4

termometer

 | Foto:
Dvakratni svetovni in štirikratni evropski prvak na bradlji Mitja Petkovšek je danes na hitro sklicani novinarski konferenci potrdil, da končuje tekmovalno kariero. Telesu je moral priznati premoč.

Današnja novica o vašem športnem slovesu je vzbudila ogromno pozornosti. Vaš telefon je bil skoraj vse dopoldne zaseden. Da, kar 15 klicev sem naštel v eni uri. Nisem mogel verjeti, da je novica o mojem slovesu (objavljena je bila v današnji številki časopisa Delo – op. a.) lahko tako zanimiva in da lahko moje besede zvenijo tako močno. Vse to o bolečinah in slovesu je sicer res, a predstavljal sem si, da bom to novico lahko sporočil sam. Navsezadnje se že pet let počasi poslavljam.

Kljub številnim telefonskim klicem pa klica sponzorjev menda niste dobili. Tudi od svojega najbolj zvestega ne? Jožeta Mermala iz BTC Cityja? Ne, a ga prav zagotovo še bom.

Mislite, da je novica tudi njih presenetila? Mislim, da so jo potihoma pričakovali, saj sem že lani iskreno povedal, da ničesar ne obljubljam. Samo to, da bom korekten in da se bom trudil po svojih najboljših močeh. Mislim, da to govorim že od leta 2009. Enkrat se zgodba konča. Tako pač je in mislim, da moji sponzorji to najbolje razumejo, saj so z mano že vse od leta 2000, in to v dobrem in slabem. S tem, da so mi takrat, ko mi je šlo slabo, stali ob strani še bolj kot takrat, ko mi je vse teklo gladko in jih nisem tako močno potreboval.

Večkrat ste povedali, da brez protibolečinskih tablet ne zmorete naporov treninga. Kako je s tem v zadnjem obdobju? Ste odmerek še povečali? Lani sem še treniral pod vplivom protibolečinskih zdravil, letos pa sem se odločil, da s tem končam. Zavedel sem se, da nisem več mlad in da je vse skupaj prenevarno zame. Dolgoročno me je zaskrbelo za svoje zdravje.

Kaj vas je zadnjih pet let, ki so vam bila, kot ste večkrat povedali, podarjena, držalo pokonci? Upanje. Imel sem obdobja, ko mi je šlo fantastično, ko sem letel po bradlji. Vsa lanska sezona je bila odlična. Pa čeprav se je dogajalo, da sem za svojo sestavo na bradlji dobival oceno 14.3, da se nisem vedno uvrščal v finale, me ni skrbelo. Imel sem začrtano pot, do kod moram priti. Imel sem cilje, pot je bila prava. Vedno sem rad telovadil, tudi če sem izvajal lažje sestave, mi ni bilo težko, ker sem vedel, čemu so namenjene. Prejšnji mesec sem bil že sposoben izvesti res zahtevno vajo … Potem pa preprosto ni šlo več.

Kakšne vaje vam telo še dovoljuje izvajati? Glava bi verjetno želela več … Izvajam predvsem vaje za moč. Vzdrževal bom tudi tehniko. Prav zanima me, kako dolgo lahko telovadec izvaja tehnično zahtevne vaje. Diamidova ali kaj podobnega. To me je vedno zanimalo. Ali bom pri 70 letih na bradlji lahko izvedel "špičaka"? Bomo videli. Pri meni je predvsem pomembno to, da grem še vedno rad na trening. Tudi kadar sem bil utrujen, psihično preobremenjen ali žalosten, sem šel v telovadnico, naredil par vaj za moč, v pozitivnem vzdušju poklepetal s fanti … In ko sem se oprhal, sem bil kot nov. To je, kot bi vzel antidepresiv. Ali opij. Ga pokadil ali pojedel. No, saj ne vem, kaj se z opijem počne (smeh, op. a.).

Vedno ste znali o svojih kolegih telovadcih povedati same lepe besede, tudi če to ni bilo nikjer objavljeno … Res ste bili promotor gimnastike. Težko si je predstavljati, da boste zdržali brez tega. Hvala. Če ne drugače, bom s temi fanti ostal v stiku tako, da bom z njimi v telovadnici.

Je bilo za vas kot vrhunskega športnika oziroma za vašo psiho težko, ko ste ugotovili, da niste več sposobni izvajati najbolj vrhunskih predstav? Star sem že kar precej in že velikokrat sem mislil, da ne zmorem več, tako da sem se že nekako utrdil v tem. V zadnjih letih sem se vse bolj zavedal, da je to, kar zmorem samo še češnjica na torti, da so to podarjena leta. Da lahko samo še uživam v tem, kar mi telo omogoča. Nič več nisem zahteval od njega, samo presrečen sem bil, če sem lahko izvedel kak dober trening. Šlo je zgolj za uživancijo, nobenih posebnih zahtev nisem več imel do sebe. Zato je v tem trenutku vse skupaj precej lažje.

Kaj najbolj obžalujete na svoji športni poti, če sploh kaj? Ničesar!

Tudi spodrsljaja na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000, ko ste napovedovali olimpijsko medaljo, a ste na koncu pristali na repu razpredelnice, ne? Kje pa! Mislim, da sem to obdobje kar dobro prestal. To je tisto, ko rečeš samo škoda, nič več in nič manj. Gimnastika je še vedno razlog, zaradi katerega se zjutraj zbujam vesel, ne pa žalosten zato, ker nimam olimpijske medalje.

Je danes padla že kakšna zaposlitvena ponudba Gimnastične zveze Slovenije? Saj veste, da sem dober promotor slovenske gimnastike, kmalu bom imel tudi ustrezno izobrazbo, tako da sem prepričan, da bi se, če bi želel, kaj našlo. Mislim, da bi bil koristen, da bi bil dobra dodana vrednost.

V kakšni vlogi se vidite v prihodnosti? V tem trenutku si težko predstavljam, ker je možnosti res veliko. Športno področje je izredno široko. Od menedžmenta, rekreacije, vadbe do dela, povezanega z novo športno dvorano. Pa sploh ni nujno, da bom delal v športu. Morda bo šport samo ljubezen in se najdem v povsem drugi stvari. V tem trenutku je za take pogovore prezgodaj. Pomembno je le to, da so se mi sprostile dodatne ure, ki jih lahko preživim s svojo družino. To je neprecenljivo.

Koliko časa si boste vzeli, preden začnete razmišljati o prihodnosti? Ne vem. Najbolj razveseljujoče je to, da je sistem urejen tako, da vrhunskega športnika prav hitro ne vrže iz službe. Obstajajo sheme, ki ti dajo čas in finančna sredstva, da se lahko prekvalificiraš. Gre za razvoj kadra v športu.

Koliko časa vam torej še ostaja na ministrstvu za notranje zadeve, kjer ste zaposleni? Najmanj do junija prihodnje leto. Če bi v te sheme vstopil, lahko še več.

Trenerske vloge ne izključujete? Ne. Sicer pa moram tudi zaradi moje Mojce (partnerica Mitje Petkovška, nekdanja ritmična telovadka Mojca Rode, op. a.), ki ima klub za ritmično gimnastiko TIM, vztrajati v tem športu in spremljati vse, kar se na tem področju dogaja. Sem predsednik kluba in delo v njem mi je v veliko veselje in izziv.

Koliko lahko mladim ritmičarkam pomagajo izkušnje, ki ste jih pridobili v gimnastiki? Da se zavedajo, da vse niso le zmage, da je treba znati prebroditi tudi težke čase, kar je včasih lahko večja zmaga kot zlata medalja? Seveda, moj največji nasvet je vedno bil, da je, tudi če si pomagajo, težko priti do uspeha, če pa si ne bodo pomagale, lahko na vidne rezultate kar pozabijo. Naj se zgledujejo po nas, naj se ozrejo na našo polovico telovadnice (ritmične gimnastičarke v športni dvorani Gib na Drenikovi v Ljubljani vadijo v isti dvorani kot telovadci, op. a.). Samo če si pomagamo med seboj, lahko računamo na napredek. To je moj nasvet že od nekdaj.

Če sem prav slišala, ste si včeraj celo privoščili pivo. Prvič? Da, res je. Fantastično! Si to lahko predstavljate? S triletno hčerko Asjo sva se znašla v gneči na cesti. In ker sem bil lačen, v bližini pa je bila čevapčičarnica, sva se ustavila tam in si privoščila porcijo čevapčičev in kajmaka … Hči mi je delala sendviče s kajmakom, jaz pa sem užival in si zraven privoščil še vrček piva. Da o tem, da sem si namesto dopoldanskega treninga vzel čas in šel z očetom v gozd po kostanj, sploh ne govorim. Žalost oziroma manko ob koncu kariere bom poskušal zapolniti s stvarmi, ki sem jih do zdaj pogrešal. Mislim, da bom pri tem uspešen.

Koliko lahko mladim ritmičarkam pomagajo izkušnje, ki ste jih pridobili v gimnastiki? Da se zavedajo, da vse niso le zmage, da je treba znati prebroditi tudi težke čase, kar je včasih lahko večja zmaga kot zlata medalja? Seveda, moj največji nasvet je vedno bil, da je, tudi če si pomagajo, težko priti do uspeha, če pa si ne bodo pomagale, lahko na vidne rezultate kar pozabijo. Naj se zgledujejo po nas, naj se ozrejo na našo polovico telovadnice (ritmične gimnastičarke v športni dvorani Gib na Drenikovi v Ljubljani vadijo v isti dvorani kot telovadci, op. a.). Samo če si pomagamo med seboj, lahko računamo na napredek. To je moj nasvet že od nekdaj.

Če sem prav slišala, ste si včeraj celo privoščili pivo. Prvič? Da, res je. Fantastično! Si to lahko predstavljate? S triletno hčerko Asjo sva se znašla v gneči na cesti. In ker sem bil lačen, v bližini pa je bila čevapčičarnica, sva se ustavila tam in si privoščila porcijo čevapčičev in kajmaka … Hči mi je delala sendviče s kajmakom, jaz pa sem užival in si zraven privoščil še vrček piva. Da o tem, da sem si namesto dopoldanskega treninga vzel čas in šel z očetom v gozd, sploh ne govorim. Žalost oziroma manko ob koncu kariere bom poskušal zapolniti s stvarmi, ki sem jih do zdaj pogrešal. Mislim, da bom pri tem uspešen.

Omenili ste, da zdaj, ko je nova gimnastična dvorana Cerar-Pegan-Petkovšek skoraj že končana, lahko končate kariero. Da je vaše delo končano. Verjetno ste se šalili, a vendar to ni tako daleč od resnice. Res je, moja vloga je s tem končana. V novi dvorani bo trenirala slovenska gimnastična reprezentanca, tudi ogromno klubskega programa se bo preselilo v nove prostore.

Ko boste za svojo dušo hodili v telovadnico … Boste hodili na Gib tako kot zadnja leta ali v novo dvorano? V novo, seveda. Saj nosi moje ime! Bilo bi nespoštljivo, če bi šel kam drugam.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin