"Ko ležiš v bolnišnici, imaš dve izbiri: lahko si ležeren ali pa se bojuješ," pravi slovenski parakolesar Primož Jeralič, ki ga čaka nastop v Riu.
"Brez izgovorov," je življenjsko vodilo 33-letnega Primoža Jeraliča, parakolesarja, ki bo nastopil na paraolimpijskih igrah v Riu in tako uresničil enega svojih velikih ciljev, a si vedno in povsod želi še več. Kar mu drugi pravijo ali namignejo, da je nemogoče, ga še bolj podžge in motivira.
Kolesarstvo je bilo njegov "prvi" šport. Pred leti je bil atlet, mnogobojec, in to odličen. Reprezentant, mladinski rekorder, tudi drugi na članskem državnem prvenstvu. Najbolj je blestel pri skoku v višino, skoku ob palici in teku z ovirami. Pravi, da je šport njegova droga. In skupil jo je ravno pri tej odvisnosti. Leta 2008 se je poškodoval pri smučanju na Krvavcu. Na urejenem delu smučišča je priletel na hlod, pokrit s snegom.
Njegova diagnoza je parapereza oziroma okvara hrbtenjače. Lahko hodi? Teoretično da. Poskusil je z opiranjem na steno in berglami, a je šlo za takšne napore, da je moral s sabo nositi rezervne majice, tako je bil prepoten. Zaradi večjih obremenitev bolj "zdravih" delov telesa so se pojavile tudi druge poškodbe, na primer kolka in medenice, in tako je sklenil, da je najbolje veliko večino gibanja opraviti na vozičku.
Kolo poganja kleče, uporablja roke in zgornji del trupa. Vadi dve, tri, tudi štiri in več ur na dan. Čeprav ima službo in dva otroka. Jasno je, da mu to brez vrhunskih discipline, organiziranosti in urejenosti ne bi uspevalo. Na treningu redno prevozi med 50 in 90 kilometri, največ jih je 136.
V Riu bo nastopil na kronometru in cestni dirki, dolgi 60 kilometrov. "Moj cilj je priti med prvo deseterico. Ko pridem čez, ne smem imeti niti enega atoma moči več," pravi vselej pozitivno orientirani in nasmejani Primož: "Mislim, da se ljudje ne zavedajo, kako močna je konkurenca v tem športu. To so profesionalci, za katerimi je dvoje ali troje paraolimpijskih iger. Izklesani so kot grški bogovi. Med mojimi tekmeci so nekdanji marinci, športniki, dirkači, kot je na primer nekdanji voznik formule 1 Alessandro Zanardi."
Kljub preprekam, ki jih je predenj postavilo življenje, iz Primoža veje nalezljiv optimizem.
Primož včasih tudi joka. Bodisi od veselja bodisi od žalosti in razočaranja. Iz zadnjega razloga je nazadnje jokal spomladi, ko ga je na treningu – ne po njegovi krivdi – zbil avto in se je ustrašil, da ga bo nesreča prikrajšala za Rio. Ne le to … Zdravniki so mu povedali, da bi se lahko zgodilo tudi najhujše, če ne bi bil imel tako razvitega zgornjega dela telesa.
Čeprav hodi v službo, Primož opravi tudi dva treninga dnevno.
Tako pa jo je odnesel "le" s številnimi podplutbami in raztreščenim kolesom. Na srečo je novega dobil v rekordnem času, tudi sredstva mu je nekako uspelo zbrati, tako da se je lahko poleti zapeljal na glavne priprave za Rio.
"Vsaka stvar se zgodi s svojim namenom, da na koncu nastane slika življenja. Moja je zelo barvita, zelo veliko zgodb vsebuje. Mislil sem, da je s padcem življenja konec. A pravzaprav je bil začetek, prelomnica. Ko ležiš v bolnišnici, imaš dve izbiri: lahko si ležeren ali pa se bojuješ. Jaz sem izbral zadnje. Rio pa je pika na i tega," pravi neomajni Dolenjec.
