Ponedeljek, 23. 5. 2016, 19.20
7 let, 1 mesec
SPORTALOV ZAKAJ, SPORTALOV ZATO
Zakaj dirkač v reliju ne more zmagati brez svojega sovoznika?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,50
Na dirki formule ena ali Moto GP lahko dirkač na stezi zmaga sam, v reliju pa lahko voznik zmaga le ob suvereni asistenci svojega požrtvovalnega sovoznika. Kakšne so njegove naloge in zakaj mora sploh sedeti v dirkalniku?
Vožnja Roka Turka in Martine Lazar na reliju Velenje:
Posamični ali moštveni šport?
Velika večina športnih disciplin v avto-moto športu je namenjena posameznikom. Vsak med njimi sicer ne zmaguje sam, temveč po zaslugi različnih sodelavcev in homogenega moštva. Vsak avto-moto šport je zato dejansko moštveni in ne individualni šport, čeprav je v ključnem trenutku le dirkač tisti, ki na stezi bije boj s časom ali tekmeci. In če izvzamemo discipline, kot so na primer motoristi prikoličarji, je prav reli tisti posebnež, kjer moštveni duh odloča tudi na tekmovalni stezi. Če na primer v formuli ena zmagovalni šampanjec odpira le voznik, lahko vozniku v reliju uspe le z nepogrešljivo pomočjo sovoznika.
Paul Nagle in Tina Lazar sta bila ob zmagah prezrta
Ob koncu tedna je na reliju svetovnega prvenstva na Portugalskem zmagal Kris Meeke, v Velenju pa v konkurenci državnega prvenstva Darko Peljhan. Toda čeprav so medijska poročila z obeh prireditev omenjala predvsem njiju, sta bila za končni uspeh enako zaslužna tako Meekova desna roka Paul Nagle kot Peljhanova dirkaška asistentka Tina Lazar.
Sovoznice so v reliju vse pogostejše. V Velenju je na primer kot sovoznica v skupni razvrstitvi zmagala Hrvatica Maja Sabol, Tina Lazar je brala zapiske slovenskemu zmagovalcu Darku Peljhanu, Anja Verbič je sovoznica Grege Premrla, Martina Lazar sedi pri Roku Turku, Nika Jereb pri Maticu Humarju …
Tina Lazar je nepogrešljiva dirkaška asistentka slovenskega reli prvaka Darka Peljhana.
Zakaj torej voznik v reliju tako nujno potrebuje sovoznika?
Za razliko od dirkališč, ki imajo dobrih deset ovinkov in se lahko dirkač relativno hitro nauči vse najmanjše podrobnosti linije, dolžine ovinkov, idealnih kotov vstopa, točk zaviranja oziroma pospeševanja, so reliji bistveno daljši. Portugalski reli je imel za 368 kilometrov hitrostnih preizkušenj, slovenski v Velenju pa za 175 kilometrov.
Hitrostne preizkušnje se resda vozijo večkrat, a ovinkov je vseeno ogromno, za nameček pa se razmere hitro spreminjajo. Niti en ovinek ni enak drugemu, vsak avtomobil na cesto nameče nekaj peska, blata ali druge umazanije, česar kajpak nihče ne čisti. Asfalt ima na nekaterih mestih dober oprijem, spet drugje divje drsi in preži na premalo zbrane posadke.
Primer tako imenovanega radarja oziroma sovozniških zapiskov.
"Radar" je dirkaška biblija
Ker voznik ceste torej ne more poznati na pamet, za razliko od dirkališča pa še zdaleč ne pozna čisto vsake podrobnosti proge, že pred dirko s sovoznikom naredita tako imenovani radar. Tako se v žargonu reče na prvi pogled nerazumljivim besednim zvezam, ki pa prevedeno v dirkaški jezik pomenijo ključne podatke o kombinacijah ovinkov, kotu ovinka, različnih pasteh in poudarkih ter razdalji do naslednjega ovinka. Sovoznik mora vozniku vse te podatke posredovati ravno v pravem ritmu, da ta natanko ve, kakšna kombinacija ovinkov ga čaka in da lahko temu prilagodi svojo hitrost in linijo vožnje.
Florjan Rus, sovoznik Aleksa Humarja, pobližje predstavi "radar" (video):
Sovoznik skrbi tudi za pravilne vstope v časovne kontrole
Sovoznik ima polne roke dela tudi po koncu hitrostne preizkušnje. Organizator vsaki posadki namreč preda potno knjigo z zapovedano časovnico tekmovanja, ki jo morata spoštovati do minute natančno. Tudi na vmesnih etapah med hitrostnimi preizkušnjami, ki potekajo v odprtem prometu, morata voziti po vnaprej določeni trasi do naslednje časovne kontrole. Tam morata paziti in časovni kartonček predati ravno v pravi minuti. Če to storita minuto prepozno, dobita deset sekund pribitka, ob minuto prezgodnjem vstopu pa celo minuto pribitka. Zato lahko morebitna napaka sovoznika tudi pomeni poraz na dirki. Sovoznik mora ostati zbran vse do ciljne rampe z zadnjo časovno kontrolo, kjer si lahko končno oddahne in si tudi sam privošči zaslužen požirek šampanjca.
Sovozniki in sovoznice morajo imeti vse zapiske, potne knjige in časovni karton ves čas skrbno pri sebi. Na fotografiji dirkaška vrata Anje Verbič v citroënu DS3 R3T.
Napaka pomeni časovno izgubo ali v slabšem primeru razbit avtomobil
In za konec še ključno vprašanje: kaj se torej zgodi, če sovoznik naredi napako ali če po spletu naključij v avtomobilu ostaneta brez zapiskov?
Da, tudi to se zgodi. Pred desetimi leti je na uvodnem reliju takratnega DP v Avstriji Miran Kacin odložil zapiske na streho avtomobila Andreja Jereba in jih v naglici tam tudi pozabil. Listi so poleteli naokrog po bližjem travniku, Jereb in Kacin pa sta morala naslednjo hitrostno preizkušnjo voziti brez njih. Izguba časa je bila kajpak velika.
Še bolj usodne so lahko sovoznikove napake. Če narobe prebere ključne podatke, kot je stopnja ostrine ovinka, kaj šele v katero smer bo šla cesta, to ob medsebojnem zaupanju že lahko pomeni nesrečo in najverjetneje tudi odstop ali vsaj veliko časovno izgubo.
So sovozniki tudi malo nori?
Marsikateri voznik pravi, da se nikoli ne bi usedel na sovoznikov sedež. Tam v roki nimaš volanskega obroča, temveč le zvezek z zapiski, zato si v avtomobilu dejansko dokaj nemočen. Sovoznik tako svoje življenje v lovu za sekundami zaupa vozniku, a popolnoma enako stori tudi voznik. Kdor želi biti hiter, mora namreč voziti povsem po sovoznikovih napotkih in jim tudi popolnoma zaupati.
