F92A – katastrofa od Ferrarija. Se ponavlja v 2012?

Zmaga Fernanda Alonsa v Maleziji in s 35 točkami prvo mesto na prvenstveni lestvici ni realna slika sezone 2012. F2012 brez fantastičnega dirkača, kot je dvakratni prvak Alonso, in spremenljivih dežnih razmer, kakršne so bile v Sepangu, ni konkurenčen dirkalnik. "Če ne bi bilo dežja, bi bila povsem druga zgodba," se zaveda tehnični direktor Pat Fry. V Avstraliji se ne Alonso ne Felipe Massa, ki je še brez točke, nista uvrstila niti v finalni del kvalifikacij. Pred ero Jeana Todta, Rossa Brawna in Michaela Schumacherja je imelo moštvo iz Maranella veliko slabih sezon. Ena tistih za pozabo je gotovo 1992, ko je bil F92A še mnogo slabši od letošnjega F2012. To je zgodba tokratne Sportalove nedeljske rubrike "Iz zgodovine formule 1". Pred 20 leti se je Ferrari načrtovanja novega dirkalnika lotil še bolj agresivno kot letos. F92A se je izkazal za pravo katastrofo. Sezona 1992 je bila Ferrarijeva najslabša v zadnjih treh desetletjih.

Slaba aerodinamika, nevzdržljiv motor

Ferrarijeve težave so se začele leta 1990, ko jih je zapustil tehnični direktor John Barnard. Sprva je bil dirkalnik vseeno dovolj dober, da se je Alain Prost z Ayrtonom Senno lahko boril za naslov prvaka. Na dirkalniku za 1991 pa Bernardovega znanja ni bilo več in prvič po letu 1980 je Ferrari sezono končal brez ene same zmage. Vodja moštva Cesare Fiorio je odletel že junija, Prosta pa so zaradi javnega kritiziranja odpustili pred zadnjo dirko. V Maranellu so bili odločeni, da se v 1992 vrnejo na zmagovita pota. Tako se je v moštvo vrnil Luca di Montezemolo. Za svetovalca je najel Nikija Laudo. Tehnični direktor je postal Claudio Lombardi. Ta je prej delal pri Lancii, s formulo 1 pa ni imel veliko izkušenj. Harvey Postlethwaite je tik pred sezono kot glavni dizajner zamenjal Steva Nicholsa. Za aerodinamiko je skrbel Jean-Claude Migeoet, ki se je dokazal pri Tyrrellu.

Tekom zime delovne vneme ni manjkalo. Vsi so pričakovali izvrsten dirkalnik. Po prvih testiranjih pa se je začel kaos, se spominja Nichols. F92A je bil že na prvi pogled drugačen od konkurence - izstopale so ovalne bočne stranice, predvsem pa dvojno dno dirkalnika, uporabljali so sistem za uravnavanje višine prednjega dela dirkalnika, da bi bil dirkalnik ob zaviranjih bolj stabilen. Migeotove ideje so bile napačne, meni Steve Nichols: "Aerodinamiki so preveč teoretični. Na stezi, ko te obkrožajo drugi dirkalniki, ko neraven asfalt trese tvoj dirkalnik, pa je situacija povsem drugačna." Poskušali so z različnimi mehaničnimi in aerodinamičnimi nastavitvami, a enkrat je zanašalo prednji del dirkalnik, drugič odnašalo zadek. F92A je imel tako tri težave, je v pogovoru za Autosport izpostavil Nichols: "Bil je preveč občutljiv, pretežak in je imel previsoko središče gravitacije."

Izgubljen Italijan v italijanski ekipi

Ob Francozu Jeanu Alesiju je za Ferrari v sezoni 1992 dirkal Italijan Ivan Capelli. Za slednjega je bila to življenska priložnost. "Najprej sem odpeljal nekaj krogov z dirkalnikom iz sezone 1991. Nisem mogel verjeti, da vozim formulo 1 s črnim konjičem na volanu. To je bil fantastičen občutek. Ne znan ga opisati. Nato pa sem sedel v dirkalnik za 1992. Vsak dirkač že po enem krogu ve, ali je dirkalnik dober ali ne. To čutiš. Po prvem krogu v Estorilu sem vedel, da v primerjavi s starim dirkalnikom to ni bil korak naprej. Oprijem je bil slab, občutek v dirkalniku ni bil dober. Koncept dirkalnika je bil čuden in res ni deloval. Takoj sem rekel Migeotu, da dvomim v dirkalnik. Pa so začeli inženirji slediti Alesijevim besedam, ko je govoril, da s tako dobrim dirkalnikom še ni dirkal."

Capelli je bil na kvalifikacijah za prvo dirko deveti, v nedeljo je odstopil zaradi okvare motorja. V Mehiki so motorji odpovedovali na vsakem treningu. Ja, tudi ferrarijevi 12-valjniki so bili veliko razočaranje. Sprva do vozili s 13.500 vrtljaji, kasneje pa so jih omejili, saj drugače motor ni zdržal do konca velike nagrade. Žarek upanja je Italijan dobil v Braziliji, ko je končal na petem mestu ter v Španiji, ko je bil po petem kvalifikacijskem na dirki 10. Nato pa je šlo vse le še navzdol: sledilo je osem odstopov in ena sama točka.

Medtem je bil Alesi nekoliko boljši: sicer tudi on večkrat ni videl cilja, a je bil vsaj dvakrat tretji. "Imel je drugačen slog vožnje. Bolj brutalno je zavijal v ovinke, sam pa sem dirkal bolj čisto in to s tem dirkalnikom očitno ni delovalo," se spominja Capelli, ki ga je ekipa dve dirki pred koncem zamenjala z Nicolo Larinijem. Niso se razšli prijateljsko. Za nesrečo v Montrealu so krivdo zvalili nanj, pa čeprav se je zgodila zaradi počenih prednjih vilic. "Težko sem sprejel, da je italijanska ekipa tako grdo ravnala z italijanskim dirkačem."

Ferrari je sezono 1992 sklenil z 21 točkami in skupno petim mestom (prvak Williams Renault jih je imel 164). Dirkači Ferrarija so cilj videli le 12-krat. Naslednik F92A je bil nekoliko boljši. Alesi in Gerhard Berger sta v sezoni 1993 zbrala 28 točk, a poskočni konjič je še tretje leto zapored ostal brez zmage. "Bili so preveč nestrpni. Želeli so si takojšen uspeh," razlaga Nicols. Potrebovali so trdo roko in dobili so jo z Jeanom Todtom. "Prišli so Ross Brawn, Rory Byrne in Michael Schumacher. Todt pa je moštvo povezal in dirkalnik so začeli razvijati kot eno." In Ferrari se je čez nekaj let vrnil na zmagovita pota.

Ponavljajo napake?

A 20 let kasneje v Maranellu spet ni trde roke. Todta in Brawna še kako pogrešajo, Stefano Domenicali ni tisti, ki bi udaril po mizi. Luca di Montezemolo menja tehnični kader, a sezona 2012 zna biti ena slabših Ferrarijevih v zadnjih 15 letih. Fry in glavni dizajner Nikolas Tombazis, za katerega je pred letošnjim letom le redko kdo slišal, morda ponavljata napako ekipe iz leta 1992 – preveč sta nestrpna, preveč željna takojšnjega uspeha. V Maranellu ne bi smeli pozabiti, da tudi pet šampionskih sezon Michaela Schumacherja ni prišlo kar čez noč.