Četrtek, 14. 10. 2021, 4.00
2 leti, 2 meseca
Tjaša Fifer, tekmovalka v extreme enduru
Ekstremna Štajerka, ki se ne boji pretresa možganov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,20
4
Tjaša Fifer
Extreme enduro je najzahtevnejša disciplina motokrosa. Z njim se tekmovalno ukvarja le okoli 30 žensk. Med njimi je Tjaša Fifer. Štajerka uspešno obvladuje svoj 300-kubični motor in premaguje moške tekmece. Letos tudi na dirki Romaniacs.
"Neverjetna, nepozabna sezona," je na Instagramu zapisala Tjaša Fifer. Poklicali smo jo iz Sportalove redakcije in preverili, kaj vse se ji je letos dogajalo. Nastopila je na dirkah svetovnega prvenstva v extreme enduru. Vrhunec je bil nastop na petdnevni dirki Romaniacs, kjer je v kategoriji iron tudi zmagala. Šele druga ženska, ki je zmagala v eni od kategorij na najtežji enduro dirki na svetu. Doma je zmagovala v kategoriji silver prvenstva cross country. Da ni običajno dekle, priča že njen Instagram profil, kjer se nam predstavlja z motorjem in v kombinezonu. "To mi je prva stvar v življenju." Extreme enduro namreč.
Kaj je extreme enduro
Za tiste, ki ga ne poznate, ga Tjaša opiše takole: "Extreme enduro je panoga, ki zajema različne discipline. Moraš biti dober v motokrosu, dober v trialu, moraš se znajti z navigacijo. Na progi imaš hitre odseke, pa gozd, sekcije s skalami, kamenjem, potoki. Imaš tudi različne klance, ki so lahko tako strmi, da komaj prideš gor peš. Na dirkah so tudi prologi, ki jih v Sloveniji ne moreš trenirati, če si poligona ne narediš sam. Da lahko treniraš vožnjo prek hlodov, skal, gum. Včasih prideš na dirko, pa sploh ne veš, kako čez ovire, ker doma to težko treniraš."
Pet mesecev priprav na sezono. Dvakrat na teden v telovadnici, trikrat na teden na motorju. Tekmovanja od pomladi do jeseni. Sama skrbi za pokrovitelje, sama ureja svoja družabna omrežja. Pri iskanju pokroviteljev in foto ter video materialu ji je letos pomagal Denis Janežič. Trenira pa tudi druge dirkače, tudi moške. Extreme enduro je torej zanjo res več kot le hobi. Obenem hodi še v službo.
Prvič na dirki Romaniacs
Julija je prvič izkusila dirko Romaniacs, ki vsako leto v Romunijo privabi voznike iz več kot 50 držav. "Ima poseben čar, ker ne veš, kam se podajaš. Dirka se pet dni, vsak dan po 120 kilometrov, po tri ure in pol dirkanja. Voziš na navigacijo. Šele zvečer zveš, kakšna je trasa naslednjega dne. Bolj torej temelji na vzdržljivosti. Tudi psihološko je zelo težka, fizično pa moraš biti sploh zelo dobro pripravljen. Tudi motor mora zdržati pet dni. Odpeljati moraš brez napak, da zdržiš tako ti kot tudi tvoj motor."
Trasa v kategoriji iron, v kateri je nastopala in zmagala Tjaša, je tehnično manj zahtevna, pomembnejša je hitrost. Po zelo raznolikem terenu, tako po naseljih kot po gozdu. "Tudi navigacija ni vedno točna. Ko se pelješ v šesti prestavi pri 140 kilometrih na uro, navigacija ne zazna vedno vseh odsekov. Hitro se lahko izgubiš. Še posebej na visokih planotah, kjer ni cest in znakov in si odvisen samo od navigacije."
Fantje ji izrekajo spoštovanje
V njeni kategoriji je nastopil 101 tekmovalec, od tega šest deklet. Ko si enkrat najboljša oziroma med najboljšimi, fantje nate ne gledajo več zviška, pove Štajerka. "Fantje so prišli do mene in mi izrekli spoštovanje, ker smo ženske res v manjšini. Če se prebiješ med prvih deset, je to izjemen rezultat. Res me že poznajo na tekmah." In to je motivacija, da že trenira za naslednjo sezono. In da vztraja, čeprav ji finančno ni lahko. "Težava je s pokrovitelji. Pri nas ne moreš pokriti take dirke." Za štartnino, motor in rezervne dele za dirko, kakršna je Romaniacs, potrebuješ vsaj šest tisoč evrov.
Nič lažje kot podnevi na motorju ni na Romaniacsih ponoči v kampu, včasih sredi ničesar. "Po etapi bi se rad dobro spočil v postelji in se dobro pripravil za naslednji dan. Tu pa smo imeli kamp in ledeno mrzlo vodo, da smo se stuširali. Sami smo si postavili šotore. Če se ti je kaj zgodilo, si moral poskrbeti tudi sam za svoj motor. Včasih smo bili tudi brez signala. Zbujali smo se tudi ob petih zjutraj, da smo pospravili šotor, se pripravili na štart, ki je bil včasih tudi že v temi."
Edina neprijetnost se ji je zgodila na transferju med etapama, ko ji je nasproti pripeljal avtomobil in sta se zaletela. A k sreči ni bilo nič hujšega. Letos jo je na dirkah odnesla brez poškodb, v preteklosti pa se ji je že marsikaj zgodilo.
Če se zaletiš v drevo, ne moreš preprečiti pretresa
"Par pretresov možganov sem imela, pa izpah komolca, trikrat sem bila na operaciji kolena, s hrbtom imam težave. Je kar dosti težav, ki jih moraš sanirati. A moram potrkati, da sem bila to sezono dobro pripravljena in nisem imela niti ene poškodbe. Če si fit, je manjša možnost, da se poškoduješ. Se pa zgodi. Pretresa možganov ne moreš preprečiti, če se zaletiš v drevo, če motor pade nate." Če želiš biti dober, pač moraš iti čez limit.
S koleni je imela težave, ko je še trenirala nogomet. Prav poškodbe kolena so ji preprečile preboj do slovenske nogometne reprezentance. Na motor je prvič sedla že pri šestih letih. Po koncu nogometne kariere, ko je imela 16 let, pa se je začela resneje voziti z motorjem. Trenerja ni imela. Tekmuje od leta 2017, od lani v extreme enduru.
Želja za naslednje leto: da postane svetovna prvakinja v enduru v ženski kategoriji. Neizpolnjena želja zadnjih dveh let pa je nastop na Erzberg Rodeu. Zaradi pandemije so letos in lani najbolj ekstremno enodnevno dirko v avstrijskem kamnolomu odpovedali.
4