Nedelja, 18. 8. 2019, 4.00
5 let, 2 meseca
Skok v športno preteklost
Spektakla jamajške strele je bilo konec v devetih sekundah in 58 stotinkah #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,26
2
Usain St. Leo Bolt – najboljši šprinter vseh časov.
Te dni mineva deset let od 12. svetovnega prvenstva v atletiki, ki ga je gostila nemška prestolnica Berlin, zaznamoval pa ga je najhitrejši človek na svetu, jamajški šprinter Usain Bolt. Ta neverjetni atlet je na modrem tartanu osvojil tri zlate medalje in se veselil treh svetovnih rekordov. V tekih na 100 in 200 metrov odtlej hitreje ni tekel nihče več, v štafeti 4 x 100 metrov pa je sam sodeloval pri kasnejših izboljšanjih rekordnega časa.
Berlinsko svetovno prvenstvo je imelo velik privilegij in bo – kot kaže – še lep čas zapisano kot dogodek, na katerem sta bila dosežena dva res izjemna svetovna rekorda. Danes upokojeni jamajški superzvezdnik Usain St. Leo Bolt je največji šprinter vseh časov, ima osem zlatih olimpijskih odličij, 11 naslovov svetovnega prvaka, ob tem še kup zmag z mladinskih in državnih prvenstev, atletskih mitingov … Prav v Berlinu avgusta leta 2009 pa je bila jamajška strela v najboljši formi.
Berlinski olimpijski štadion je bil tako 73 let po tem, ko je ameriški atlet Jesse Owens Adolfu Hitlerju in ostali nacistični drhali, kako omejene in zmotne so njihove predstave o večvrednosti bele rase, gostil še eno epsko tekaško preizkušnjo. Owens si je zlato olimpijsko medaljo na igrah leta 1936 pritekel s časom 10,3. S tem časom se 73 let kasneje sicer ne bi uvrstil v finale svetovnega prvenstva, a vseeno ne bi bil zelo daleč.
Bolt proti Gayu
Med osmerico finalistov se je z najslabšim časom uvrstil Britanec Dwayne Chambers (10,04), poleg Marca Burnsa iz Trinidada in Tobaga (10,01) edini finalist, ki se v polfinalu ni spustil pod mejo desetih sekund. Burnsov rojak Richard Thompson in Američan Darvis Patton sta v polfinalu tekla 9,98, Daniel Bailey iz Antigue in Barbude 9,96, Jamajčan Asafa Powell 9,95, najhitrejša pa sta bila pričakovano Američan Tyson Gay (9,93) in seveda Bolt (9,89).
Svetovno prvenstvo v Berlinu je bilo dvoboj Gaya in Bolta. "Kot da preostalih dva tisoč atletinj in atletov sploh ne bi obstajalo," so tiste dni pisali nemški mediji, Američan je bil v izvrstni formi, edini, ki bi utegnil preprečiti jamajško veselico v Berlinu, iz sebe je na tem prvenstvu iztisnil vse, kar je lahko, a za zlato to ni bilo dovolj.
Modra steza naj bi bila prepočasna za svetovni rekord
V nedeljo, 16. avgusta 2009, okoli 21.30 zvečer se je osmerica postavila na štart, se namestila v štartne bloke in ob strelu švignila po modri podlagi proti sto metrov oddaljeni ciljni črti. Boltovo zmago je pričakoval domala cel svet, za svetovni rekord pa naj bi bila steza berlinskega olimpijskega štadiona prepočasna. Finala, ki ga je napeto pričakovala množica na štadionu in milijoni pred televizijskimi zasloni, je bilo konec, kot bi trenil.
Pičlih devet sekund in 58 stotink po poku štartne pištole je Bolt sprožil senzor na ciljni črti, pogledal proti semaforju in začel praznovati. Svojo prejšnjo rekordno znamko (9,68) je izboljšal za enajst stotink sekunde, kar je bilo največje izboljšanje po uvedbi elektronskega merjenja časa. 22-letnik je v povprečju tekel s hitrostjo 37,58, na razdalji med 60. in 80. metrom steze pa so mu namerili komaj doumljivo hitrost 44,72 kilometra na uro.
Gay je zasedel drugo mesto s časom 9,71, tretji je bil Asafa Powell – tudi sam nekoč svetovni rekorder, leta 2008 je tekel 9,78 – s svojim najboljšim časom v sezoni, več kot spoštljive 9,84 sekunde.
"Brez dvoma eden od največjih trenutkov v zgodovini atletike"
Takole pa je veličasten dogodek v Berlinu videl novinar Sportala Rok Viškovič:
Rok Viškovič: "Ko je semafor na Olimpijskem štadionu v Berlinu pokazal rezultat 9,58, smo se začudeno spogledovali in se med seboj spraševali, kaj se je pravkar zgodilo."
"Finalni šprint teka na 100 metrov v Berlinu je zagotovo vrhunec vsega dogajanja, kar sem ga v zdaj že več kot 15 letih novinarskega dela videl v živo. Takrat smo vsi vedeli, da je Usain Bolt, ki je leto pred tem navdušil z lahkotnim pohodom na tri zlate medalje na olimpijskih igrah v Pekingu, sposoben marsičesa, a ko je semafor na Olimpijskem štadionu v Berlinu pokazal rezultat 9,58, smo se začudeno spogledovali in se med seboj spraševali, kaj se je pravkar zgodilo.
Še najmanj začuden in najbolj sproščen se je pod množico navdušenih gledalcev zdel glavni akter čarobnega večera, ki je medtem že animiral svoje oboževalce, se zabaval z maskoto in se smejal, kot da se ni zgodilo nič posebnega.
Tudi na novinarski konferenci takoj po tekmi, medtem ko so zunaj odzvanjali zvoki reaggeja, za katerega je skrbelo na desetine jamajških navijačev, je bil povsem sproščen in se obnašal, kot da je zmagal na državnem, ne pa svetovnem prvenstvu in ob tem postavil nor svetovni rekord.
Brez dvoma eden največjih trenutkov v zgodovini atletike, ki je to ostal tudi danes, deset let pozneje. Takrat je bil sončni Jamajčan star šele 22 let in zdelo se je, da bo ta mejnik zagotovo še premaknil, pa ga ni. Morda še bolje, da je tako.
Zgodovinsko prizorišče berlinskega štadiona, na katerem je desetletja pred tem zardeval Adolf Hitler ob šampionskih predstavah Jesseja Owensa, in izjemno nemško občinstvo, ki je znalo ceniti vrhunske dosežke in je ogromen štadion polnilo tudi v času dopoldanskih kvalifikacij, so bili kot nalašč za tako zgodovinski trenutek.
Enega od najbolj epskih, kar jih je dala atletika in tudi šport nasploh."
Ni končal z rekordom na 100 metrov
"Vedel sem, da bo to veličastna dirka, in to sem tudi izpeljal."
Neverjetni Bolt je rekord napovedoval, po dirki pa v svojem slogu komentiral: "Zdaj lahko z gotovostjo trdim, da je to najboljši občutek sploh. Vedel sem, da bo to veličastna dirka, in to sem tudi izpeljal." Srebrni Gay je lahko tekmecu le čestital, bronasti Powell pa je proslavljal z reprezentančnim kolegom. "Ko sem videl njegov čas na semaforju, sem mu poskušal čestitati, a ga nisem ujel. Tudi po dirki je bil prehiter," se je šalil Powell.
Bolt je v Berlinu postavil še svetovni rekord na 200 metrov in tudi ta čas, 19,19, bo najbrž še lep čas ostal nedotaknjen, medtem ko je pri štafetah nekaj več negotovosti. Asafa Powell in Usain Bolt sta pred desetletjem v Berlinu združila moči in se s kolegoma Stevom Mullingsom ter Michaelom Fraterjem veselila zmage na 4 x 100 metrov, seveda z rekordnim časom 37,31. Medtem ko sta Boltova dosežka na 100 in 200 metrov še danes videti nepremagljiva, štafetni svetovni rekord ni zdržal dolgo.
V Londonu jamajški kvartet pod 37 sekundami!
Leta 2011 na 13. svetovnem prvenstvu v Daeguju v Južni Koreji so ga Bolt, Frater, Yohan Blake in Nesta Carter izboljšali za šest stotink sekunde, leta 2012 na olimpijskih igrah v Londonu pa se je ista četverica spustila pod mejo 37 sekund, svetovni rekord je zdaj pri 36,84.
Bolt ima v lasti še najboljši čas na 150 metrov, to razdaljo je v Manchestru leta 2009 pretekel v 14 sekundah in 35 stotinkah, zadnjih sto metrov (to je neke vrste leteči štart) pa pretekel v neverjetnih osmih sekundah in sedmih desetinkah (8,70) s hitrostjo 41 kilometrov na uro, kar je seveda najhitreje pretečenih 100 metrov v zgodovini.
Napredek šprinterjev skozi zgodovino olimpijskih iger:
Lastnik treh najhitrejših tekov v zgodovini
Odkar se je Američan Jim Hines leta 1968 na olimpijskih igrah v Mehiki uradno prvi na velikih tekmovanjih spustil pod mejo desetih sekund, je to znamko premagalo 142 šprinterjev. Bolt jo je prvič premagal 3. maja leta 2008 na mitingu v Kingstonu na Jamajki, ko je zmagal s časom 9,76. Danes je lastnik treh najhitrejših šprintov v zgodovini, rekordnih 9,58 iz Berlina, pa 9,63 z OI v Londonu (2012), 9,69 z OI v Pekingu (2008), v nizu norih dosežkov pa so še 9,72 (2008), 9,76 (2008, 2011, 2012), 9,77 (2008, 2013), 9,79 (2009, 2012, 2015), 9,80 (2013), 9,81 (2009, 2016), 9,82 (2010, 2012), 9,83 (2008), 9,84 (2010), 9,85 (2008, 2011, 2013), 9,86 (2009, 2010, 2012, 2016) in 9,87 (2012, 2015).
Bolt je edini atlet v zgodovini, ki je zlati odličji v tekih na 100 in 200 metrov vzel na treh zaporednih olimpijskih igrah, v Pekingu (2008), Londonu (2012) in Riu de Janeiru (2016).
2