Cankar pred dvema desetletjema osvojil prvo slovensko atletsko odličje na SP

Cankarjeva daljava, osem metrov in 36 centimetrov, je bila dovolj za tretje mesto, zmagal je Kubanec Ivan Pedroso (8,56 m), drugi pa je bil Španec Yago Lamela (8,40 m). Takoj po nastopu Cankar še ni kazal znakov veselja, ko je v roke dobil slovensko zastavo, pa je prešerno nasmejan tekel in mahal z njo gledalcem, ki so napolnili 60 tisoč mest na olimpijskem stadionu v Sevilli.

Z najdaljšim skokom kvalifikacij se je uvrstil v finale. Svoj najboljši nastop na velikem tekmovanju je nato pod žgočim soncem opravil mojstrsko, s petimi skoki prek meje osmih metrov, kar spada med največje dosežke slovenske atletike, ter bil zato izbran tudi za najboljšega slovenskega športnika tistega leta.

Kaj še se je zgodilo na današnji dan (28. avgust)?

Sportal Na današnji dan (28. avgust) …

Trud se je poplačal

"Ko sem skočil 8,36 metra, me je bilo zelo strah. Enkrat sem že ostal brez odličja po zadnjem skoku (marca tistega leta je na dvoranskem SP v Maebashiju na Japonskem bron zgrešil le za tri centimetre, op. p.). Zelo sem vesel. Poplačan je trud zadnjih treh, štirih let, ko sem na velikih tekmovanjih ostajal praznih rok. Zahvala gre tudi trenerju Srdjanu Djordjeviču. Dejal mi je, da naj grem v zadnjem skoku na vse. Meni na primer 13. mesto ne pomeni prav nič. Uspelo mi je, da sem se zbral," je tedaj dejal Cankar.

"Nikoli ne bom pozabil tistih trenutkov, niti ne vem, kako bi vse skupaj pojasnil. To je treba doživeti." Foto: Reuters "Spomini na to tekmovanje so nepozabni in težko je strniti vse občutke, ki so me prevevali tedaj. Nikoli ne bom pozabil tistih trenutkov, niti ne vem, kako bi vse skupaj pojasnil. To je treba doživeti," pa je o tem povedal v zrelih letih.

Med tekmovanjem je imel težave s hudo vročino, zlasti v začetku tekmovanja, bil pa je tudi nervozen, ker ni hotel ponoviti napak s prejšnjih dveh SP, ko je v vseh treh poskusih prestopil in ostal brez rezultata. Prav prestopi so bili njegova najbolj boleča točka in so preprečili, da bi pozneje dosegel še kaj več.

A je pokazal, da je v kraljici športov mogoče osvajati medalje tudi iz države z dvema milijonoma prebivalcev. Osem let kasneje je v Osaki Primož Kozmus v metu kladiva s srebrom dosegel še en zgodovinski uspeh slovenske atletike. Kozmus je nato 18. avgusta 2009, pred dobrim desetletjem, na olimpijskem stadionu v Berlinu osvojil še zlato medaljo, po olimpijskem zlatu leto dni prej v Pekingu.

Zdaj 44-letni Cankar je svoj pohod v anale slovenskega športa začel leta 1994, ko je v Lizboni z 8,04 metra na mladinskem SP osvojil prvo zlato odličje za Slovenijo na enem najpomembnejših svetovnih tekmovanj.

Slabi dve leti pozneje je na dvoranskem EP v Stockholmu z osmimi metri ostal brez odličja na četrtem mestu, na olimpijskih igrah v Atlanti 1996 pa je z 8,11 metra zasedel šesto mesto. To je bil njegov edini finalni nastop v treh nastopih na OI - tekmoval je še leta 2000 v Sydneyju in leta 2004 v Atenah.

Leta 1997 je bil z 8,02 metra sedmi na dvoranskem SP v Parizu, tega leta pa je v Celju dosegel še zdaj veljavni slovenski rekord z 8,40 metra. Na EP v Budimpešti 1998 je bil šesti (8,00 m) in, kot omenjeno, četrti leta 1999 na dvoranskem SP v Maebashiju (8,28 m).

V grški prestolnici je bil 24. avgusta 2004 neuspešen v olimpijskih kvalifikacijah, preskočil je le 7,32 metra in ostal brez finala. Nato je počasi sklenil športno pot. Bilo je več časa za družino, urejanje doma v Vodicah, posvetil se je študiju na Fakulteti za šport, kjer je diplomiral leta 2007 in strokovni izpit opravil leta 2013.

Učitelj športa

Na OŠ Davorina Jenka v Cerkljah je opravil pripravništvo za učitelja športne vzgoje. Delal je tudi kot raziskovalec na Znanstveno-raziskovalnem središču Univerze na Primorskem v Kopru, od 2014 pa kot učitelj športa v Centru šolskih in obšolskih dejavnosti v enoti Medved v Rovtah.