SiolNET. Sportal Atletika
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Brigita Bukovec: Nikoli si nisem ogledala finalnega teka iz Atlante leta 1996

4

termometer

Petkratna najboljša slovenska športnica, nekdanja Slovenka leta in Bloudkova nagrajenka, upodobljena tudi na poštni znamki, ni ujetnica zgodovine. Uspehov, ki jih je dosegla, se redko spominja.

Brigita Bukovec je navduševala vrsto let, a srebrna medalja na olimpijskih igrah leta 1996 v šprintu na 100 metrov z ovirami je bila tista, ki je poskrbela, da se je številni spomnijo še danes. "Včasih sem nad tem kar presenečena. Sploh zato, ker že 14 let ne treniram več. Predvsem starejši se me spomnijo, tudi marsikateri mlajši me spoznajo. Očitno me imajo ljudje še vedno radi. Mogoče tudi zato, ker z vsakim, ki me ogovori, rada pokramljam. S tem nisem imela nikoli težav," pravi iskrena, nasmejana sogovornica, ki med pogovorom pogosto preskakuje s teme na temo. Večinoma zato, ker želi opozoriti na stvari, ki ji niso všeč. Danes je stara 44 let, a človek ob tem, ko jo vidi, za hip pomisli, da se je ustavil čas. Še vedno ima športno postavo. Še vedno se zdi, da bi lahko skočila v športno opremo, se postavila v štartne bloke, drugo za drugo napadala ovire in ob prihodu čez cilj ovita s slovensko zastavo roke dvignila visoko v zrak. Kot je storila na zadnji julijski dan pred 17 leti in pol ob znamenitem nastopu v Atlanti. "Ne vem, očitno imam takšne gene. Prav nič ne migam. Ne smem lagati, saj ljudje, ki me poznajo, to vedo," je priznala ob začetku več kot uro trajajočega pogovora in se zasmejala.

Kako se je rodila ljubezen med vami in atletiko? Najprej sem trenirala orodno gimnastiko, a le do trenutka, ko me je trenerka udarila. Ko se je to zgodilo, sem takoj prenehala. Potem me je na šolskem krosu, tam sem vedno zmagovala oziroma bila pri vrhu, opazil moj poznejši dolgoletni trener Jure Kastelic in me povabil na štadion. Povabilo sem sprejela in ostala.

Jure je videl, da sem zelo hitra, in je vedel, kaj in kako. Najprej sem poskušala vse. Od šprintov do skoka v daljino, potem me je postavil pred ovire, saj je videl, da sem zelo motorično sposobna. Toda to se je zgodilo šele, ko sem bila stara 15, 16 let. Pred tem sploh nisem tekmovala, saj je bilo prezgodaj. To, kar se dogaja zdaj, da tekmujejo že desetletniki, namreč ni pravilno.

Predvsem starši današnjih otrok, ki trenirajo atletiko in druge športe, so preveč ambiciozni. Jaz sem imela v svoji družini vedno zdravo podporo. Nikoli me niso spraševali, kako mi gre, in od mene niso zahtevali ničesar.

Zanimivo je tudi, da v moji družini prav nihče ni bil športnik. Sestra sploh ni športen tip, oče prav tako ni bil, še najbolj sem podobna mami. Ta še danes, ko je stara 75 let, ne more biti niti trenutek pri miru in je zelo živahna. Ni pa nikoli trenirala, saj ni imela te možnosti, a mislim, da bi bila dobra.

In kdaj ste vedeli, da bo atletika vaše življenje? Velika prelomnica je bilo mladinsko evropsko prvenstvo v Varaždinu, kjer sem dobila medaljo. Takrat sem končala srednjo šolo in se odločala, kaj in kako naprej. Spogledovala sem se z odhodom na fakulteto za šport v Ljubljani, opravila tudi sprejemne izpite, a sem se potem odločila za atletiko.

Veliko denarja nisem potrebovala. Nisem imela deset parov športnih copat, kot jih imajo danes. Imela sem enega, pa ene šprinterice in trenirko, ki mi jih je kupila mama. To pa je bilo to. Olimpija, ki je bila moj klub, mi je plačevala nastope na tekmovanjih, dobila sem tudi štipendijo, ki smo jo porabili za priprave, masaže in podobno. Takrat je v športu še bilo nekaj denarja. Sponzorji so kazali zanimanje za šport, spodbujala jih je tudi država, danes je drugače. Veliko slabše.

Takrat sem tudi začela resneje trenirati. Pogoji niso bili veliko slabši, kot so danes. Dobro, zdajšnji atleti imajo dvorano v Šiški, ki pa ni ne vem kaj. Mi smo se morali znajti nekoliko drugače. Pozimi smo kidali sneg, da smo lahko tekli. Tekli smo po hodniku na zgornji strani dvorane Tivoli in dvorano postavili z blazinami. Čista improvizacija.

Prvič ste med članicami na visokih ovirah nastopili leta 1986 na balkanskih igrah v Ljubljani, ko je Bolgarka Jordanka Donkova postavila svetovni rekord. Zanimiv debi, ni kaj. (smeh) Tega se seveda dobro spomnim. Pa predvsem vseh šal na moj račun, ki sem jih slišala od kolegov iz reprezentance. Spraševali so me, kako sem se počutila ob tem, ko si je Donkova že sezuvala čevlje, medtem ko sem jaz šele prišla v cilj (smeh). Bilo je super. Predvsem pa sem bila zadovoljna s tem, da sem se uvrstila v reprezentanco, čeprav sem bila stara šele 16 let.

Takrat ste še nastopali pod barvami Jugoslavije, pozneje seveda za Slovenijo. Kako ste kot uspešna športnica na lastni koži občutili razkroj nekdanje skupne države? Ni bilo večjih pritiskov razen enega dogodka. Ko smo leta 1991 odšli na sredozemske igre v Atene, sem v Ljubljani vstopila na zadnje letalo, ki je še vzletelo, po tem je bil deset dni zaradi vojne zaprt zračni prostor. Ko smo prišli tja, da bi nastopili, so nam sporočili, da ne smemo nastopati za Jugoslavijo. Pa ne samo to, niti vstopiti nismo smeli na prizorišče in v vas, v kateri bi morali biti nastanjeni.

Vodja naše odprave je bil takrat Rajmond Debevec, ki nam je sporočil, kakšna je bila odločitev ljudi v Sloveniji. Vsi smo se takoj strinjali in odločitev seveda sprejeli.

Športniki se s politiko nismo preveč obremenjevali. Jaz lahko še danes iskreno povem, da mi je bilo žal, ker takrat nisem mogla nastopiti. Tudi s kolegi iz drugih reprezentanc smo se dobro razumeli. Še danes smo prijatelji, nobenih zamer ni bilo. Pa tudi atletika je v nekdanji skupni državi odlično delovala. Da o konkurenci, ki je vladala takrat, niti ne govorim. Uvrstiti se v jugoslovansko reprezentanco je bilo težko, v Sloveniji pa nisem imela skoraj nobene konkurence. Meni je bilo vse skupaj zoprno.

Najuspešnejši slovenski športniki tistega obdobja ste bili ambasadorji komajda nastale države in ste kot taki verjetno tudi čutili dodaten pritisk. Kako se spominjate prvih olimpijskih iger, na katerih ste nastopali pod slovenskimi barvami, Barcelone leta 1992? Morda je res bilo nekaj posebnega, a konec koncev je tako pred vsakim velikim tekmovanjem. Razni sprejemi, navijači in podobno. Sama sem v Barceloni uživala. To so bile moje prve olimpijske igre, te pa so cilj vsakega športnika.

Lahko rečem, da sem na tistih igrah res uživala, saj sem vedela, da se prav visoko ne morem uvrstiti, zato sem lahko doživela vse dogajanje, ki ga prinaša tako veliko tekmovanje. Olimpijski duh, vas, številne tuje športnike, s katerimi smo se družili, in tako naprej. Na mojih drugih igrah je bilo vse drugače.

Tako je, v Atlanti ste se s srebrno medaljo – skupaj s kajakašem Andražem Vehovarjem sta Sloveniji prinesla olimpijski medalji – za vedno vpisali v zgodovino. S kakšnimi pričakovanji ste se podali na igre leta 1996? Vedela sem, da sem zelo dobro pripravljena, a pred igrami nisem veliko govorila o medalji. Jure je med najinim pogovorom nekajkrat omenil, da bi jo bilo mogoče osvojiti, to je bilo tudi vse.

Nikoli pa ne bom pozabila trenutka, ko sem o medalji začela resno razmišljati. Zgodilo se je po enem izmed treningov na olimpijskem štadionu teden dni pred tekmo. "Če boš tekla tako, te nobena ne bo mogla premagati," mi je rekel Jure po treningu, na katerem sem res blestela. "Lepo te prosim," sem mu odgovorila, a potem začela razmišljati in hitro ugotovila, da je imel prav.

Tako je. V kvalifikacijah ste zlahka zmagali s časom 12,72, v četrtfinalu ste tekli še bolje (12,66), v polfinalu prav tako (12,63), v finalu pa s še vedno veljavnim državnim rekordom 12,59 osvojili srebro. Ljudmila Enquist, ki je tekla za Švedsko, vas je premagala za pičlo tisočinko. Vsak dan je šlo na bolje. Časa med nastopi se ne spominjam, vseskozi sem bila osredotočena le na končni cilj. Spomnim se, da nisem, ko sem pred finalom prišla na štadion, videla niti enega samega človeka. Bila sem povsem osredotočena na tekmo. Če me zdaj vprašate, kdo je tekel z mano, se bom spomnila dveh, treh deklet, to pa je tudi vse.

V finalu sem takoj po prihodu v cilj vedela, da sem druga. Videla sem Ljudmilo, ki je pogledovala proti semaforju, a sem ji takoj rekla, da je zmagala. "Kako veš," me je spraševala, a sem bila prepričana, da imam prav, saj sem jo čutila, ko je pritekla mimo mene. Takrat mi je bilo tudi vseeno, ali sem prva ali druga. Pozneje mi ni bilo več, saj je bila to velika priložnost, da bi postala olimpijska prvakinja, a verjetno se, tudi če bi zmagala, moje življenje ne bi prav nič spremenilo.

Po tem nastopu se je začela norija. Vaše življenje se je spremenilo. Najprej sem morala na kontrolo dopinga, ki je trajala res dolgo. Potem so me s štadiona odpeljali v središče Atlante, kjer so bili zbrani vsi pomembneži. Nama z Andražem so priredili zabavo, ki je trajala do jutranjih ur. Medtem sem dobila milijon čestitk, po telefonu me je klical tudi takratni predsednik Milan Kučan. Tudi mama, s katero sem se slišala, je rekla, da sploh ni imela miru. V Sloveniji je bilo jutro, v ZDA pa večer. Čestitk je bilo res ogromno. Moram reči, da sem bila kar presenečena, koliko ljudi me je spremljalo. Še danes me marsikdo, ko me sreča, spomni na to.

Med največjo slavo nikoli ni bilo naporno? Ne, saj s tem nikoli nisem imela težav. Zelo rada govorim. Še danes je tako. Včasih me ljudje kar ne morejo ustaviti. (smeh) Je pa res, da je bilo po Atlanti zelo naporno. V nekem trenutku sem rekla, da je dovolj. Dejala sem, da potrebujem nekaj miru, saj so me ne nazadnje čakale tudi tekme. Vseh sprejemov, intervjujev in vsega, kar pride zraven, je bilo preveč. Mislim, da mi tega nihče ni zameril.

Tudi sicer sem imela z novinarji vedno dobre odnose. Dobro se namreč zavedam, da so tudi oni zame naredili marsikaj dobrega. Če ne bi toliko pisali o meni, če se ne bi pojavljala v medijih, ne bi bila zanimiva za sponzorje. Vse skupaj sem jemala kot del posla. To mi nikoli ni bilo v breme.

Pa dejstvo, da ste bili vseskozi na očeh javnosti in ste morali zato paziti, kako se vesti? Ne, s tem pa res nisem imela težav. Vedno sem se vedla tako, kot se vedno. Nikoli se nisem držala nazaj. Tudi v diskoteke sem hodila. Dogajalo se je, da smo bile skupaj z Alenko Bikar (nekdanja uspešna šprinterka, op. p.) in še nekaterimi v nekdanjem Eldoradu do jutranjih ur. Tudi do petih, šestih zjutraj, potem pa smo odšle takoj na trening. Bile smo mlade in smo zdržale.

Trener je vedel za takšne podvige in naju je pustil pri miru, saj se ni dogajalo pogosto in seveda ne v obdobju tekem. Konec koncev si pri atletiki odvisen sam od sebe. Če ne boš treniral, ne boš dober. V ekipnih športih se sem in tja lahko skrivaš za drugimi, na tartanski stezi si povsem sam. Smo pač preskočile kak trening in ga naredile pozneje. Trener naju je razumel. Celo nasprotno, včasih je bil na pripravah tudi on tisti, ki naju je povlekel za rokav in odpeljal ven. Nikoli nismo imeli težav.

Jure je imel neverjeten občutek in je vedno vedel, kaj mora narediti. On je najbolj zaslužen za vse, kar mi je uspelo. Zato sem zelo razočarana, ker od tega ni imel prav veliko. Zdaj je odšel v pokoj, a od tega ne bo prejel nobene pokojnine. Trenerje dajemo preveč na stran, vedemo se, kot da so pomembni samo športniki. Pa seveda niso. Jaz sama sebi nisem predpisala niti enega samega treninga. Vseh 17 let mi je stal ob strani in poskrbel, da sem dosegala takšne rezultate, kot sem jih.

Tudi z Alenko Bikar sta stkali prav posebno vez. Pravite, da vam je bila na vaši poti v pomoč. Seveda, saj sva se dopolnjevali. Jaz sem bila zelo nadarjena in sem bila malo bolj lena. No, ne bom rekla lena, saj v športu ne moreš biti uspešen, če si len, a sem, če trenerja ni bilo zraven, rada kaj preskočila in na kakšno vajo "pozabila". Alenka pa ne, ona je vedno udarila po mizi in rekla: "Ne, to bova naredili do konca!" Vseskozi me je priganjala in mi bila seveda v veliko pomoč. Dobro sva se razumeli. Še danes se. Vseskozi sva v stikih. Ravno včeraj sva se slišali.

Leta 2000 ste se, čeprav ste dopolnili komaj 30 let, odločili, da je dovolj, in za vedno zapustili tekmovalne arene. Zakaj? Takrat sem imela dve operaciji na jajčnikih. V letu 1999 in leto pozneje, ravno pred začetkom sezone. Ravno v obdobju, ki je najbolj odločilno. Potem se je zgodilo, da nisem mogla odteči norme za olimpijske igre v Sydneyju, in ker so me zanimale le zmage, ne pa povprečnost, sem si rekla, da je dovolj.

Potrebovala sem počitek. Zanimivo je, da takrat nisem rekla, da je to nepreklicen konec. Govorila sem, da bom mogoče še tekmovala, ker res nisem vedela, kaj se bo zgodilo, a potem nisem našla volje za vrnitev. Dolgih 17 let je bilo očitno dovolj.

Vsega sem imela čez glavo. Treningov, tekem, potovanj … S preskokom v novo življenje nisem imela težav. Nikoli ne bom pozabila prvega poletja po koncu atletske poti. Takoj sem odšla na morje in bila tam mesec dni. Samo poležavala sem in uživala v miru. Še v trgovino nisem skočila.

Odločitve nikoli niste obžalovali? Ne, takoj sem se odločila za materinstvo in uživala v novem življenju. Niti minuto nisem pogrešala treningov in tekem. Sem pač tak človek, da hitro pozabim na zmage in na poraze. Tudi na Atlanto se redkokdaj spomnim. Novinarji so me pogosto spraševali, ali si kdaj še ogledam finalni tek. Nikoli si ga nisem. Mama si ga še, tudi otrokom ga je pokazala, jaz pa nikoli.

Kakorkoli že, za vami je ostala kopica medalj, pokalov in priznanj. Koliko jih je bilo? Ne vem, ogromno. Nekatere so se tudi že izgubile, uničile. Imam pa tiste, ki so ostale, lepo shranjene. Tudi olimpijsko iz Atlante, seveda, in vsa priznanja.

Kaj počnete zdaj oziroma kaj ste počeli v zadnjih 14 letih, odkar vas ni več na atletskih stezah? Predvsem sem se ubadala s svojo atletsko šolo in se še, a ne vem več, kako dolgo se še bom. Zdaj sem navzoča le še na dveh osnovnih šolah, prej sem bila po vsej Ljubljani. Ker nimam svojih tekmovalcev, sem odpadla z razpisa. V moji šoli so otroci, stari od tri do 15 let. To ni šport, ampak uvod v šport. Toda sistem je pač tak, da škoduje društvom, kot je moje. Atletska šola pa tako ali tako ne prinaša zaslužka, je le moja zabava.

Sicer pa imamo doma čistilni servis, v katerem veliko pomagam. Potem se ukvarjam še z otrokoma – zdaj sta starejša, zato ni več veliko dela – in s psom. S svojim življenjem sem zelo zadovoljna. Zelo sem zadovoljna. Uživam ga in se ne pustim motiti. So tudi slaba obdobja, a nanje hitro pozabim. Tako kot sem pozabila tudi na slabše rezultate. Sama nikoli nisem sanjala o ne vem čem.

Je bilo denarja, ki ste ga zaslužili z leti nastopanj, dovolj za življenje po koncu atletske poti? Jaz sem imela v primerjavi s slovenskimi športniki, ki nastopajo zdaj, ogromno denarja. Ne le, da nimajo za življenje po koncu kariere, zdajšnji športniki nimajo dovolj denarja niti za sproti, kar je katastrofa. Sram nas je lahko, da se dogaja, kar se.

Sama sem zaslužila toliko, da sem si kupila stanovanje in uredila življenje. Nisem zahtevna, zato ne potrebujem veliko. Moram reči, da sem živela zelo dobro, a bom morala zdaj tudi jaz počasi iskati zaposlitev. Nimam službe, sem nezaposlena, zato bo treba najti nove možnosti. Rada bi delala predvsem v športu, saj o tem največ vem.

Nekaj časa, nekaj let po tem, ko ste prenehali tekmovati, ste bili tudi članica upravnega odbora Atletske zveze Slovenije. Da in bilo je grozno. Z menoj so sedeli številni, ki niso imeli realne slike o tem, kako vse skupaj deluje. Nismo se ujeli, zato sem hitro odšla. Dejstvo je tudi to, da mora biti predsednik nekdo, ki udari po mizi. Ne more delati vsak po svoje. Prav to pa se dogaja pri nas in zdaj vidimo, kam smo prišli. A ni bilo nobenih zamer. Sem pač hitro odšla.

Zdajšnji predsednik Gregor Benčina nas je mene in še nekatere uspešne nekdanje atlete pred kratkim poklical. Želi nas vključiti v delo zveze, tega prej nikoli ni bilo. Verjamem, da je pravi človek na pravem mestu, a vidim, da ga marsikdo ne podpira. Mislim, da mu, če bo delal tako, kot si je zastavil, lahko uspe. Nasprotnike bo imel vedno.

Pred kratkim se je zgodila tudi sprememba na vrhu Olimpijskega komiteja Slovenije. Kakšen se vam zdi Bogdan Gabrovec, ki je zasedel predsedniški stolček? Njegove izvolitve ne bi preveč komentirala, saj ga ne poznam dobro. Menim pa, da mora biti predsednik tako pomembne organizacije nekdo, ki je močna osebnost in obvlada stvari. Nekdo, ki zna prinesti denar in ve, kaj je šport. Samo to lahko rečem. Bo že pokazal čas.

Kakšno se vam zdi zdajšnje stanje slovenske atletike? Pri rezultatih katastrofalno. Sistem je napačen. To, da tekmujejo otroci, mlajši od deset let, je katastrofa. So ti ljudje neumni? Preveč je tekmovanja, preveč siljenja, a hkrati je vse skupaj razumljivo. Zveze potrebujejo rezultate. Če jih ni, ne dobijo denarja. Država bi morala spremeniti sistem.

Podjetja so včasih imela davčno olajšavo, če so vlagala v šport. Komu se v šport splača vlagati danes? Nikomur. Denar dobiš lahko, samo če koga poznaš. Zato ne preseneča, da vsi veliki klubi propadajo. Atletski klub Olimpija je bil včasih tako močan, da smo imeli v njem dve reprezentanci. Danes ga ni več. Pa potem še hokej, košarka in tako naprej. Kmalu bo v slovenskem športu nastala velika luknja.

Bomo imeli v Sloveniji kdaj močan atletski miting, primerljiv z zagrebškim, ki ga z zavidanjem spremljamo vsako leto? Nikoli. Če bi se kdo spravil k organizaciji česa podobnega, bi se vsi hitro sprli, ker bi bili ljubosumni. Saj so nekateri v preteklosti že poskušali, a pri nas ni mogoče preprosto nič narediti, ker hitro dobiš nož v hrbet.

Pa krožna atletska dvorana, ki si jo želimo že vrsto let? Močno dvomim, da jo bomo dočakali. Poglejte le dvorani v Stožicah … Res je, da je bilo nekaj težav, ampak koliko prahu se je dvignilo okoli vsega skupaj. To ni normalno. Mi si predstavljamo, da bomo imeli vrhunski šport brez takšnih objektov. Smo mar neumni? Hodila sem po svetu in videla, da imajo v vsakem selu objekte, boljše od tistih, ki jih imamo mi. Bila sem na Martiniqu. Tam so banane, črpalka in tri hiše, a imajo štadion s tartansko stezo in reflektorji. Povsod imajo vrhunske objekte, le mi mislimo, da jih ne potrebujemo.

Pred več kot desetletjem ste za kratek čas skočili tudi v politične vode. Kakšno je bilo obdobje, ki ste ga preživeli na listi politične stranke Liberalna demokracija Slovenije? Zelo sem bila razočarana, a hkrati zelo zadovoljna, da sem se preizkusila v tej vlogi in videla, kaj se tam dogaja. Ljudje so se dobesedno norčevali in hodili samo po plačo. Zelo me je motilo še nekaj. To, da vseskozi pljuvajo drug čez drugega. Kako bi bilo, če bi jaz prišla na tekmo in vseskozi govorila čez vse sotekmovalke? Ne, tega se pač nisem mogla iti. Katastrofa. Z njimi sem sedela le nekajkrat, mogoče dva meseca sem bila članica stranke, potem pa sem izstopila. V politiko se brez dvoma nikoli več ne bom vrnila.

Za konec še vprašanje, primerno času, v katerem se pogovarjava. Po čem si boste najbolj zapomnili leto 2014 in česa si želite v novem? Leto, ki je za nami, je bilo lepo. Življenje je teklo normalno. Za leto 2015 si želim, da bi bilo še boljše. Pravijo, da bo slabše, a sama sem optimistka in verjamem, da bo boljše. Želim si predvsem, da bi bilo med ljudmi manj negativizma. Težave so, a večini kljub vsemu ne gre tako zelo slabo. Več pozitivne energije in prijaznosti si želim. Če bomo drug do drugega bolj prijazni, nam bo vsem skupaj veliko lepše.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin