Miha Mazzini: Sam svoja plenilska država

Predstavljajte si, da vas na poti v službo ustavi policist in vam hoče napisati kazen zaradi prehitre vožnje. Le začudeno ga gledate in nejeverno odkimavate. Policist hitro ugotovi, da vaš avto ni registriran, že dolgo ne, tablice ste natisnili kar sami doma in tako dalje.

Listki s kaznimi postajajo že kupček, vi pa se le zadovoljno hahljate. Ko policist pomisli, da se vam je prelomilo v možganih, se ga končno usmilite in mu pojasnite: njegov trud je zaman. Vaša in njegova država nimata ničesar skupnega in nobene pravne jurisdikcije nima nad vami. Da ga naučiti pameti, mu vi začnete pisati listke in mu nabijete krepko kazen, ker vas je motil med vožnjo.

Preberite si še: 
->Slovenska eksplozija ustvarjalnosti
->YouTube, uničujoča varuška

Potem se zadovoljni odpeljete v službo. Ko vam šef dodeli neko opravilo, ga debelo gledate – saj njegova in vaša država … Itd. Nato pa nadrejenega prekinete z opozorilom, naj plača ta mesec nikakor ne zamuja.

Vic dneva vam je opomin, ki vam ga pošlje davčna uprava – pomislite o kretenih, ki ne morejo doumeti, da pošiljanje plačilnih nalogov v drugo, suvereno državo, ki ni del EU, res nima nobenega smisla.

Ker ne odpuščate dolgov, po službi obiščete policista na domu in terjate plačilo kazni, ki ste mu jih napisali.

Zveni preveč idealno, da bi bilo resnično? Berite dalje, veselo boste presenečeni.

Razpad sistema

Vedno so obstajali puščavniki, ki so odpešačili ali odveslali v najbolj odročne kraje in so bili sami svoji kralji. V XIX. stoletju je združevanje v narode rodilo tudi nasprotje, mikronarode, torej odcepljene skupnosti ali posameznike, ki so svojo kmetijo ali stanovanje proglasili za lastno republiko. Glede na to, da jih nihče ni pravno priznal in da gre za (delno) prekrivanje z zasebno lastnino, so ostali na ravni lokalnih posebnežev in turističnih ciljev. Pred leti je celo Lonely Planet izdal poseben vodič o njih. Izjemno zabavno branje je, pa četudi potem ne odpotujete nikamor.

A naraščajoča atomizacija, individualizacija, narcisizem in egoizem sta zahtevala korak dlje. Predvideval sem, da se bo prej ko slej zgodil, in res se je – mar ni čas, da samega sebe proglasite za samostojno državo? Ne svoje stanovanje, ker je to nepremično, marveč svoje telo – kamor greste, gre z vami tudi država.

Preberite še ostale kolumne Mihe Mazzinija:
-> Cepljenje in druge verske vojne
-> Beseda ni coin

Suvereni državljani

Amerika, 2010: policisti so ustavili očeta in sina, pripadnika suverenih državljanov, torej tistih, ki so sami sebi države. Ustavljena sta dejanje razumela kot kršenje suverenosti in izbruhnila je vojna med državama. Policista sta obležala mrtva, ko pa je ameriška država dobila okrepitve, sta umrla tudi oče in sin (vir) in z njima je bilo konec tudi njune države.

A podobnih je še veliko: menda v ZDA v zadnjih letih več kot sto tisoč ljudi sebe razume za suverene države, še 200 tisoč pa je takih, ki postanejo suvereni le takrat, kadar imajo od tega koristi.

Tovrstni spopadi so precej pogosti, a ker povzročitelji niso muslimani in večinoma niti črnci, nekako ne pridejo v medije.

Svobodnjaki

Gibanje samostojnih držav v enem telesu se širi tudi po Angliji, le da se tu imenujejo svobodnjaki. Na srečo so te države slabše oborožene in težje pridobijo orožje, zato na cestah ni oboroženih spopadov. Najpogostejša so soočenja na sodiščih, ko se dolžnik čudi, zakaj ga terjajo za vračilo posojila ali plačilo davkov, ko pa je samostojna država in nima z inštitucijami nič. Do zdaj tak zagovor še nikomur ni pomagal.

Živi ljudje

Gibanje je prispelo tudi na Hrvaško. Antropološko mi je najbolj zanimivo, kako se mora neka ideja ali ideologija prilagoditi, da se prime v novi kulturi. Na Hrvaškem, torej v tranzicijsko kapitalistični državi, trdijo, da "so vsi ljudje v resnici podjetja", in ker je država tudi podjetje, morajo biti med njima sklenjeni sporazumi. Če niso, potem podjetji nimata ničesar drugo z drugim. Tako Vedran iz Zadra, eno od 17 hrvaških samostojnih človeških podjetij, vozi neregistriran avto, ne plačuje davkov, uporablja pa zdravstvo in elektriko, ker se je tako odločil (vir). Še vedno poskuša od policista, ki ga je ustavil, izterjati kazen po ceniku, ki ga je sestavil sam.

Preberite še:
-> Možgani našega gospodarstva
-> Ko bom velik, bom robot

Ideologija

Hrvaške enoosebne države imajo tudi svojo spletno stran, kjer je objavljena ideološka podlaga: "Zakone je nemogoče kršiti. Kar lahko prekršimo, ne more biti zakon. Mogoče bi mu lahko rekli pravilo. Potem pa se seveda lahko vprašamo, ali se to pravilo nanaša na nas ali ne. Si se mar kdaj odločil spoštovati izmišljena pravila?" (vir)

To nam je znano, mar ne? Odgovornosti ni, pravila pa so izbirna – tista, ki so nam všeč, spoštujemo, tista, ki ne, pa pač ne. Seveda ne bom registriral avta, ker se lahko mirno vozim z njim. Vsekakor pa bom plačeval elektriko, ker me bodo hitro odklopili, če je ne bom. Skratka, jemljem, kjer morem, in ne dajem ničesar v zameno. Vse skupaj mora biti seveda zavito v velike besede o svobodi posameznika.

Permisivna vzgoja je obrodila sadove in neoliberalno plenilstvo se je pomanjšalo na najmanjšo mogočo mero, v enega samega človeka. Iz prebranih člankov sklepam, da hrvaška država nima pojma, kaj naj s takimi posamezniki naredi, in jih ignorira, češ, saj bo minilo.

Nekdanje jugoslovanske države so idealno gojišče za skrajni egoizem: itak imamo do države odnos tlačana do okupatorja in slab občutek pripadnosti skupnosti, zato se nam bo razpad na parazitske posameznike zazdel kot višek človeškega bivanja. To bo pohvalnih člankov v medijih in navdušenja na družbenih omrežjih!