Cepljenje in druge verske vojne

Nisem šel na njegovo predavanje, ker bi se že pri vratih drl: "Ajd, pokaži nam rit!" Priznam, res sem kmetavzar. Veseli me, da so uredniki revij in televizij toliko bolj prefinjeni, da česa takega od zlepljenega Victorja ne bi nikoli zahtevali. Vključno s tistimi, ki so šli na njegova predavanja.

Obstajajo ljudje, ki so jim zadosti le besede, in drugi, ki bi radi tudi dokaze.

Oziroma ljudje, za katere so že besede dokazi.

Možgani, seveda

Naši možgani niso računalnik, marveč evolucijska/božja skrpanka. Sestavljeni so iz več sistemov, ki nekako in občasno sodelujejo med seboj. Zelo poenostavljam, a obstaja sistem za verovanje in sistem za razum. Verovanje ne vključuje le religije, marveč tudi vse drugo, kar moramo zaupati okolici. Če na voznem redu piše, da vlak odpelje ob 15.02, potem sem si sam kriv, če pridem že ob osmih zjutraj. Stanje zmanjšanega verovanja se imenuje paranoja.

Da sistema razuma in verovanja nista najbolj skladna, je odlično izrazil Tertulijan že pred skoraj dvema tisočletjema: "Verujem, ker je nesmiselno."

Ameriški statistik Deming je zapisal: "Verujemo v Boga, preostali morajo prinesti podatke."

Tisti, ki umrejo, so idioti, ker so nasedli drugim (se cepili, jemali zdravila, šli na operacijo ...), namesto da bi sledili sami sebi in nehali jesti, začeli gledati v sonce ali si zarasli rit.

Najpogostejša napaka

Največ nesporazumov izhaja točno iz trkov teh dveh sistemov: če človek izrazi svoje verovanje in drugi odgovori z razumom, sta tako vsak na svojem tiru, da ne bosta nikoli prišla skupaj.

Tistemu, ki veruje, je dovolj beseda. "Nimam ritne luknje," reče Victor in občinstvo se strese od radosti, ker so našli učitelja, ki jih bo povedel iz sveta materialnega, hrane in pijače v čisto duhovnost.

Če bi Victor vkorakal v znanstveni laboratorij, torej v svet, ki predstavlja svet razuma, bi mu najprej rekli, naj si sleče hlače.

Večina goljufij ter človeške stiske in bede izhaja iz tega boja med verovanjem in razumom. Že pri zdajšnjem valu kriptovalut je razumu jasno, da bo nekoč balon počil, a srce verjame, da šele po tem, ko bomo svoje novo bogastvo umaknili na varno.

Potrjevanje in učenje

Skladno s tem lahko uporabnike interneta ločimo na a) tiste, ki iščejo le potrditev tega, kar že verujejo, in b) tiste, ki bi se radi česa naučili.

Če poguglate o škodljivosti cepiv, boste prej ali slej naleteli na Belle Gibson, nesrečnico, ki se je cepila proti HPV-virusu in zaradi tega zbolela za rakom.

Če iščete le potrditev, ste jo našli. Lahko nehate brati. In ker je vsebina interneta večna, bodo na tej točki nehale brati tudi naslednje generacije.

Zgodba o Belle Gibson

Mlada Avstralka Belle je objavljala na socialnih omrežjih in bralcev seveda ni bilo prav veliko. Dokler ni leta 2009 napisala, da ima raka na možganih v zadnjem stadiju in so ji zdravniki predvideli le še štiri mesece življenja. Vedela je tudi vzrok – raka je dobila, ker se je cepila proti virusu HPV.

Naraščajočemu številu sledilcev je neprestano ponujala novosti in jih držala v napetosti: odločitev, da ne bo šla na kemoterapijo, zdravila se bo naravno, s hrano, začela je objavljati recepte, od jedil do napitkov.

Število sledilcev je tako naraslo, da so trznile korporacije. Z založbo Penguin je podpisala pogodbo za kuharsko knjigo, Apple jo je nameraval uporabiti za promocijo svoje pametne ure. Belle je širokogrudno sproti objavljala, katerim dobrodelnim organizacijam nakazuje del prihodkov.

Že pri zdajšnjem valu kriptovalut je razumu jasno, da bo nekoč balon počil, a srce verjame, da šele po tem, ko bomo svoje novo bogastvo umaknili na varno. Foto: Reuters

Posledice cepljenja so pustošile po njenem organizmu: kadarkoli je število sledilcev začčelo upadati, je dobila novega raka. Nazadnje je imela levkemijo, jetrnega, materničnega, ledvičnega in še kakšnega.

To je ni motilo, da ne bi polno uživala v (bogataškem) življenju, od zabav do sončenja na plažah Balija. Občasno se je fotografirala s kakšnim napitkom v rokah, saj veste, malo ingverja, zagotovo konoplja itd., skratka vse, kar ozdravi na smrt bolnega.

Seveda so ob Belle trčili tisti, ki verujejo na besedo, in tisti, ki hočejo dokaze. Dokončno je počilo šele po šestih (6!) letih zaradi neprestanega pritoževanja dobrodelnih organizacij, da od nje niso dobile niti centa, čeprav jih venomer omenja. Končno so se po medijih začeli valiti podatki in ne čudeži, vmešala se je država in Belle je priznala, da je zdrava kot dren. In povedala, da bo njen naslednji projekt aplikacija za zmenke.

Zakaj je bila Belle tako uspešna?

Če bi gospodična Belle vsaj malo pazila, kako se obnaša, bi lahko molzla verujoče v nedogled. Tako pa je, mlada in vesela, uživala v poplavi denarja na polno. A zagotovo še vedno obstaja del občinstva, ki verjame, da je šlo za državno zaroto proti zdravi hrani. Pa čeprav so Belle celo fotografirali v McDonald'su, kamor je rada zahajala.

V dobi podivjanega individualizma in egoizma je Belle potrjevala, da je vsak povsem odvisen od samega sebe in sposoben čudežev. Zdravniki (= oblast, družba, država, torej grdi drugi) pravijo, da imam raka, jaz pa zmešam čarobni napitek in se jim smejim.

Razbohoteni narcisizem predpostavlja, da so vsi preostali kreteni, mi pa stabilni geniji. Dodajte dejstvo, da večina prebivalstva še nikoli ni videla mrtveca ali umirajočega, sploh otroka ne, kar pomeni, da se ima narcis lahko za nesmrtnega. Tisti, ki umrejo, so idioti, ker so nasedli drugim (se cepili, jemali zdravila, šli na operacijo ...), namesto da bi sledili sami sebi in nehali jesti, začeli gledati v sonce ali si zarasli rit.

Mlada Avstralka Belle je objavljala na socialnih omrežjih in bralcev seveda ni bilo prav veliko. Dokler ni leta 2009 napisala, da ima raka na možganih v zadnjem stadiju in so ji zdravniki predvideli le še štiri mesece življenja. Vedela je tudi vzrok – raka je dobila, ker se je cepila proti virusu HPV. Foto: Thinkstock

Verovanje in realnost

Realnost obstaja, pa naj si mislimo o njej, kar hočemo. Zanimiva se mi zdi zgodba o tem, kako jo je srečal Bellin partner. Dvakrat starejši od nje, osebni trener, ki bi se torej na telo moral spoznati, ni pomislil, da njegova na smrt bolna partnerica laže. Dokler ni zbolel njegov sorodnik. Ko ga je opazoval, kako umira, ga je prvič spreletelo, da je mogoče z zdravjem njegove Bell vse v redu.

Ljudje smo globoko pragmatični, in ko je znanost ponudila večje možnosti preživetja od vraž, so jo sprejeli. Zdaj pa smo izgubili stik z realnostjo, smrtnostjo in trpljenjem in mislimo, da je to nekaj, kar nas ne zadeva. Nekaj, kar doleti samo druge, ki so itak kreteni in so si sami krivi za vse.