SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini (primerno za TOP 2)
Miha Mazzini
O kolumnistu
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Ogledalo pred vrati

1

termometer

Miha Mazzini

Tujci so ogledalo, v katerega se pogledamo, da se domačini bolje spoznamo med sabo. Zato je čas, da obnovimo dogodke zadnjih tednov in se poskušamo iz njih kaj naučiti.

Begunci na mejah (ki so nas v glavnem obšli ali čez naše ozemlje le nadaljevali pot) niso ustavili običajnega delovanja Slovenije, zato jim bom posvetil le prvo polovico kolumne, v drugi pa se bom ukvarjal z običajnimi dogodki.

Svoboda govora Na socialnih omrežjih so tokrat komentirali tudi tisti, ki imajo sicer kamnite prste. Nabralo se je materiala za na stotine doktoratov z raznih področij, le da bodo raziskovalci morali imeti želodce iz kevlarja.

Skoraj petina vseh zdravstvenih receptov, izdanih v Sloveniji, je za zdravila z delovanjem na živčevje; zdajšnja besedna flatulenca pa je lep prikaz, kaj se zgodi, če postanejo odmerki teh zdravil premajhni. In to v obe smeri, od onih, ki bi vse begunce posvojili, do tistih, ki bi vse pobili. Tako smo lahko brali človeka, ki se sklicuje na Hitlerja in bi gradil novi Auschwitz, kjer bi sežgal vse te prišleke; klik stran so njegovi osebni podatki, kjer piše, da je profesor zgodovine. Prav vprašal sem se, kakšen zgodovinski poduk je in bo dobilo vsaj 40 generacij dijakov.

Od zdaj uradno vemo, da sovražni govor pri nas ne obstaja.

Slovenci nikoli ne mislimo na spolnost Bolj za razvedrilo navajam strahove ljudi čistih misli. Recimo gospo, ki objavlja le mucke in rožice, pozitivne afirmacije, potem pa se nenadoma razpoči v presunljivem klicu na pomoč: vse te horde jo prihajajo posilit! To je njihov resnični cilj! Pomagajte!

Ali možakar, ki je gledal poročila in na obrazih prihajajočih žensk videl, da so okužene s strašnimi spolnimi boleznimi, ki mu jih bodo vse po vrsti podtaknile.

Freud bi tako vlekel svojo cigaro, da bi si požgal brke.

Kar smo, sovražimo pri drugem Posebej sta mi zanimivi dve skupini nasprotnikov. Prvih sem se zavedel v osebnem pogovoru sredi slovenskega obmejnega mesta, ko so mi trije gospodje odmahovali z roko, da na mejah niso ubežniki, marveč navadni ekonomski migranti. Ti so pa fuj in fej itd. Kdor je delaven, lahko preživi tudi v lastni državi itd. Pohlep jih preganja, ne pa vojna, so rekli. Pogovor ni trajal dolgo, ker so morali domov. Skrbelo jih je, kako je z mejami in koliko prej bodo morali od doma, da bodo prišli do svojih delovnih mest v Avstriji. Med vožnjo sem se spomnil Svetega pisma, citata iz Mateja 7,5 in se hahljal.

Kar smo bili včeraj, sovražimo danes Druga skupina se mi zdi kar krepka na socialnih omrežjih. Ibro Hadžipuzić (izmišljeno ime) se razburja o tujcih, ki prihajajo na sveto slovensko zemljo. Hm. Tole me je sram priznati, ampak sprehodil sem se po Facebooku in v presenetljivo veliko primerih lahko sklenem: včeraj so bili njihovi starši prišleki, da so danes lahko oni največji branitelji.

Znanci so me opozorili na pevca Wernerja Brozovića, ki je s svojim negodovanjem in zgražanjem zasedel mesto nekakšnega slovenskega Antibona. Če vas je prizadelo, naj vas potolažim, da se Damjan Murko ni izjasnil, in tako vsaj en tovrsten gigant slovenske zabavne glasbe ostaja neopredeljen.

Razcep Priznam, glede na zlo, ki se je usipalo prek Facebooka, sem se bal, kako bodo pribežniki sprejeti. Jih bodo mar branitelji svete grude pričakali z vilami in noži?

Če se nihče ne bi prikazal na naših mejah, bi bilo to nekaj najhujšega, kar bi se nam lahko zgodilo, saj bi morali preostanek življenja preživeti v paranoidnem stanju, češ, med kakšnimi ljudomrzneži živimo.

Ampak ker so prišli, lahko rečem, da je del prebivalstva po najboljših močeh pomagal tistim, ki nimajo več drugega kot prijaznosti tujcev. Na terenu je bilo precej organizacij in skupin, menda včasih celo več kot pribežnikov, in seveda so se med seboj slabo koordinirale ali pa se sploh niso. Dogovarjanje ni naša močna stran, to smo vedeli že prej.

Nauk: kadar se zgodovina spomni na nas, razpademo na dve povsem nasprotujoči si skrajnosti.

Nič nas ne sme presenetiti Poleti so me za Sobotno prilogo Dela prosili, naj zapišem, kako bo potekalo naše srečanje s pribežniki. Trume so se pomikale prek Grčije, Makedonije in vedeli smo, da bodo prišli do nas. Takole sem začel svoj odgovor:

"Bliža se zima in zelo verjetno je, da bo padal sneg. In ko bo, bodo ljudje, ki so vse leto plačani, da se nanj pripravljajo in ustrezno ravnajo, zbegano gledali v kamere in široko odprtih oči jecljali, kako so jih padavine presenetile.

Begunci prihajajo v Evropo in prej ali slej bodo prišli tudi v naše kraje. Za zdaj je videti, da bo politike in odgovorne, ki dobivajo plače v ta namen že leta in leta, val beguncev presenetil. Lahko jih bomo gledali, kako bodo jecljali v kamere, plač pa ne bodo vrnili."

Da bo država nepripravljena, je – vsaj zame – na Twitterju potrdil predsednik vlade Miro Cerar konec avgusta: "Humanitarnost in solidarnost sta izhodišči. Slovenija si ne želi Evrope zidov." (vir). So trenutki, ko potrebujemo visokoleteče fraze, in tisti, ko potrebujemo realistične načrte. Dobili smo le prvo, zato je šlo, kot je šlo. Če ne bi bilo prostovoljcev, bi se lahko zgodila katastrofa.

Ko sem pisal o delovanju slovenske javne uprave (vir), sem postavil trditev, da njena prva linija deluje: policist vas bo ustavil, potni list vam bodo podaljšali … A če je težava tako velika, da morate v ozadje, ste zašli v razpad sistema. V dvajsetih letih samostojne Slovenije je hrbtenica zgnila, posamezna vretenca plavajo, koder jih zanese, jetra se naslanjajo na srce in vranica leze v grlo. Red in odgovornost, na katerih temelji organizem države, sta izginila in za seboj pustila kaos. Vse skupaj drži le še koža.

In to se je znova pokazalo te dni. Prva linija je bila na mestu. Policisti v usnju in jeklu, robocopi in supermani, črne pošasti zastraševanja naroda, strumno stojijo s ščiti in gumijevkami v rokah. Ampak nekaj govorijo. Približajmo se jim, prisluhnimo! Kakšne tenke glasove imajo, kako ubogo zvenijo! Zdaj že razločimo besede. "Lačni! Žejni!" stokajo. Oprostite, to je svetovna sramota. Ste kdaj že brali o čem podobnem?

Seveda, saj že druga linija, dostava hrane, ne deluje več. Sobota je, ne delamo. Na hrvaških spletnih straneh sem spremljal poročila njihove vlade, sestanke, izjave za javnost. Slovenske vlade tisto soboto ni bilo nikjer. Dela prost dan je dela prost dan, prosim lepo. Oglasili so se šele v nedeljo popoldne, po svoji redni seji.

Všeč mi je ta odnos do dela: kadar je zaprto, je zaprto, pa če se izkrcajo Marsovci.

Samoorganizacija in modrost uprave Tako se je ljudstvo moralo samoorganizirati, hraniti in pojiti obe strani, pribežnike in policiste.

Podobno se samoorganiziramo za bolne in revne, kar se mi zdi lepo in upam, da bomo to ohranili. Ampak …

Država nam pobere pol plače, da bi s tem nahranila revne in zdravila bolne. Tega očitno ne naredi in potem mi s preostankom svojih plač opravljamo funkcijo države. Zakaj jo potem imamo? S kakšno lahkoto se je slovenska država v dvajsetih letih pomaknila v položaj, ki ga poznamo od nekdaj: plenilski graščak, ki ima samo pravice in nobene dolžnosti, mi pa smo prepuščeni sami sebi.

Vsakič, ko vskočimo, pokrijemo rit nekega uradnika. Je zaradi tega, ker so bili policisti lačni, kdo odstopil? Ni, čemu pa bi, saj so dobili hrano, mar ne?

Lekcijo sem se naučil prvo leto samostojne Slovenije, ko sem bil v stiku z uradnikom, ki bi moral nekaj narediti. Seveda ni. Desetletje pozneje mi je s ponosom povedal, da je imel prav – ljudje so dolgo čakali, potem pa so tisto naredili sami. Če zadosti dolgo čakamo, bo kdo drug vse naredil, mi je rekel. Verjetno je še danes v državni službi s solidno plačo, medtem ko mi delamo namesto njega.

Naredimo miselni eksperiment: če bi bili policisti zadosti dolgo lačni, bi poslali nekaj kolegov nabunkat uradnika, ki je zadolžen za njihovo prehrano. Naslednjič bi jih za njihovimi hrbti čakal banket. Vsaj košček javne uprave bi začel delovati kot po maslu.

Mogoče je kdaj čas, da se ne samoorganiziramo, marveč od uradnikov zahtevamo, naj naredijo tisto, za kar so plačani.

Klinični primer Po pregledu izrednih dogodkov se posvetimo še delovanju Slovenije, kakršno pač je. Vem, pozornost je bila prilepljena ob meje in verjetno je na stotisoče Slovencev skoraj kap, ko so videli, da ti Arabci puščajo za seboj podobno zasvinjana prizorišča kot slovenski študentje. Fotografije so množično delili, nihče pa ni delil naslednjega navedka, da je kirurg "zapustil operacijsko dvorano pred koncem operacije, medtem ko je otrok krvavel na mizi – zato, ker se mu je mudilo na letalo". (vir).

Govorim o poročilu strokovnjakov o delu otroške kardiokirurgije Kliničnega centra, ki bo očitno šlo v pozabo brez posledic. Ne javnomnenjskih, ne kariernih, ne kazenskopravnih. Nič. Iz tišine je prišlo in v tišino bo pokopano. Majhne družbe, kjer vsak pozna vsakega, ne marajo velikih valov in svojo agresijo sproščajo na varen način. Dvignil se vam je pritisk, ko ste brali poročilo, ampak reči ne upate ničesar, ker boste kakega zdravnika prej ali slej potrebovali – nimate pa denarja, da bi plačevali tuje bolnišnice. In tako s povišanim pritiskom gledate TV-poročila in vidite, kako je možakar temnejše polti ravno odvrgel smeti kar na tla, vi pa pravičniško eksplodirate. Mu boste že pokazali, da je prišel v deželo, kjer vlada red! Red! Slovenija = red!

Da tako uničujoče poročilo tlačijo po predalih in da naslednji dan po njem ni bilo tiskovne konference, na kateri bi vlada seznanila državljane s tem, da so preiskovalci že na delu, je fenomenalno zatiskanje oči. Če lahko prenesemo, da z našimi dojenčki tako delajo nekaznovano, potem lahko prenesemo vse. Čestitam.

Niti zavarovalnica ni trznila ob stavku "v popisu za ministrstvo za zdravje je bilo recimo navedenih 705 operiranih pacientov, komisija pa je dobila le 593 popisov". Pa saj to so prave Čičikove mrtve duše! Neobstoječi pacienti, za katere je ZZZS verjetno dobil račun. In? Nič.

Drage bralke in bralci, globoko vdihnimo in poskusimo zavpiti skupaj: "Gospod Fakin! Dobro jutro! Juhu! Kaj ste ukrenili glede teh 112 fantomskih operacij? Juhu!"

Kaj pa ministrstvo? "Gospa Milojka Kolar Celarc? Juhu!"

V smer Kliničnega centra nima smisla vpiti, ker so dobili novega direktorja, ki je v uvodnem govoru poučeval novinarje, kako naj pišejo, potem pa odšel na dopust.

Prehod na temno stran Ropot okoli prišlekov je izkoristil še nekdo, naš predsednik Pahor. Vedno sem ga imel za človeka, ki ima rad množico in reflektorje, a tokrat se je končno odločil nekaj narediti čim bolj potihoma. Pomilostil je lastnika Sportine Bahtijarja Bajrovića, ki je bil obsojen samo pogojno, zato me je novica presenetila – saj ne čemi v zaporu, čemu sploh prošnja predsedniku? Takoj sem se spomnil, da za sedenje v kakem nadzornem svetu, sploh državnem, in za poslovanje z državo potrebujete potrdilo o nekaznovanosti.

Borut Pahor je na začetku svojega mandata izjavil, da ne bo pomiloščal, in tega se je tudi držal, kar se mi zdi v redu. Dobival je, recimo, prošnje, "sem oče štirih otrok, ki …" in podobne, a se ni vdal. Prošnja človeka, soudeleženega v eni simbolno najmočnejših tajkunskih afer, Istrabenzu, pa ga je tako ganila, da je klonil in gospoda Bajrovića pravno naredil nedolžnega kot pravkar rojenega.

Predsednik Pahor je človek, ki je s svojimi izjavami močno sodeloval pri simbolnem uničevanju odgovornosti, o čemer sem že pisal (vir). Vsakič, ko ga omenim, me na cesti ustavi kakšna njegova starejša občudovalka, ki ga vzame v bran. Povedo, da se rad fotografira in da se tudi malce trapasto obnaša, ampak zla v njem ni in zato ga imajo rade. Vedno sem le pokimal in potrdil, da se strinjam. Zdaj pa, drage dame, ne ustavljajte me več. S tem dejanjem je predsednik simbolno vzpostavil dvojno Slovenijo: močnih povezanih in vseh drugih.

Dobra novica Da ne bo vse tako črno, vam ponujam misel, ki vas bo razvedrila in nasmejala, ko boste o njej dobro premislili: ob tako organiziranem zdravstvu, ob taki javni upravi in takem pomiloščanju mogočnikov se bojite, da bo na kakovost vašega življenja najbolj vplivalo teh 600 pribežnikov, ki bodo mogoče ostali pri nas?

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin