SiolNET. Siol Plus Kolumne
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Na svojem hrvaškem morju

3

termometer

Miha Mazzini

Počitnice so končane in čas je za obujanje spominov. "Kako je lep ta naš Jadran, na vsem svetu ni lepšega morja!" je rekla neka gospa, in ko sem vprašal, ali je bila na oddihu v Portorožu, me je debelo pogledala: "Kako to misliš? Na Kornatih, seveda."

Drugi znanec je poročal, da so letos resno načrtovali odhod v tujino, razmišljali o Grčiji, potem pa ostali kar pri nas, na Kamenjaku blizu Pulja. Tretji je bil lani v Tunisu, pa se je letos ustrašil terorističnih napadov in ostal kar tu, na Braču.

Začelo me je zanimati in dopustnike sem malce izprašal. Povzetek odraža delitev možganov na čustveni in razumski del: Slovenci točno vemo, da imamo le 46,6 kilometra Jadrana, a čutimo, da je našega precej več. Zemljevid vam pove, kje poteka razumska meja, kje poteka čustvena, pa mi ni uspelo točno ugotoviti. Dubrovnika vsekakor ne občutimo kot del slovenske obale, Lastovo in Korčula pa sta zagotovo še naša bisera.

Verjetno je mišljenje, da je Jadran naš, ostalo še iz jugoslovanskih časov, zato sem zadevo preveril pri mlajši generaciji, za katero pa so počitnice na Hrvaškem nekako vmes med domačijo in tujino. Vpliv staršev je prevelik, po drugi strani pa vseeno opazijo jezik, ki ga ne razumejo povsem in se ga niso učili v šoli.

Dopustovanje Letos poleti je turistični vodnik sprejel ladjo, polno turistov. Naštudiral je zanimivo točko in jih pozdravil v kar petdesetih jezikih. Res pa je, da slovenščine ni bilo med njimi in da so bili na ladji večinoma Slovenci.

Po Istri in Kvarnerju so se zadnja leta razširili napisi v glagolici in pojavljajo se že tudi jedilni listi, napisani v njej. Zanimivo, da očitno več obiskovalcev prihaja iz XVI. stoletja kot iz sosednje Slovenije, saj jedilnega lista v slovenščini še nisem videl. Pri tem je vsaj Istra res zelo naša, vsaj po številu slovenskih lastnikov nepremičnin: "Po neuradnih podatkih imajo slovenski državljani na Hrvaškem več kot 110 tisoč nepremičnin, večinoma stanovanj, apartmajev in počitniških hiš ob obali Jadrana." (vir)

Povejmo še letošnje podatke za vso Hrvaško do konca julija: "Slovenskih turistov je bilo približno 808.500, kar je 7,81 odstotka več kot v enakem obdobju lani. Ustvarili so nekaj več kot 4,723 milijona prenočitev, kar je 4,68 odstotka več kot lani. Slovenci so z 11,89-odstotnim deležem v celotnem seštevku turističnih prenočitev na drugem mestu, za Nemci." (vir)

Pa mi, kdo smo pa mi? Ko sem pred precej leti letoval na Krfu – nekako na začetku druge sezone, ko so ga bolj množično odkrili slovenski turisti –, so pred gostilnami na tablah že viseli napisi v slovenščini in ponujali so tudi govejo juho (resno!), torej so takoj preklopili in se prilagodili.

Turizem Hrvaški pomeni petino družbenega prihodka (vir), največ v Evropi, torej je to kamen, ob kateri se uspešnost države pobere ali pade. Hkrati pa temu milijonu Slovencev, torej drugi najmočnejši skupini, ki prinaša denar, ne bi posvetili nikakršne pozornosti.

Kar nas privede do zanimivega vprašanja: kako hrvaški turistični delavec vidi slovenskega gosta?

O tem sem razmišljal že dolgo, vse od jugoslovanskih vojn in prizora, ki sem ga videl na eni od precej opustelih hrvaških plaž. Slovenci smo bili edini gostje in to se nam je zdelo normalno (seveda, saj smo bili na našem Jadranu!), normalno pa se je zdelo tudi gostiteljem, zato nismo bili deležni kake posebne hvaležnosti. Ko se je pojavil en sam neustrašni Nemec, pa so se klanjali pred njim, kot bi bil svetovno čudo. Zakaj?

Moral sem živeti v New Yorku, da sem doumel hrvaški pogled na slovenskega gosta. Če niste nikoli živeli v tem velemestu, vam bo naslednja razlaga delovala šokantno, v resnici pa ni. Hrvaški gostinci gledajo na slovenske goste kot Newyorčani na ščurke. Vedno pridejo in karkoli počnete, ne morete se jih znebiti, najbolje je torej, da se navadite živeti z njimi in jih ignorirate.

Ni sile, ki bi zadržala Slovence pred počitnicami na morju, ki ga pojmujemo kot naše. Mi pridemo, pa naj bo kadarkoli, kakorkoli in v karkoli. Mi smo, pravzaprav, fikus v zakonski zvezi. Tam smo in oddajamo ta evro kisik in to je to.

Od doma smo navajeni slabih storitev; kot je pokazala raziskava, smo legendarno trpežni uporabniki (vir). In potem gremo na počitnice v nekaj, kar pojmujemo kot razširjen dom, in dobimo isto kot doma: lepo naravo in obupne storitve. Skratka, zadovoljni smo.

Slovensko-hrvaški turistični odnosi so simbioza potrpeti in pretrpeti: Slovenec vse prenese, ker se doma pač spodobi potrpeti, Hrvata pa je življenje izučilo, da je določene nadloge treba le pretrpeti.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin