Petek, 17. 12. 2021, 22.32
3 leta
Miha Mazzini: Srečno novo leto 1722!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,62
71
Berem biografijo Janeza Vajkarda Valvazorja (1641−1693), in neznansko me fascinira ta svet pred razsvetljenstvom ter znanstveno revolucijo. Tako si vojaka izmenjata vsak po tri dlake, da se bosta prek njihove povezave lahko našla, če ju ločijo ali ujamejo. Valvazor je zadosti premožen, da procesija prodajalcev vseh mogočih naprav in postopkov ne poneha. Z enako globokim zanimanjem si ogleduje vse po vrsti in vse enakovredno opiše. Odkloni tekočino, ki pretvarja svinec v zlato, saj je očitno narejena iz ekstrakta zlata, torej predraga za splošno uporabo. Ogleduje si zemljemerske naprave, matematične pripomočke, ogledalo, ki ti pokaže katerikoli kraj na zemlji si zaželiš, in to tako, da lahko v njem vidiš sleherno žensko golo (opis delovanja sem prebral večkrat, studiozno, in ugotovil, da danes to funkcijo opravlja internet).
To je svet čudes, v katerem je vse mogoče. Svet pred znanstvenim, torej matematičnim načinom razmišljanja, svet simbolov in skrivnosti. Svet, kjer so čudeži na dosegu roke, le pravega trgovca morate najti.
Ko sem knjigo zaprl in šel malo pobrskat po Facebooku, sem ugotovil, da je to svet, v katerem živimo.
Čas, v katerem vzgojimo vrhunskega strokovnjaka
Zdajšnja pandemija nas je v mnogočem vrnila v preteklost, in v današnji kolumni bi rad naštel le tri najbolj očitna področja.
Začnimo z obvladljivostjo znanja.
Genialni Goethe (1749−1832) je bil bojda zadnji, ki je v svojih možganih še držal znanje človeštva. Potem ga je preprosto postalo preveč in nastopila je doba specializacije. Kar pomeni, da se desetletja šolate zato, da ste lahko strokovnjak za nekaj malega.
Ne v Sloveniji. Tu je bil že do zdaj močno prisoten zelo poseben odnos do znanja, ki ga najbolje opiše naslednji dogodek. Pred davnimi leti, ko sem bil strokovnjak za računalništvo in napisal prvi slovenski komercialni program za črkovanje ter cel niz zelo obsežnih priročnikov, mi je na vrata potrkal možakar, ki je dejal nekako takole: "Miha, o računalništvu pojma nimam. Prosim, vzemi si zdajle pol ure in me nauči vsega, kar veš o tem."
Seznam področij, ki jih je obvladal Valvasor, je neverjetno dolg. Recimo, da jih je 50, kar pomeni, da je po tej naši logiki za svoje izobraževanje porabil kar 25 ur.
To pa vsi zmoremo, mar ne? Le časa nimamo, ker imamo cel kup pametnejšega dela.
Pandemične raziskave
Pandemija nas je vrnila v osemnajsto stoletje. Vsak, ki ga srečate osebno ali virtualno, je polihistor, ob katerem bi še Valvazor in Goethe ponižno sklonila glavi.
Še predlani ne bi verjel, da bom kdaj slišal frizerko razlagati o "spike proteinih" in popravljavca koles o nevrologiji ter premeščanju delov možganov s paličico za testiranje. Raje ne govorim o poštni uslužbenki, kjer sem le osuplo kimal nad opisom, kako se nam v krvi sestavljajo roboti iz grafena (karkoli to že je).
Vsak od njih začne monolog z: "Jaz sem tole malo raziskal …" In če zdržim do konca, že prvo vprašanje pokaže, da je večina raziskav potekala med sedenjem na stranišču. Iz tega sklepam, da so težave z zaprtjem množične in bi morala Slovenska akademija znanosti in umetnosti lobirati za prepoved Donata, ki lahko resno zniža količino znanja med ljudstvom. Mogoče bi na črno listo dali tudi nagnjeno straniščno školjko. Izdelali so jo za podjetja, kjer želijo delavcem greniti odmore, saj pač ne morejo kar sedeti, marveč zdrsnejo z deske, a uničila bi tudi mnogo študijskih podvigov (vir).
Kult telesa
Druga značilnost naše pandemije je kult popolnega telesa, ki se ga virus ne more dotakniti. Drugo zimo pandemije covidni bolniki še vedno dobivajo sporočila, da so podkupljeni lažnivci ali pa vsaj lastniki nepopolnih teles, ki ne zdržijo niti tekmovanja Ironman. Skratka, nižja rasa (Spotoma, precej teh ultra športnikov dela v raznih športnih trgovinah, kar je logično. A da jim uprava pusti pošiljati grozilna pisma kar s službenih naslovov, je pa začudujoče!).
Zakaj je popolno telo naše upanje?
Že lani, ko je bila pandemija še mlada, sem objavil kolumno o tem, kako so nas čisto vse elite pustile na cedilu (preberite). Takrat še nisem mogel dodati znanstvenikov, strokovnih svetovalcev vlade, ki so se šele kasneje odločili, da s svojo prisotnostjo in očitno za svoje koristi ponudijo alibi nesmiselnim odločitvam.
Na ukrepe vlade se tako niti najmanj ne moremo zanesti, in padli smo v vlogo srednjeveških kmetov, ki stojijo na polju in strmijo proti gradu. Od tam zvenijo krohot in zabava, pojedina in pir, nam pa pridigajo o ukrepih, previdnosti, varčevanju in zategovanju pasu.
Naši predniki jim niso verjeli, in mi jim tudi ne, kar je normalno.
Saj so se jim klanjali, a so jih tudi sovražili. Zato so pogledali naokoli, komu lahko zaupajo − in tam so se svetile premočene mišice vaškega kovača. Silaka, vrednega našega zaupanja. V naših mitih so vedno taki. Poglejte le Krpana pa Klepca, ki sta silno močna in karierno strašansko neuspešna, kar ju tudi dela zares naša.
Od elit zapuščeni
Ker so nas zapustile elite (vključno z znanstveniki), smo pogledali naokoli, in prvi naš kovač silak je bil Marko Potrč. Bil je prvi od mnogih, sledilo jih je še nešteto, in da bi si pridobili pozornost, je vsak od njih moral biti radikalnejši in ostrejši. Nekateri od njih nimajo mišic, imajo pa recept za zdravo življenje in/ali prehranjevanje ter ga tudi prodajajo.
Preberite si le začetek naslednje javne objave:
"Ljudje, ki ste končali visoke šole, magisterije in doktorate mislite, da imate znanje. Vsa čast vam za trud ampak vi nimate znanja, imate pa sposobnost učenja. In informacije. Večinoma lažne in nepomembne." (sic)
To je napisal eden od njih, guru, ki nam prodaja svetovno znano metodo, ki se povsod imenuje po ustanovitelju, le pri nas ne − kajti plačati bi moral licenčnino, zato raje kopira tuje znanje in ga s svojimi objavami zaničuje. Da pa njegove objave deli gospa, ki jo smatram za vrhunsko intelektualko, zadosti pove o današnjih časih.
Sovraštvo do znanja
Tu naš kovač silak sreča sovraštvo do izobrazbe in misli, da je odkril nekaj novega. Ni. Toplo vam priporočam v branje Prvotno besedilo življenja, knjigo Alenke Puhar o stanju duha v teh krajih devetnajstega stoletja. Kako so sovražili izobražene, kamenjali so jih! Kajti že s tem, da so šli v šole, so v umu kmeta prestopili k oblastnikom, torej k tistim, ki jim ni mogoče zaupati.
Kar je le del sovraštva do vsega drugačnega.
Razmišljanje z lastno glavo
Tretja značilnost naše pandemije je priseganje na razmišljanje z lastno glavo. Ni neumnosti na spletu, ki se ne bi začele s priseganjem na lastno intuicijo, z razmišljanjem z njo (kar seveda ni mogoče) in s priseganjem na lastne instinkte (ki so seveda del možganskega limbičnega sistema in ne razumskega).
Zdajle bom povedal nekaj šokantnega in razdrobil bom na dva kosa, da vas takoj ne udari kap:
1. Razmišljanja z lastno glavo se morate naučiti; s tem se ne rodite.
2. V slovenskem načinu šolanja ni ničesar, kar bi vas tega naučilo.
Kako torej nenadoma toliko ljudi razmišlja z lastno glavo, če to počne prvič in se niso imeli kje naučiti?
Poglejmo primer.
Ta okrogla zemlja
Facebook je ugotovil, da sem očitno ravno odložil knjigo o Valvasorju, in takoj mi je posredoval dilemo iz tistih časov. Neka gospa je objavila, da ima vsega zadosti, od tega trenutka dalje bo razmišljala z lastno glavo.
Prekinil sem branje njene objave in ji pogledal izobrazbo: bolonjski magisterij. Imenujmo jo torej Magistra. Z zanimanjem sem nadaljeval branje, kajti trenutek, v katerem nekdo prvič pomisli z lastno glavo po kakih dveh desetletjih šolanja, mora biti prelomen.
Zapisala je takole: "Dokažite mi, da je Zemlja okrogla. Iz moje izkušnje ni! Skočim v zrak in padem nazaj točno na isto mesto, kar je možno edino zato, ker je Zemlja ploščata."
Prvi bralec ji je svetoval, naj gre z letalom okoli sveta. Magistra ga je z gnusom zavrnila, saj gre za očitno laž. Če že pogledate kak film iz pilotske kabine, boste videli, da piloti kar sedijo in gledajo predse. Če bi bila zemlja okrogla, bi panično tiščali komandno ročico navzdol, da bi lahko sledili krivulji planeta.
Drugi bralec ji je predlagal, naj venomer hodi proti zahodu in prišla bo na izhodišče. Le zasmejala se mu je, kretenu, saj vsi vemo, če hodimo proti zahodu, se pomikamo kot urni kazalec in torej potujemo proti desni v krogu, ni čudno, da bomo prišli na izhodišče.
V tem trenutku sem razmišljanje z lastno glavo gospe Magistre prenehal brati, in priznal bom, kar jezen sem bil nase. Namesto da bi s knjižne police potegnil knjigo kakega velikana razmišljanja z lastno glavo, izgubljam čas z nekom, ki ima očitno nemogoče slabo prostorsko predstavo, dvodimenzionalno (urni kazalec!) in nesorazmerno (Zemlja velikosti nogometne žoge!).
Spotoma, vedno trdim, da za vsako situacijo obstaja že napisana country pesem, in gospa Magistra naj posluša tole.
Za razmišljanje si morate vprašanje sploh sestaviti
A dilema gospe Magistre in vsi poskusi odgovorov nanjo so ostali z menoj. Nihče od številnih, ki so ji odgovarjali, ni opazil, da je bilo vprašanje povsem zmedeno in nanj ni zares mogoče odgovoriti.
Prvi poskus samostojnega razmišljanja je propadel zato, ker morate znati vprašanje tudi sestaviti.
Če poskočite, ni važno, kakšne oblike je Zemlja. Trikotna, kvadratna, pravokotna. Vedno boste padli na isto mesto.
Kaj je torej Magistra hotela vprašati?
Če se Zemlja sploh vrti!
Če bi se, bi skakajočo Magistro moral veter odnesti vsaj nekaj metrov proč. Ker je ne, Zemlja miruje.
Še malo šokantnih ugotovitev
Nekdo lahko slovenskem šolstvu pride do bolonjskega magisterija, ne da bi bil sposoben sestaviti enostavnega vprašanja. Ne več kot dva stavka, ki sta logično povezana.
Glede na to, da je v zlatih časih študiralo skoraj 70 odstotkov populacije, mora biti takih veliko.
Ključ do izobrazbe je sposobnost spraševanja − a preden vprašate, morate vprašanje znati sploh sestaviti.
Gospe Magistri je spodletelo povsem in strašansko, a kako je šele spodletelo vsem njenim učiteljem, ker nihče ni opazil, da je dvajset let molčala.
Nihče ni opazil, da se dve desetletji le pifla namesto razmišlja.
Nihče je ni vprašal, kaj jo zanima.
Nihče ji ni pomagal spregovoriti.
Nihče se ni z njo tako dolgo pogovarjal, da bi se iz megle misli izoblikovala jasna struktura vprašanja, o katerem bi lahko sploh razpravljali.
Dvajset let šolanja, dvajset izgubljenih let.
Kakšna skrajna osamljenost.
Ni čudno, da se konča v frustraciji in paranoji.
Za konec
Kar nazaj grem brat Valvazorja. Njegovi časi imajo vsaj pridih možnosti in izboljšav, medtem ko so naši, prežeti z razočaranjem in besom.
Pa srečno novo leto želim!
71