Petek, 3. 9. 2021, 22.40
3 leta, 1 mesec
Miha Mazzini: Propad slovenskega šolstva
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,77
118
"So se učenci napiflali in po koncu šole hitro pozabili, češ, v življenju več ne odprem nobene knjige?" se sprašuje Mazzini.
Informacijsko sem kar trpežen, a prejšnji teden me je resno prijelo, da zaprem družbena omrežja in jih nikoli več ne odprem. Osnovna šola Prebold na svoji spletni strani ponosno nosi značko NA-MA, torej poudarek na naravoslovju in matematiki, ki ga posebej financirata država in EU, njen ravnatelj pa sprašuje, ali virusi res povzročajo kakšno bolezen, in to ne zase, temveč v imenu kolegov.
Ker mu verjamem, se je torej na šoli moral zgoditi naslednji pogovor:
Učitelji: "Mar ti virusi obstajajo? Za kaj so pa dobri? A komu škodijo?"
Ravnatelj: "Ne vem. Vprašal bom nadrejene v Ljubljani."
Narod, ki takega človeka razglasi za upornika leta, si ne zasluži države.
Tovrsten pogovor v šoli še pred leti sploh ne bi bil mogoč.
Kako smo padli tako nizko?
PISA
Že leta opazujem zanimiv problem in občasno o njem pišem, dostikrat pa tudi vprašam kakšnega šolnika, višje ko je v hierarhiji, tem bolj vztrajno. Vsi se le nekaj smehljajo in prestopajo in odkimavajo, češ, Miha, pusti to.
Svetovna raziskava PISA med šolajočimi petnajstletniki našo mladino uvršča v zgornjo polovico držav, rezultati so torej dobri (vir). Prav je, da jih naši mediji redno objavljajo in da se zadovoljno nasmehnemo.
Toda …
Prav ta organizacija spremlja tudi funkcionalno nepismenost med odraslimi.
Funkcionalna nepismenost
Predlani sem v kolumni zapisal:
"Najbolj primerna je raziskava OECD, po kateri smo na svetovnem dnu: 'okrog 5,6 odstotka odraslih je doseglo najvišje ravni besedilnih spretnosti', torej razumevanja tudi daljših in zahtevnejših besedil (raziskava). Povprečje v OECD je 10,6 odstotka. Na drugi strani pa: 'okrog 24,9 odstotka odraslih je doseglo prvo ali manj kot prvo raven besedilnih spretnosti'. [so torej funkcionalno nepismeni] Če pogledamo definicijo: 'kulturne kompetence funkcionalno nepismenih so na prenizki ravni za samostojno funkcioniranje v družbi' (vir).
Četrtine državljanov ne moremo samih pustiti od doma, lahko pa pametujejo po internetu.
Pri tem sebe visoko ocenjujejo: "naj citiram neko drugo anketo o uspešnosti med Slovenci, ki 'je pokazala, da več kot 97 odstotkov ljudi sebe zaznava kot srednje, precej oziroma zelo uspešne. Neuspešnih skorajda ni.' (vir)"
Skratka, po številu funkcionalno nepismenih smo v vrhu sveta. A berimo drugo raziskavo OECD o posledicah slabe funkcionalne pismenosti. Naštejejo: "'slabo zdravje', 'nizke plače' in 'nizka stopnja zaupanja v druge' (vir) – aha, tole je pa zanimivo. Saj je logično: manj ko razumete, kaj vam pišejo, bolj paranoični boste. Saj vsi nekaj skrivajo, kajne? Obstaja tudi posebno poročilo o zaupanju in da, višja ko je funkcionalna pismenost, več je zaupanja (vir)."
Ah, kako lepo sem napovedal današnje internetne vojne!
Vprašanje za šolnike
No, in tule je moje vprašanje izobraževalni birokraciji, na katero bi res rad odgovor: kako smo lahko med šolajočimi po znanju v svetovnem vrhu, nekaj let po koncu šole pa na svetovnem dnu?
Vprašanje seveda porodi podvprašanja:
Kam izgine vse to znanje?
Se tisti, ki znanje ohranijo, pač izselijo? Mogoče res, kot pravi naša statistika: "največ 30-letnic je prodajalk, moški najpogosteje vozijo težke tovornjake" (vir).
So se učenci napiflali in po koncu šole hitro pozabili, češ, v življenju več ne odprem nobene knjige?
Mar jim torej niste privzgojili radovednosti in jih opremili z logičnimi orodji za razmišljanje, predvsem pa za ločevanje lažnih in pravih novic?
Lažne novice
Očitno ne. Poglejte novo raziskavo med učenci, v kateri Slovenija komaj lovi povprečje med ločevanjem med pravimi in lažnimi novicami, a je globoko podpovprečna pri odgovoru na vprašanje, ali so jih v šoli o ločevanju med lažjo in resnico kaj učili. Konkretno, predzadnji na svetu smo.
(vir slike, Suarez-Alvarez, J. (2021), "Are 15-year-olds prepared to deal with fake news and misinformation?", PISA in Focus, No. 113, OECD Publishing, Paris, https://doi.org/10.1787/6ad5395e-en.)
Zgodovina šolstva sodobne Slovenije
Se spomnite debate o tem, ali naj šola tudi vzgaja? Končalo se je z odločnim NE – vzgajajo naj doma, mi dajemo le znanje.
Skratka, šolniki so se znebili odgovornosti za vzgojo.
Sledila so odprta vrata staršem – delajte seminarske, plakate, spremljajte otroke na izletih in še malo odgovornosti je šlo z učiteljev.
Po zaslugi Prebolda pa smo izvedeli, da šoli otrokom ni treba dajati več niti znanja. Še manj odgovornosti za učitelje, aleluja!
Zato ni čudno, da vedno več staršev postaja tudi učiteljev svojih potomcev. Kot pravi naslov: "Vedno več staršev otroke šola doma" (vir).
Še malo, pa bodo ravnatelji in učitelji sedeli v praznih šolah in si mislili, stari, to pa je služba in pol! Odgovornosti nobene, plača redna.
Slovenija je pač poskus države brez odgovornosti in v Preboldu pogumno premikajo meje v to smer.
Kdor pa bo hotel otroke vzgajati in učiti, bo šel delat v zasebno šolo. Kot povsod drugje bi torej tudi v šolstvu uničili sistem na najlažji mogoč način, s privatizacijo in kratkoročnimi dobički.
Šola leta 2021
Kaj je danes torej sploh še šola? Vzgoje in znanja ne daje, kaj torej počne?
Odgovor nam ponudi župan občine Prebold Vinko Debelak, ki se je postavil na ravnateljevo stran in pravi, da je vse tiptop: objekt je nov, starši zadovoljni, z otroki pa v šoli lepo ravnajo (vir).
Skratka, otrokom je v šoli fino.
In to je to.
Kot je mnogo univerzitetnih programov postalo oblika podaljšanega bivanja, tako so že osnovne šole le prostor, kjer so otroci varno spravljeni in jim nihče ne teži ne z vzgojo ne z znanjem.
Ko odrastejo, bodo vozniki, v strežbi pa tako ali tako lahko dela vsak. Taka je pač usoda polkolonialne dežele, ki ne ceni ne znanja ne vrednot.
Otrokom bo tako v šoli fino, kasneje pa jih tako ali tako čakajo antidepresivi, da jim pomagajo preživeti preostanek življenja, ki ne bo tako fin.
Odgovornost
Dostikrat mi ravnatelji potarnajo, da o vsem odločajo na ministrstvu, oni pa nimajo nobene moči in s tem ne odgovornosti. Z njimi se torej obnašajo kot z otroki in menim, da je skrajni čas, da se začnemo obnašati do njih kot do odraslih. Kot pravi ravnateljica v italijanski šoli: "Ravnatelj naredi vse, da ne bo novih okužb. Pika. Kaj to pomeni, je bilo potem prepuščeno nam v presojo." (vir). Enako navodilo so dali Švicarji gostincem. Pri nas pa morje pravil in izgubljanje v podrobnostih.
Ravnatelj mora zagotoviti otrokom varno okolje.
Lahko torej reče, virus ne obstaja, in če v tem letu v njegovi šoli nihče ne bo zbolel, potem je imel prav in mu čestitamo, naj napreduje v ministra za zdravje. Če bo, je odgovoren za svoje slabo delo, kazensko in civilno. V Ameriki starši obolelih otrok že iščejo načine, kako bi tožili učitelje, od katerih so se otroci nalezli bolezni.
Dolgi covid
Pred pandemijo je v preboldsko šolo hodilo 464 učencev (vir). Tudi otroci lahko ostanejo z dolgim covidom, torej trajajočimi posledicami, ki so v nekaterih primerih prava invalidnost (vir) in za katere nihče ne ve, kako dolgo trajajo – mogoče za vedno?
Trenutno seveda niti zares ne vemo, koliko otrok podleže temu stanju, podatki se gibljejo od odstotka do petih med obolelimi (vir).
Mogoče je torej, da bo nekaj otrok v Preboldu čutilo dolgoročne posledice. Jih bodo prihodnje leto starši postavili pred šolo in jim v roke dali transparente z napisom "Mi smo Peter Žurej"?
118