Petek, 18. 6. 2021, 22.35
3 leta, 6 mesecev
Miha Mazzini: Žicanje kot vrhunec uspeha
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,80
43
Velikokrat me vprašajo, katera lastnost slovenstva mi je čisto zares zoprna, in ni mi treba premišljevati, takoj jo lahko povem.
In ne le zoprna, ogabna je v svoji množičnosti in normalnosti. Ravno zaradi tega je sploh ne opazimo in jo štejemo za del zdrave pameti, torej nekaj, o čemer nam ni treba niti premišljevati, kaj šele, da bi kaj spremenili.
Glasbeniki
V zadnjem letu sem precejkrat pisal o pandemiji covid-19 in hitro sem na družbenih omrežjih posebno pozornost usmeril tudi na glasbenike. Ne na tiste slavne, za katere upam, da imajo zaloge, marveč na glasbenike – proletarce, ki morajo vsak konec tedna igrati po zabavah, s plastičnimi nasmeški na obrazih in občasnimi vzkliki občinstvu, naj dvigne roke in se jim tako vda.
Gledal sem njihove objave in večina je seveda zanikala, da bi virus sploh obstajal, rajajoča telesa so se nemoteno vrtela dalje na vikend fotografijah. Veliko jih je prej ali slej izginilo za nekaj tednov in ko so se spet oglasili, je virus že obstajal, a ni bil več kot "gripca", ki jih je položila. Verjetno je kdo tudi umrl, nekaj pa jih je ostalo z dolgim covidom.
A nekateri glasbeniki so se resnično držali prepovedi in so izstopili iz verige širjenja bolezni. Čisto zares niso delali in če ima zdaj v Ameriki vsak glasbenik svoj covid album ali dva, vsi vemo, da od tega pri nas ni mogoče živeti. Ker niso nastopali, so verjetno prišli do roba finančnega propada.
Nastop, končno!
Ne bi verjel, če ne bi videl na lastne oči: eden od teh, ki skoraj vse leto ni igral, je objavil novico o svojem prvem nastopu. Povabil je FB-prijatelje, naj pridejo na koncert, in podal povezavo do nakupa vstopnic.
V komentarjih so se vsule prošnje za zastonj karte!!!!
Saj veste: "Stari, daj, zrihtaj!"
No, to.
Gnusno je.
Pa četudi se vam, bralke in bralci, zdi povsem normalno.
Da človeka, ki dolgo ni mogel opravljati svojega poklica, ob prvi priložnosti, da bo kaj zaslužil, ne podprete, temveč ga odrete in o sebi čisto resno mislite, da ste njegovi dobri prijatelji.
Še več. Pravzaprav mu delate uslugo, ker mu dovolite, da vam pokloni vstopnico in ga boste obiskali med delom.
Start-up
Ko obiskujete knjigarne v majhnih ameriških mestih, je posebna polica pri vhodu – in dostikrat tudi del izložbe – rezervirana za lokalne avtorje. Češ, naš John je izdal knjigo, mi, sosedje, pa pridemo in ga podpremo.
Po lokalih igrajo lokalne skupine in pred njimi stoji paket CD-jev, ki jih poslušalci kupijo, da skupino podprejo, pa četudi mogoče CD-predvajalnika sploh nimajo več.
Ljudem tam nisem mogel razložiti slovenskega koncepta, ki je ravno nasproten – užaljeni bomo, če knjige ne bodo dobili zastonj od pisatelja in cedeja od glasbenika. Pa saj ju poznamo, saj sta "naša", seveda bosta darovala sad svojega dela.
Kar pomeni, da ameriški začetniki lahko računajo vsaj na podporo svoje okolice, naše pa bo ravno ta najprej zatrla.
Negativna egalitarnost
Družba negativne egalitarnosti smo in spotikanje naših bližnjih je pač eden od načinov, da nihče nikamor ne more prilesti. Če bi bili pozitivno egalitarni in bi knjige kupili (kot Islandci, na primer, vir), bi lahko kdo od tega celo dobro živel, česar pa ne moremo dovoliti, mar ne?
Um in roke
A pri nas so zadeve še bolj zapletene: resno in ostro se držimo delitev na duha in telo in zastonj hočemo le sadove prvega, ne drugega. Če vaš znanec postane programer, ga boste takoj obiskali z idejo za aplikacijo, s katero boste obogateli, le on naj jo brezplačno sprogramira. Če pa koplje jarke s krampom in lopato, pa ne boste šli in rekli: Daj, danes še meni skoplji kakih deset metrov.
Kajti to drugo, fizično, je pravo delo.
Tisto prvo, umsko, pa ni nič, le navadno "preseravanje".
To zmore vsak.
Vi le nimate časa. Če bi ga imeli, bi napisali najbolj bran roman na svetu, najboljši program, najuspešnejšo uspešnico, najbolj nepozabno sliko, a ne utegnete, ker morate na vrtu pospraviti tiste deske ali premakniti stole ali kaj podobno zahtevnega in pomembnega, tako zapletenega, da lahko kaj takega stori le oseba vaših briljantnih sposobnosti.
Ko vas vprašajo po kvalifikacijah, debelo gledate: pa saj ste že v osnovni šoli dobro risali, učiteljica vas je pohvalila za spis, prepevali ste v zborčku in igrali ste računalniške igrice. Kako zdaj ne bi blesteli na vseh teh področjih, če bi le imeli malce prostega časa?
Težava
Težava je nastala v trenutku, ko je delo rok odšlo v nerazvite konce sveta. Za preboj pa potrebujete močno umsko delo, ki pa ga sproti zatiramo. Rešitev smo našli v tem, da smo kadrovanje prepustili političnim strankam. Tako je od daleč, z lune, videti, da ljudje delajo kariere z umom, v resnici pa jih le z gibko hrbtenico.
Slovenska logika trga
"Naj se dokažejo na trgu", "Trg bo odločil", "Kdor na trgu ne preživi, je parazit," pravi glas ljudstva in svojo sodbo nenehno ponavlja, kot šelestenje trsja z veliko skrivnostjo kralja Midasa.
Zagotovo kimate, mar ne?
Ogledal sem si objave tistih, ki so "žicali" za vstopnice, in glej, glej, kmalu naletel na sodbo o parazitih in zdravilnem trgu.
Če prav razumem: ljudje, ki se preživljajo z umskim delom, naj bodo znanstveniki ali umetniki, morajo svoje delo deliti zastonj.
Če ga delijo zastonj, potem nikoli nič ne zaslužijo.
Kdor nikoli nič ne zasluži, je parazit.
Parazite preziramo.
Če nočejo deliti zastonj, temveč hočejo denar, so pogoltni prasci, ki ne vedo, kaj je njihovo poslanstvo.
Pogoltne prasce preziramo.
Skratka, kdor dela z umom, je v vsakem primeru vreden prezira.
Status
Tovrstno razmišljanje je razširjeno ne glede na družbeni status. Nedavno smo brali intervju z mariborskim županom, ki je poln iste logike, in vsi se spomnimo izjav evropske poslanke na to temo, da o prostaku Počivalšku ne govorimo (osvežite si spomin).
Če je umetnik vedno reven, potem je bližje navdihu, trdijo tisti, ki skrbijo za njegovo revščino.
Žicanje kot del uspešne kariere
Za naše delavce je dovolj dobro le zastonjkarstvo je bil naslov predlanske kolumne, v kateri sem opisal, kako si je sam Petrol zaželel najboljšega mogočega predavatelja za svoje najboljše delavce, in zato so me poklicali. Plačilo: nič, nula, niente, null. Kajti ko hodim po svetu, bom lahko povsod s ponosom povedal, da sem za neki lokalni Petrol delal brezplačno.
Kar pomeni, da ne samo, da nikoli niste dovolj visoko, da ne bi žicali, nikoli ne morete niti dovolj zaslužiti, da ne bi hoteli zastonj obrati kake uboge pare. Ko zdaj berem, kaj vse očitajo tedanjemu šefu Petrola, Tomažu Berločniku (vir), se spomnim tudi tega žicanja in obide me gnus. Upam, da si ga je zapisal v CV.
Največja borca za nizke delavske plače sta, na primer, ravno Elon Musk in Jeff Bezos, ki sta prav v zadnjem letu še bolj obogatela. Mar se tovrstni ljudje dobivajo nekje na skrivaj in si pripovedujejo zgodbe o tem, kako so koga obrali za nekaj evrov in dolarjev, ter zraven masturbirajo? Drugega razloga za tako vedenje se ne morem spomniti.
Krivdna nevroza
Ljudi, ki delamo z umom, so stoletja treninga prisilila v krivdno nevrozo ali, po domače, verjamejo, da če nekaj rad počneš, se ne spodobi, da bi bil za to plačan!
Gre za programiranje, ki nam ga porivajo prav tisti, ki imajo polna usta parazitizma. Kajti ni parazit tisti, ki ustvarja in raziskuje, parazit je tisti, ki samodejno pričakuje, da bo pobiral sadove dela, ki ga bosta umetnik in raziskovalec ustvarila.
Jesen se bliža
Ko sem lani spomladi zapisal, da zaprtje ne bo trajalo zgolj dva tedna, se je vsulo zmerljivk. Glede na to, da do zdaj še ni bilo pandemije, krajše od dveh let, moje preroške sposobnosti niso bile kaj posebnega.
Tako bo jeseni virus spet presenetil vlado in znašli se bomo zaprti v stanovanjih. Poletje je torej edini čas za mnogo glasbenikov, igralcev ..., da pokažejo svoj talent in znanje in končno nekaj zaslužijo.
Ne bodite parazit, podprite jih z nakupom vstopnic.
Pa lepo poletje želim.
43