Janez Janša
Petek, 16. 4. 2021, 22.15
3 leta
Miha Mazzini: Tekmovanje za največjega mučenika
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,98
101
Kolumnist mora negativne odzive pričakovati in načeloma vem, kam drezam in od kod se bo vsulo. Edino, kar me čudi, je konstantno kapljanje odzivov, da Slovenci pa že nimamo take mentalitete, o kateri pišem, da sem si vse izmislil in da s tem škodim narodu.
Mentaliteta
Mentaliteto pojmujem kot skupek nenapisanih pravil neke družbe. Slovenstvo je negativno egalitarno. Da, egalitarnost je lahko tudi pozitivna: ko se skupnost trudi, da bi bilo vsem čim boljše, in torej potegne za seboj tiste, ki zaostajajo. Tega se lotimo, ko nabiramo zamaške za kakšnega otroka ali kovance za nesrečnika.
Večinoma pa smo negativno egalitarni: z zavistjo tolčemo po vsakem, ki bi izstopil navzgor, pa četudi v skupno dobro. Preberite kakšen pogovor z uspešnim človekom in vsulo se bo komentarjev, da bi rad le zaslužil. Če je dobrodelnež, ki dela brez zaslužka, pa skrbi za lastno promocijo itd.
Kočevje
Lep primer negativne egalitarnosti je Kočevje, edini uspešni kraj pri cepljenju, kjer so zato do zdaj dobili štiri inšpekcije in javno grajo državnega vrha. Saj se še spomnite, kako se je Jelko Kacin spustil s povodca? Iskal je krivca povsod drugje in rafalno lagal.
Kar pomeni, da uspešnih ne kopiramo. Tako smo jezni nanje, da nam ni mar za lasten ugled. Če bi ga Kacin hotel reševati, bi Kočevje javno pohvalil, obljubil posebno komisijo, da bi preučila njihov uspeh, nato pa bi jim skrivaj zabijal nože v hrbet. Ker ve, da razmišlja tako kot ljudstvo samo, ga ni bilo sram zmerjati uspešnih. (Lani sem objavil kolumno Zakaj sovražimo dobitnike Michelinovih zvezdic? in dobil precej pošte, da pretiravam, češ, Ane Roš pa res nihče ne sovraži. Pol leta kasneje, kje ste, drage bralke in dragi bralci, ki ste mi pisali, kje?)
Mediji
Najbolj zanimiv pri Kočevju je odnos medijev. Obstaja torej seznam uspešnosti cepljenja po zdravstvenih domovih in vsi so se zapičili v Kočevje na vrhu lestvice. A kdo je na dnu? Zakaj ne pišejo o njih? Koliko inšpekcij so dobili neuspešni? Predvidevam, da niti ene. Jih je Kacin zmerjal? Ne. Bodo nosili kakšne posledice? Ne. Če vprašam, zakaj, bi dobil odgovor o socialnem čutu; naj se ne spravljamo na nesposobne itd.
Nauk zgodbe je torej vedno enak: manj učinkoviti ko ste, bolje pridete skozi. Slovenstvo obožuje pridnost, a sovraži učinek, kar sem tudi večkrat zapisal. Ko o tem predavam direktorjem podjetij, prav vidim, kako številnim to težko pride v možgane, obsedene od mikromenedžiranja in štempljanja ur.
Žrtev, mučenik
Junak v negativni egalitarnosti ima pred seboj paradoksalno nalogo: mora biti učinkovit brez učinka. Torej delati in garati, a sproti že sejati semena, ki ga bodo nazadnje uničila, da učinka ne bo. Postati mora junaška žrtev ali na kratko: mučenik.
Pomembno: ne govorim o resničnih okoliščinah. Udari strela in pogori hiša, pijan voznik nas povozi … žrtve smo. Govorim o tem, da si dogodke sami organiziramo tako, da smo vedno nesrečni in da se stalno pomikamo proti mučeništvu.
Ljudje negativne egalitarnosti se torej najbolj poistovetijo z mučenikom (gre seveda tudi za mazohistične užitke, preberite kolumno), sploh če so muke samopovzročene.
Orbán, njihov in naš
Arhetip junaka obstaja povsod. Zelo fascinantno pa je opazovati, kako ga vsaka mentaliteta nezavedno prilagodi svojim željam in standardom. O madžarski mentaliteti ne vem nič, a sam Orbán pravi, da mora v EU plesati pavji ples, torej se junaško šopiriti, če je treba, pa perje stisne in odnese domov denar (Lendvai, 2019).
Pri nas imamo vodjo države, ki povsem kopira Orbána. Nato gre v EU in pričakujemo, da bo plesal ples mogočnega pava - a pobegne sredi sestanka, ker mu niso pustili tega in onega in kakšna krivica se je zgodila itd. Njegovega nastopa Madžari verjetno ne bi doumeli kot junaškega, pri nas pa ga, zato je bil briljanten za domače volivce, saj je potrdil mučenikovo usodo, ki ga kruto in neprestano spremlja.
Mučenik vstopi v amfiteater
Predstavljajte si enega prvih mučencev, kako vstopa v amfiteater. Zveri ga bodo zdaj zdaj raztrgale, a moč mu daje sovraštvo množice. Prezirljivo jih pogleda in jim odpusti krvoločno rjovenje, saj je njegovo srce čisto in bije za pravično stvar, ki jo razume le njegov najožji krog.
Mučenik brez sovraštva množic ne more obstajati. Zato smo nazadnje morali nositi maske tudi zunaj, čeprav so bili strokovnjaki proti (vir), a vlada (berite: premier) jih je dodala kot ukrep, ki z virusom nima zveze, vzbudil pa bo zadosti sovraštva ter še bolj ločil naše in vaše.
Negativna egalitarnost potrebuje deljenje na vaše in naše, da nikoli ne more priti do dogovora o skupnem napredovanju. Ker bi potem družba postala pozitivno egalitarna.
Boj za mučeništvo
Kot so v boju trčili junaki na grškem Olimpu, tako trčijo naši junaki v mučeništvu. Lani oktobra je premier javno protestiral, ker je članek o njem imel le 578 besed, članek o Zlatku s Fužin pa 885 (vir). Ljudstvo je sočutno pokimalo, res, strašno.
Po drugi strani pa - vodja države prešteva črke v člankih o popevkarjih? Sredi pandemije? Tu ni logike, dokler ne pojasnimo: mučeništvo zahteva neprestano budnost. Vedno morate opazovati svet in v vsakem dogodku najti potrditev, da ste vi še večja žrtev.
Si predstavljate, da Martin Luther King del svojega govora o sanjah posveti Georgeu iz Muskogeeja, ki ima daljši članek od njega? Ali pa da Churchill svoj znameniti govor o krvi, znoju in solzah malce razredči s pritožbami o Annie iz Painswicka in njenem divjanju z motorjem? Ali pa, če gremo na drugo stran, na Hitlerjev nuernberški govor, v katerem bi bil osrednji del posvečen Hansiju iz Bad Richtenstalla in njegovemu korenju? Zlatko je seveda vrnil udarec. Posnel je skladbo Svoboda s herojskim besedilom - in ker sem jo naprej slišal, potem pa šele videl, sem ostrmel. Heroj ni upodobljen kot junak, ki trga verige, marveč kot Jezus, največji mučenec od vseh.
V tej neprestani bitki, kdo je večja sirota in kdo bolj trpi, se egi napihujejo, le Slovenija postaja vsak dan manjša in bolj zadušljiva.
Bosna
Beremo lahko, kako sta naša junaka šla delit Bosno. V ozadju so nedvomno velike igre in drznim si napovedati, kako se bo končalo: Bosanci bodo spet nastradali, Putin bo odjahal z golim oprsjem v sončni zahod, Orbán bo odplesal pavji ples, EU bo obema napolnila žepe, da bosta dala mir, žrtev mednarodnega ugleda pa bo Slovenija v celoti, torej mi vsi.
Kaj potrebujemo?
Če pripadate uspešni skupini in se tega zavedate, boste tudi sami bolj uspešni. Velja seveda tudi obratno. Heroji, ki sebe spotikajo in onemogočajo, tekmovanje v tem, kdo bo večji nesrečnež in komu se je zgodila večja krivica, zato ni nedolžno, saj niža samopodobo družbe in s tem čisto realno njene možnosti za uspeh. Če vsi tekmujejo v neuspehu, potem je uspeh anomalija.
Kočevski primer je torej tur in Kacin kirurg, ki ga je takoj odprl in odstranil. Potrebujemo pa čim več kočevskih zgledov in mora jih biti vedno več, da bodo lahko premagali Kacina in njemu podobne, varuhe stare mentalitete.
Uspeh
Srbi pokajo od ponosa - ves svet se vozi k njim na cepljenje! Tudi osebno poznam ljudi, ki so se odpeljali v Beograd in niso mogli prehvaliti organizacije. Seveda so tam prespali, jedli in pili, skratka šli so se cepilni turizem, ki se je Srbiji zagotovo izplačal. A najpomembnejši je občutek, da je bilo delo dobro opravljeno - in točno to nam manjka ta trenutek!
Si predstavljate, da se k nam zgrinjajo sosednji narodi in nas lepo prosijo za cepivo, pri čemer ne čakajo niti minute in vse deluje kot namazano? Da bi končno postali vsaj švicarska ura, če že ne Švica sama! Po takem uspehu bi bil vsak naslednji projekt lažji in hitrejši in naše možnosti bi se začele širiti na vseh področjih.
Opravičila
Komentarji pod novico o srbskem uspehu so bili napisani po istem kopitu: češ, lahko je Srbom, saj niso v EU in počnejo, kar hočejo. To me je spomnilo na komentarje pred osamosvojitvijo, češ, kaj vse bi počeli, če ne bi bili v Jugoslaviji.
Pod vsako tujo uspešno zgodbo najdemo domače opravičilo. Kaj vse bi počel Maribor, če ne bi bilo Ljubljane, kaj vse Ljubljana, če ne bi bilo države, kaj vse država, če ne bi bilo EU …
Ko smo ravno pri Srbih, naj parafraziram enega od njihovih pregovorov o tem, da slabiče moti vsaka dlaka, in dodam, da vsak izgovor prav pride, da se le izognemo uspehu.
Poduk mladim
Dostikrat uvozijo kakšnega ameriškega predavatelja, ki nadobudnežem pripoveduje o tem, kako naj uresničijo svoje sanje in podobno. Vse lepo in prav, a prihaja iz drugačne mentalitete in mladi prej potrebujejo predavanje o tem, kako se izogniti pehanju za nesrečo po lastni krivdi ter ločiti med junakom in mučencem.
Patriot
Kolumn ne pišem zato, da bi vas poniževal, marveč le zato, da bi počasi, vsaj kdo, doumel, da ni nujno, da je junak mučenik, da uspeh, sploh za skupno dobro, ni greh, da negativna selekcija uničuje sedanjost nas in prihodnost otrok in, predvsem, da je prihodnost skupna, če hočemo državo. Lahko pa, kot pravi policijski minister, plačamo in se izselimo. Ko sem začel pisati te kolumne, so mi večkrat grozili, naj kar grem - takrat je bilo še zastonj. Na prvi pogled je videti, kot da se naš položaj slabša.
A ostajam optimist. Vsake toliko časa pa se vseeno zgodi kakšno Kočevje in upam, da jih bo prej ali slej zadosti, da jih bo vedno težje uničiti. Ne odnehajte, lepo prosim.
101