Miha Mazzini: Zakaj sovražimo dobitnike Michelinovih zvezdic?

Socialna omrežja so namreč preplavile fotografije računov in trajale bodo do jeseni. Takole gre: naš človek se odpravi na družinski izlet na Bled, se sprehodi okoli jezera, za zaključek pa v teraso Kazine zavije na kremšnito in kavo. Sedi na najdražji in najbolj elitni lokaciji v Sloveniji, v našem Monte Carlu in Cannesu, ko pa dobi račun, podivja nad dejstvom, da je kava dvakrat ali trikrat dražja kot v domači vasi ali mestnem bifeju. Odločno fotografira listek na mizi in ga objavi na socialnih omrežjih kot blasfemičen škandal, iskreno osupel, da je kaj takega sploh mogoče. Kaj si pa ti gostinci mislijo, da so!!!

Prosil sem kolege iz raznih držav, naj mi povedo, če tudi pri njih zaokrožijo fotografije računov za kavo iz trga San Marco, kanske promenade, švicarskih vrhov ... Niso razumeli, kaj sprašujem. Če greš na tako lokacijo, pripravi debelo denarnico, to je vsem jasno. In včasih je bilo jasno tudi našim prednikom. Obstaja pregovor “Če greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj”. Nekako so vedeli in pričakovali, da bo tortica dražja v hotelu Sacher kot v lokalnem Mercatorju. To vedenje se je v zadnjih nekaj generacijah izgubilo. Poglejmo kako in zakaj.  

Mnenja Miha Mazzini: Bruha se mi od naših in vaših

Egalitarnost

Slovenija je najbolj egalitarna država med razvitimi državami (vir) in vsakič, ko to povem, se poslušalci strinjajo, a v slogu, pa kaj, kaj se nas to tiče? Če nimate noge, ima to posledice na vaše gibanje. Če sta član egalitarne skupine, se mora prav tako poznati. Recimo v tem, da morajo vse kave v Sloveniji imeti enako ceno. Da so vse lokacije enako dobre. Da so vsa znanja enaka, torej se vsi na vse spoznamo. Da je vse, kar nekdo kruli in kraca, umetnost. Da je vse, kar kdo skuha, itak na koncu koncev postane gnojivo (dobro, tule je že malce nihilizma zraven).

Še vedno sem fasciniran nad dejstvom, kako uspešno si zatiskamo oči pred lastno egalitarnostjo, bistvom naše eksistence.

Komunistična ideologija je na egalitarno osnovo sedla kot rojena in privedla do današnje zmedenosti.

Mnenja Miha Mazzini: Sodobna družba prezira njej koristno delo

Načrti

Ste kaj prebirali o slovenskih turističnih načrtih? Kot sem zapisal prejšnjikrat:

“Zato so v predvirusnih časih stalno razpravljali o elitnem turizmu, sprejemali načrte, kako ga spraviti na najvišjo mogočo raven – obenem pa za turistično inovacijo leta nagrajevali razne alkoholne fontane, ta shajališča in stranišča množičnega turizma.”

Bodite pozorni na to zmedenost: hkrati bi bili radi elitni in ljudski, kar seveda ne gre. Skratka, imeli bi turistični kvadratni krog.

Pojdimo skupaj na Bled

Draga bralka in bralec, če se mi trije odpravimo proti otočku sredi jezera, bomo z očmi naše mentalitete gledali izdelek naše miselnosti in ne bomo opazili ničesar čudnega. Gledati moramo s pogledom, ki je nastal izven slovenstva.

Kadar dobim goste iz tujine, jih peljem tudi na Bled. Opazujem jih in gledam tja, kamor se prilepijo njihove oči.

Vse prej obvestim, kam gremo. Pogledali so na spletu in jasno jim je, da gredo na elitno slovensko lokacijo. Prepotovali so svet, si osebno ogledali precej podobnih krajev in točno vedo, kaj lahko pričakujejo.

Zapeljimo se skupaj.

Pod Bledom

Spuščamo se navzdol in nenadoma pred nami ogromna žogica za golf, kot bi blokirala cesto. Da, golf je za nas pojem elitizma, a kot veste, na Gorenjskem štejejo le velike porcije, torej so morali tja nalepiti žogorino.

Obkrožimo jo - in tam stoji Stonehedge iz stiropora. “A?” strmijo gostje.

Takoj za njim stiroporasti dinozavri. Čeljusti gostov so povešene do prsnih bradavic.

Mnenja Miha Mazzini: V tistem trenutku sem okamenelo čakal. Lahko bi šlo v katerokoli smer.

Proti Bledu

Tu ponavadi že stojimo v koloni, recimo za kakšnim kamionom, ki dostavlja robo v Bohinj ali se vrača po drevesa na Pokljuko. Gostje vprašajo, kaj ta težka mehanizacija počne v elitni točki. Bolj nejevoljno razložim, da v vseh teh letih niso uspeli zgraditi obvoznice. Elitne točke so namenjene molzenju denarja iz turistov, obenem pa se mora skoznje zapeljati čisto vsak. Take so bile pred desetletji Jesenice, dokler niso mimo njih speljali avtoceste.

Počasi drgnemo prvo prestavo po hribu navzgor in pozdravi nas napis industrijska cona. Gostje se čudijo: turistični biser ima tudi svojo tovrstno cono? Ima, seveda, ker pri nas bi vsi imeli vse, kar je definicija egalitarnosti.

Na tistem klancu nas čakajo tudi sezonska obvestila in na srečo jih moji gostje ne opazijo. Recimo jeseni o lokalnem oktoberfestu in pred nekaj pomladimi občinsko za sponzorirani koncert Damjana Murka, vrhunskega izvajalca na vrhunski lokaciji. Zdaj, ko sem to omenil, se bodo na občini zamislili, pokesali in naročili Modrijane.

Na vrhu hriba

Še vedno v koloni, še vedno počasi, prilezemo do prvega lokalnega bifeja, začetek elitne ponudbe. Napis v več jezikih vpije o najcenejšem pivu na Bledu.

Simbolno mi je silno zanimivo, da je prva beseda pri vstopu v elito ravno “najcenejše” - ni čudno, da se obiskovalci potem razburjajo nad računom za kavo.

"Kadar dobim goste iz tujine, jih peljem tudi na Bled. Opazujem jih in gledam tja, kamor se prilepijo njihove oči." Foto: Getty Images

Gadafi center

Ponavadi parkiram blizu trgovskega centra, ki je strahotno grd primerek brutalizma najslabše vrste in točno vse, česar Bled ne rabi. In tu bom kar odnehal. Zdajle, ko popisujem spomine, sem ugotovil, da nad podobami Bleda čutim tako imenovano “tujo bolečino”, torej tisto, kar bi morali čutiti tamkajšnji krajani in oblastniki, a so že vsega hudega navajeni, predvsem zato, ker so vse hudo v desetletjih pomagali ustvarjati.

Mnenja Miha Mazzini: Zagrenjena psiha teh nesrečnikov hoče vse stlačiti v blato

Pozitivno

Da ne bom krivičen, egalitarnost in socializem imate tudi velikansko in neverjetno prednost. Ker mora vsak imeti dostop do jezera, je okoli njega speljala sprehajalna pot. In to je edino, zaradi česa se splača vračati tja (in kjer moji gostje, daleč na oni strani, v gozdu s pogledom na otoček in gore v ozadju, prvič zavzdihnejo: “O, kako lepo!”).

V Švici okoli jezera ne boste hodili, še do njega težko, saj je večino obale zasebne. In ta splošni dostop je svetla stran egalitarnosti in zanjo se splača boriti. Zato me seveda mirno lahko obtožite levičarstva: a vedno zagovarjam javno zdravstvo, javno šolstvo in javen dostop do obal.

Boj

Za današnjo temo sem se odločil, ko sem pod novico o slovenskih prejemnikih Michelinovih zvezdic prebral kakih dvajset komentarjev. Že dolgo ne takega pljuvanja in besa. Kot je nekdo zapisal: če Jurman ni dobil te nagrade, potem ne morejo biti veliko vredne.

Komentarji so odraz egalitarnosti. Prejemniki Michelenovih zvezdic delajo na razslojevanju in ljudstvo jih sovraži. Kar ste dobro videli tudi po napadu na Ano Roš v enem od madžarskih medijev.

Zato, dragi Michelenovci, od srca vam čestitam za vaše dosežke. Če kdo koga pozna osebno, naj ga opozori na to kolumno in dejstvo, da delujejo v najbolj egalitarni skupnosti in bodo pač zato dobili največ možnih nožev v hrbet. Nenabrušenih, da bo bolj bolelo.

Hitra, lokalna študija

Dobra novica je vedno tudi stik z realnostjo, ta tako redka dobrina. Z veseljem poročam, kako sem ga srečal na Bledu.

Najprej naj vam predstavim revijo FT Weekend, ki jo lahko dobite tudi v Sloveniji na najbolj turističnih točkah. Notri so oglasi za zasebna letala in ure, ki so še dražje od njih. A občasno jo kupim zaradi kulturnih strani in njihovega svetovljanstva. Preberete oceno gledališke predstave, pod njo pa piše, kje na svetu jo igrajo. Potem seveda pogledate na tisto drago uro in odletite tja z letalom iz reklame. Ah, kje pa. Kar se mene tiče, gre torej za nekakšno kulturniško cedenje slin.

Lani poleti sem pripeljal goste na Bled in stopil do trafike: “FT Weekend, prosim.” Prodajalec se je začel tako krohotati, da ga je kar metalo po kiosku. Ko je prišel toliko do sape, da je lahko spregovoril, je komaj izdavil: “HAHAHA, nimamo mi takih obiskovalcev! Kje pa mislite, da ste? To je ja Bled!”

Dragi blejski občinarji, pa imate raziskavo za milijon evrov o lastni elitnosti in množičnem turizmu.