Miha Mazzini: Pripadniki antianticepilskega gibanja v akciji

Kar naj bi bil običajen sestanek ...

Namesto običajnega videosestanka sem doživel pravo dramo. Kolega se je opravičil, da bo moral nekajkrat telefonirati, a sem ga naivno potolažil, da me ne bo motilo. Začela sva sestankovati, in ko mu je prvič zazvonil telefon, je dvignil, zgolj rekel: "Čaka te!" in odložil.  Zdelo se mu je, da mi mora pojasniti: "Prijatelj mi pelje ženo na Šmarno goro." To mi je vzbudilo še več (zamolčanih) vprašanj: prijatelj, ne prijateljice? Zakaj ne more sama? In predvsem: če se mož loti take akcije, ta zagotovo ni zaradi sestanka z mano?

Čez nekaj časa je začel nestrpno pogledovati izmenično na uro in na telefon, dokler ni SMS končno pisknil. Prebral ga je, poklical neko številko in samo bevsknil: "Sta že v gozdu. Kreni!" Ker ni bil ravno zbran, jaz pa že pošteno radoveden, sem prekinil sestanek: "Oprosti, česa pa žena ne sme izvedeti? Mar ropaš banko?" Odmahnil je in se izogibal odgovoru. Trajalo je, preden se je vdal: "Starše cepim proti koroni."

"Dobro, ampak kakšno zvezo …"

"Ti ne poznaš moje žene. Strastna proticepilka je. Samo omeniš cepiva in dobiš vsaj za eno uro monologa. Njene prijateljice so iste, zato sem prosil prijatelja, da jo pelje na Šmarno, ta čas pa bo moja sestra peljala starše cepit. Skrivaj, da žena ne ve, hočem mir doma."

"Aha."

Zvečer nisem zdržal in sem mu poslal sporočilo: "Je vse šlo ok?" Pritrdil je. Naslednje dopoldne mi je poslal še eno sporočilo: "Njeni starši so me prosili, naj cepilno akcijo organiziram tudi zanje."

Proticepilsko gibanje

Ko sem v kolumni zapisal, da se bom cepil čim prej, se je name vsul plaz zmerljivk. Pazite, nikogar nisem prepričeval, le izrazil sem svoje stališče. Vsi, ki so mi pisali, so izhajali iz postavke, da so majhna, prezrta skupina, nekaj redkih pogumnih posameznikov, ki se upira sistemu. Valiconova raziskava javnega mnenja je takrat pokazala, da jih je v Sloveniji 60 odstotkov.

Torej se večina pretvarja, da je ogrožena manjšina. In ta večina se je primerjala s preganjanimi Judi in blebetala podobne neslanosti.

Prosim vas lepo, če ste večina, se tako tudi obnašajte!

Napovedal sem, da bo večina hitro splahnela, ko bo cepivo dejansko dosegljivo, povsem pa, ko bomo morali za prehod na Hrvaško pokazati potrdilo o cepljenju ali pa se neprestano testirati. Za zdaj gre vse v to smer.

Nisem pa predvidel, da bomo dobili tako rekoč tudi antianticepilsko gibanje, ker se bo ljudstvo organiziralo in reševalo svoje starše. Tajno in tiho, ker obe strani delujeta znotraj iste družine.

Oziroma, standardno po naše, da eno nadstropje hiše ne ve, kaj dela drugo.

Mnenja Miha Mazzini: Slovenska agresivnost

Na pol rešeni starši

Neka znanka mi je pisala, da proti covidu zadostujejo zdrava hrana in prehranski dodatki, ki jih je tudi naštela (in sem si jih pridno zabeležil), saj so pomagali njenemu očetu, mami pa ne, ker jih očitno ni tako pridno jedla, zato je zbolela. Pogovor bi šel že zdavnaj v pozabo, a zbodel me je tisti "očitno". Ko sem srečal sorodnika te gospe, sem ga malce povprašal, kako in kaj. Povedal je, da so organizirali reševalno akcijo in očeta skrivaj cepili, mama pa je bila na neki rehabilitaciji in je niso mogli.

Množično gibanje?

Prvič sem pomislil: kaj, če je to reševanje staršev množično? V družini se vsi smehljajo drug drugemu, vsi so harmonično prijazni in enotni, za hrbtom pa poteka boj za svoje prednike?

Reševanja vojaka Ryana po naše.

Mogoče bodo nazadnje vsi cepljeni, a vsak na skrivaj pred drugim?

To me je spomnilo na novico pred leti, ko je nizozemska policija odkrila teroristično celico s štirimi člani, nato pa se je izkazalo, da so bili trije od njih agenti v civilu, ki očitno niso vedeli drug za drugega.

Zato sem tudi malce počakal s to kolumno, da cepijo vsaj najstarejše. Mlajši, upam, lahko gredo na skrivaj sami na cepilna mesta in se potem sladko lažejo potomcem.

In zdajle bom zapisal jasno in glasno: pri covid-19 je lahko pametovati o cepljenju, če ste mladi, saj ne tvegate svoje kože.

Mnenja Miha Mazzini: Delo od doma ni pravo delo!

Srečna družina

Spomnil sem se prizora izpred davnih let, še iz socializma. Živel sem v majhnem kraju in na sprehodu sem srečal moža in ženo z otrokom. Ponosno je povedala, da so postali vegani. Tiste čase res eni prvih, saj so morali še vegetarijanci razlagati, kaj jedo in česa ne.

Po kakšnem mesecu sem v lokalni trgovini na drugi strani polic zaslišal nekakšno klokotanje. Zvenelo je kot zamašen odtok, ki se bori z velikimi mehurji goste tekočine. Pokukal sem okoli vogala in zagledal moškega člana te družine, kako je iz omota trgal kose narezane šunke in si jih basal v usta. Ko je nekako pogoltnil, me je obupano prosil: "Miha, prosim, ne izdaj me ženi."

Nisem.

V naslednjih tednih sem občasno videl otroka te družine, kako se je vračal iz šole, a zavil k sosedu namesto domov. Ob priložnosti sem povprašal gospo, h kateri je očitno hodil deček. "Ja," je rekla, "odkar so postali tisti, kaj so že, veganani, pride mali k nam na kosilo, preden gre domov." Veselilo me je, kako je nase prevzela skrb za sosedovega otroka, kot bi ga reševala pred kakšno naravno nezgodo - brez razmisleka in računice, čista dobrota, ganljiva v svoji samoumevnosti.

Mnenja Miha Mazzini: Zakaj se zavzemate za čipiranje?

Družina je država v malem

Tisto in takrat je bil socializem in torej enoumje - kot je odločil šef, je veljalo za vse. Gleichschaltung, kot so temu že prej rekli v Nemčiji. Spomnim se, kako sem razmišljal, da odnosi v družini pač le posnemajo odnose v državi.

In zdaj, po vseh teh desetletjih, očitno še vedno ni demokracije niti na mikro ravni? Še vedno ni možnosti, da bi bil eden od zakoncev za in drugi proti? In bi se težave začele šele pri tem, na katero stran pade odločitev pri otrocih? In se vprašam: če je enoumje običajno na mikro ravni, kako naj na višji gradi demokracijo?

Mir v hiši

Največkrat sem v opravičilo slišal frazo, "da je mir v hiši". Hiše so seveda slovenska oblika nirvane in statusa hkrati in zanje bi storili marsikaj. Očitno si mir v njih predstavljamo s tem, da molčimo ter ne izražamo svojih želja in prepričanj. 

Koliko je vredna zveza, v kateri moramo molčati, da ostanemo skupaj? Koliko laži in molka zveza prenese, preden poči? Koliko miru v hiši je potrebnega, preden nekomu odnese streho?

Zanimive misli v času pandemije. Mogoče tale mir v hiši pobliže pogledamo v naslednji kolumni.

Mnenja Miha Mazzini: Se bomo prej cepili ali pocepali?

Kaj si je vredno zapomniti?

"Harmonična družina", kjer svoja mnenja in dejavnosti skrivajo drug pred drugim, živi v laži in jo seveda raje sprejema kot resnico. Zakaj?

Bitja skupine smo, želimo pripadati.

Kot je dokazal poskus Solomona Ascha, bomo pritrjevali največjim neumnostim, le da smo sprejeti in ne izločeni.

A če pripadamo, najraje pripadamo sebi podobnim.

Pravzaprav: želimo stati sredi ogledal.

Kaj torej preostane onemu, ki bi se skupini rad pridružil? Postati mora eno od ogledal jedra skupine.

Končno smo prišli do pravila, ki je, naj ga jasno zapišem: mnenj si večinoma ne oblikujemo zaradi ljubezni do resnice, marveč zaradi ljubezni do skupine.

Zato nima nikakršnega učinka, če z dejstvi zasipate nekoga, ki je na skupino čustveno vezan. Podlaga njegovega prepričanja ni razum, marveč čustva.

Mnenja Miha Mazzini: Utrinki virusnega leta

Jedro in obrobje skupine

V vsaki skupini je torej majhno, čvrsto jedro, preostali člani pa so le njegova zrcala, ki bodo pač šla, ko bodo imela možnost prestopiti v kakšno drugo skupino ali pa jih bo ta poklicala z ugodno ponudbo. Temu bodo rekli, da jih je zaljubljenost minila.

Velja za vse vrste skupin, od družin do političnih strank. Le da pri drugih rečejo, da so "spregledali". Nekateri vsakih nekaj let.