Pisatelj, ki živi od trga

Predavatelj in pisatelj v najem Nazadnje naj bi bil predavatelj na velikem strokovnem in še mednarodnem kongresu. V ponudbi ni bil omenjen honorar, zato sem odpisal, da zastonj ne bom hodil. Organizator je odgovoril z: "Hmmm, zanimivo razmišljanje." Poglejmo v svet reklam, torej visoko profesionalni svet velikih denarjev. SOF (Slovenski oglaševalski festival) od udeležencev pobira krepke prijavnine, za predavatelje pa nima predvidenih sredstev. Odgovor slovenskega podjetje, ki ga vedno omenjajo kot špico inovativnosti in cenjenja znanja, na vprašanje o plačilu za predavanje: "Kako to mislite?" Ali pa naši slavisti: organizirajo dogodek, za katerega profesorji plačajo vstopnino, da se pogovarjajo s pisateljem o njegovem romanu. Pred dogodkom leži na mizi cel kup pogodb, od čistilke prek napovedovalca do različnih komentatorjev. Ko pa pisatelj, okoli katerega so vse skupaj organizirali, vpraša, kje je njegova pogodba, naleti na šokiran pogled: "Kakšno plačilo, ali niste pisatelj?" Za povrh se je v Sloveniji udomačila posebna oblika organiziranja prireditev: zvečer vas pokličejo, da zjutraj predavate. Češ, joj, natisnili smo plakate, razposlali vabila, prodali vstopnice, vas pa smo pozabili vprašati. Lahko rečete da in pridete, v tem primeru vas potem ne plačajo, ker ste svoje že opravili. Če pa rečete ne, organizator stopi pred občinstvo z žalostnim obrazom in se čisto nič ne zlaže: "Mazzini je klical, da noče priti." Bes se zlije na predavatelja, pomilovanje na organizatorja. Pri vabilih iz tujine se mi zastonjkarstvo še ni primerilo, pri domačih pa je dejansko v večini. Trg, kaj je to? Prejšnjikrat sem v Profilu borca proti umetnosti pisal o tem, kako si pri nas predstavljamo trg za glasbenike in filmarje. Rečemo, odloči naj trg, potem pa njihova dela nezakonito nalagamo s spleta. Kar pomeni, da je trg nekje drugje oziroma si ga predstavljamo takole: idioti naj plačujejo, jaz pa zastonj pridem skozi (tudi s krajo in goljufijo, če je treba). Če pristavim izkušnje s prej omenjenimi ponudbami za predavanja in nastope, slovensko pojmovanje trga ne velja le za internet, marveč tudi za posle: organizirate tečaj, delavnico, seminar, karkoli, zaračunate vstopnino idiotom, avtorje, ki prispevajo svoje znanje, talent in delo, pa nategnete in se z avtomobilom na lizing odpeljete v sončni zahod s polnimi žepi denarja. Slovensko pojmovanje trga je torej zraslo na narcisizmu majhnega naroda, ki je desetletja preživel v varnem peskovniku socializma, cepljenem na klanovsko in družinsko mentaliteto, ki prezira širšo skupnost in jo celo pojmuje kot sovražno. Skratka, vse bom nategnil in naj se j… Ni čudno, da so pri nas že desetletja ena najuspešnejših gospodarskih panog različne oblike piramidnih shem. Lep dokaz, da se osnovno programiranje po večini izvede do petega leta starosti in da poznejša izbira poklica ne vpliva nanj, je slovenska Cerkev: tudi oni so krenili v divje finančne mahinacije po zgoraj omenjenih pravilih. In prav tako kot družba v celoti ne najdejo moči za pravno sankcioniranje v svojih vrstah. Kar bo čez sto let povzročalo hude težave v šolah, ko se bodo učili o privatizaciji v samostojni Sloveniji. Učenec bo iz petnih žil vlekel podatke in rekel nekaj takega: "Aaaa … in potem sta škof Šrot in kardinal Bavčar … sta … eee … pomagal jima je direktor Kraševec …" profesor pa bo le žalostno sklonil glavo. Plačilna nedisciplina Slovensko pojmovanje trga se je cepilo na staro miselnost, da nekaterih izobraževalnih in kulturniških poklicev ne potrebujemo in jih zato ni treba plačevati. Jim pač damo kakšen socialni prispevek, pa bo. A misel, da lahko določeno delo jemlješ, ne da bi zanj plačal, je tako prijetna, da ne more ostati omejena, hitro jo razširimo. Zdaj jamrajo že zidarji, vodoinštalaterji in drugi obrtniki, da jim ne plačujejo, in tožijo nad plačilno nedisciplino. Fantje dragi, dobrodošli na slovenskem trgu, torej v džungli, kjer vsak poskuša nategniti drugega. Ker smo po lastnem prepričanju najbolj pošten narod na svetu, je mogoča ena sama razlaga: vzgoja. V šoli so nas učili, da kapitalizmu sledi socializem, temu pa komunizem. Potem so nam leta 1990 povedali, da je socializem propadel. Nato je ljudstvo sklepalo, da je torej nastopila naslednja zgodovinska faza, komunizem, kjer lahko vsak jemlje po svojih željah in plačuje po potrebah. Tajkuni in vse preostalo niso simptomi kapitalizma, marveč slovenskega komunizma. Kot sem lahko prebral anonimnega komentatorja na spletu: "Mazzini je mahnjen na denar, za svoje delo hoče plačilo." Pozabil mi je za zgled dati delavce, ki po celo leto delajo brez plače in za katere niso plačani prispevki, kar je ideal slovenskega pojmovanja trga. Ali pa sem vse narobe razumel? Kot pisatelja me boli, da svojemu narodu pripisujem roparsko miselnost, zato sem se globoko zamislil in si izprašal vest. Kaj, če nisem dobro razumel tega vpitja "Od trga! Od trga!"? Mogoče ima ljudstvo pisatelje za tako dragocene, da noče več gledati, kako se uničujejo? Zato zahteva od njih bolj zdravo življenje, v sožitju z naravo in sodobnimi eko in organskimi trendi? Naj torej slovenski pisatelj ne živi od trga, marveč od tega, kar odtrga? Spomladi češnje, poleti jabolka, jeseni grozdje, pozimi pa koreninice pod snegom.