Nedelja, 15. 11. 2026, 3.55
3 days, 5 hours
Novinarka na spisku za teror
Grožnja uredništvu
V petek zvečer sta na uredništvo prišla policista, ker sem pred tem policijo obvestil o grožnji novinarki Siol.net, ki jo je prejelo celotno uredništvo. Namen pisma, ki smo ga dobili kot odziv na članek, da politiki, nazadnje Zoran Janković, zlorabljajo oblast za predvolilne kampanje, je bil tik pred današnjimi volitvami zastrašiti zaradi političnih razlogov. S sporočilom, da bo prepozno, ko bo spet začel voziti enosmerni vlak za Teharje, in opozorilom, da je novinarka, ki si drzne kritizirati, že na spisku.
Pismo uredništvu iz spletnega naslova dusan.zabota@amis.net, izpuščam skrajno vulgaren in seksističen del na začetku, ki se je začel s "kuzla belogardistična", se je končalo tako: "Nekaznovano trosiš laži o Zoranu, R. Golobu, Urški, Alenki, Mescu itd. Kaj te moti, če je pela Senida, ki je rojena Ljubljančanka, ne pa kot ti priseljeno zmene rovtarsko. Spizdi iz Ljubljane, kajti ko bo ponovno začel voziti enosmerni vlak za Teharje, bo prepozno. Pa lep pozdrav, se vidimo. Si že na spisku."
V petek pozno zvečer, ko sta prišla policista, me v uredništvu več ni bilo. Sem pa, ko sem za obisk izvedel, z enim od policistov, ki je prišel, govoril po telefonu. Prosil me je za ime in priimek novinarke, ki ji je bila namenjena grožnja s prevozom na Teharje, ker je bil članek podpisan le s kraticami.
Vesel sem bil, da se je policija odzvala takoj.
Sem pa policista opozoril, da moj cilj z obvestilom policiji o grožnji uredništvu ni bil, da bi osebi, ki grozi, razkril identiteto novinarke. Varovati moram sodelavce pred grožnjami in ne obratno. Policist je pojasnil, da lahko le z njeno pomočjo sprožim postopek zaradi grožnje, ki jo je prejelo celotno uredništvo.
Policijo sem o grožnji obvestil, ker lahko le organi pregona ugotovijo, kdo sploh grozi in kako resno je. Grožnja je bila zaradi članka, kako dan pred začetkom volilnega molka Ljubljanski potniški promet (LPP) in ljubljanski župan Zoran Janković pripravljata predstavitev baterijskega tramvaja, to je posebej dolgega kitajskega avtobusa, ki bo po ljubljanskih cestah zapeljal v prihodnjih tednih. Novinarka je opozorila, da gre za potezo, ki tik pred volitvami ni neobičajna, v preteklosti so podobne ubirali tudi drugi politiki. Nekdanji premier Robert Golob se je marca letos skupaj z ministrico Alenko Bratušek zapeljal po še nedokončanem drugem železniškem tiru. Kasneje se je izkazalo, da je bil za to predvolilno vožnjo državi izstavljen račun v višini več kot 700 tisoč evrov.
V članku so povzeta tudi opozorila opazovalcev letošnjih parlamentarnih volitev iz organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), da bi morali tudi s pravno ureditvijo zagotoviti jasno ločitev med volilno kampanjo in opravljanjem javnih funkcij, da funkcionarji dela za državo ne bi zlorabljali za volilne kampanje:
Pravna ureditev še ni popravljena. In seveda to počnejo. Po tem smo Balkan v slabem pomenu besede.
Če smo pri nenavadni vsebini grozilnega pisma: Da bi bila kjerkoli v članku omenjena Senida, nisem opazil.
Na grožnje sem občutljiv zaradi osebnih izkušenj. Sodelavca na Večeru so neznanci s kiji pred domačo hišo zmlatili tako, da dolgo ni bilo gotovo, ali bo preživel. Mira Petka. Vse v uredništvu je prizadelo. Iz Ljubljane sem pozneje vodil poročanje o tem poskusu umora in trudu organov pregona, da bi našli tiste, ki so brutalen napad na novinarja izvedli, in da bi kaznovali tudi naročnike, ki so razbijanje glave plačali. Takrat sem zapisal, da nas teror ne bo utišal. Mira Petka je skoraj.
Državi je spodletelo na celi črti. Krivci za napad na novinarja niso bili nikoli obsojeni. Še manj naročnik. Je pa Petek, čeprav je najprej slabo kazalo, preživel. Posledice, ko ti razbijejo obraz in močno poškodujejo glavo, so do konca življenja.
Kot urednik branim svobodo govora, nasprotujem tudi križarskim pohodom politikov proti nejasno določenemu sovražnemu govoru, ki smo mu priča tudi v medijskem zakonu, ki ga je uzakonila prejšnja vladna koalicija. So pa meje, ki se jih ne sme prestopiti, ko se začne groziti z umori in likvidacijami. Zato sem zadnja leta opozarjal, da so nesprejemljive politične kampanje s pozivi k smrti.
Še posebej ogabne pa so grožnje, ki temeljijo na poveličevanju terorja oblasti pri nas v preteklosti. Mučenja in zunajsodni umori velike množice vojnih ujetnikov, civilistov in pripadnikov nemške manjšine – del tega so bile Teharje – še do danes niso kaznovani. Niti en sam krivec za zločine ni bil obsojen. Pa ni šlo le za umore. Zločine revolucionarnih oblasti – izvedla jih je vojska, ki je nastala iz partizanske – so poskušali tudi sistematično prikriti, zato so skrili trupla in uničili dokumentacijo. Tema je bila desetletja strogo prepovedana. Politična policija in pravosodje sta brutalno obračunala s tistimi, ki so si drznili kaj vprašati.
Organi pregona tudi po koncu strahovlade z razpadom Jugoslavije krivcev za zločine, ki v normalnih državah ne zastarajo, niso preganjali. Ker so bili zločinci desetletja oblast. Edina. Izvršna, zakonodajna in sodna hkrati.
Še danes imajo po državi spomenike.
Le ena od posledic nesposobnosti, da bi obsodili zločine, je vsebina gnusnega pisma, da se bo ponovil brutalni državni teror, če si bomo še drznili opozarjati na slabo pravno ureditev in stranpoti tistih, ki nam vladajo.
To je ta vlak na Teharje.
Dobro je, da policija preverja in da se tudi javno pogovorimo, kakšno državo želimo in to tudi v času volitev.
Sicer teror zmaga.