Miha Mazzini: Ste povsem prepričani o lastni nesmrtnosti?

Prejšnji teden sem doživel aha trenutek, ko sem bral objavo na Facebooku in ugotovil, da tovrstni nesmrtniki še vedno živijo med nami.

Gospa Hay

V prejšnji kolumni (preberite) sem posegel po podatkih, ki kažejo, da so pri nas knjige Louise L. Hay že dolga leta med najbolj prodajanimi. Učile naj bi nas pozitivnega razmišljanja, proti čemur nimam ničesar in je nedvomno koristno. Sploh v deželi, kjer je tarnanje zelo cenjeno.

Mnenja Miha Mazzini: Kako nam kaj gre v deželi vseznalcev in vsevedov?

A tisto, kar pridiga Hayeva, ni zgolj pozitivno razmišljanje, temveč čaranje z mislimi. Zatipate zatrdlino v dojki in jo pozdravite le z željo, ki jo nekajkrat na glas ponovite. Ne samo lastne bolezni, tudi svet okoli sebe spreminjate s pomočjo misli. Imate šefa, ki nad vami izvaja mobing? Ni problema, le ponavljajte si, kako čudovit človek je, in postal bo tak.

Čudodelno razmišljanje

Knjige Louise Hay so torej priročniki čudodelnega razmišljanja. Ker jih Slovenci množično kupujemo, smo torej prepričani, da smo odkrili metodo, ki deluje.

Mar res?

Pogledal sem podatke o boleznih. Če raka lahko odpravite le z željo, potem bi morale smrti zaradi njega izginiti ali vsaj zelo upasti v letih, ko je bilo prodanih največ tovrstnih knjig.

Veste, ni razlike.

Dejstva torej jasno pokažejo, da čudodelno razmišljanje ne deluje.

Če bi bil oblast, bi take knjige množično podpiral, saj utrjujejo pasivnost podanikov. Niste zadovoljni z vlado? Ne hodite na volitve, stojte pred ogledalom in si ponavljajte recept Hayeve: "Vlada dela dobro in skrbi zame." In vse se bo zgodilo po vaši volji.

Vsekakor.

Mnenja Miha Mazzini: Ko se ti uresničijo življenjske sanje

Dojenčki

Korenine čudodelnega razmišljanja tičijo globoko v nas, v tistem, kar smo nekoč bili – dojenčki. Nemočni ležimo in zaželimo si hrane, zajavkamo in – evo, dojka! Mokri smo, zajočemo, in glej roke, ki nas očistijo in previjejo.

Izkušnja sveta, v kateri se okoli nas motajo nekakšne sence, mi pa nanje vplivamo z željami, da nam strežejo, je ostala v nas, in vse poznejše odraščanje je s tega stališča eno samo razočaranje: neverjetno veliko stvari moramo narediti kar sami, zgolj razmišljanje ne deluje več.

Med mislijo in dejanjem so cele kariere. Spomnite se ljudi, ki jih poznate in so silno sposobni, a celo življenje cincajo in mincajo, pa nikoli nič ne naredijo.

Mnenja Miha Mazzini: Ko se izkrcajo Marsovci ...

Čar čudodelnega razmišljanja

Pred precej leti sem se šel poslovit od moškega, ki je umiral zaradi raka na pljučih. Vstopila je njegova sorodnica in pokazala nanj s prstom: "Pozdravil se boš, le pozitivno moraš razmišljati!" In odšla.

Umrl je kak teden pozneje.

Ko sem to žensko srečal, je skomignila z rameni in odkimala. Za sorodnikovo smrt je imela preprosto razlago: "Ni dovolj pozitivno razmišljal!"

Glavna prednost čudodelnega razmišljanja je v tem, da vas nikoli ne more razočarati. Če ga preživite, vam je pomagalo. Če zaradi njega umrete, pa se ne morete več pritoževati.

Težava se pojavi le v trenutku, ko zaradi njega postanete prepogumni in izzivate usodo.

Gospod X

Prejšnji teden je po Twitterju krožila izpoved možakarja, ki je preživel covid, imenujmo ga gospod X. Ko je končno zavila na Facebook, mi je prišla pred oči in poskrbela za tisti aha trenutek, ki sem ga omenjal v uvodu.

Takole pravi gospod X: zboli žena, potem on, nazadnje še hčerka. Zdravi se z ivermectinom, ubijalcem glist, ne pomaga. Gre mu na slabše in pokliče zdravniško pomoč. Priklopijo ga na infuzijo in kisik. Okoli njega hodijo v skafandrih, kot bi bil kužen. Namestijo ga na ginekološki oddelek. Naroči si vegansko hrano, a je klavrna. Cele dneve, priključen na cevke, razmišlja o dvojem: a) podjetju, saj država izgube verjetno ne bo krila, b) kako prav je naredil, da se ni cepil. Po 15 dneh končno začuti malo izboljšanja. Poslovi se od prijaznih sester, ki delajo za borih 850 evrov. Doma ugotovi, da ga še več športnega treninga očitno ni rešilo pred korono, prav tako ne pitje zvarkov. Edino, kar mu je pomagalo, je "pozitivno mnenje" in zato še enkrat reče cepljenju odločen "NE".

Čudenje in spraševanje

Med branjem poročila sem se debelo čudil. Najprej sem seveda pogledal poslovno stran gospoda X in ugotovil, da je podjetje registrirano v Avstriji. Zanimivo se mi je zdelo že to, da v težavah ne kliče avstrijskih zdravnikov, temveč naše. Oziroma da jih sploh kliče, saj po prejšnjih objavah tega ne bi pričakoval.

Začuden je, ko vidi skafandre okoli sebe, nič pa ne pomisli ob tem, da leži na ginekološkem oddelku – v komentarjih se je oglasila ženska, ki so ji ravno tisti dan odpovedali operacijo, in upajmo, da bo preživela zamudo. Da, če moške nameščajo na ginekologijo, potem so očitno vse druge postelje zasedene. Meni bi bilo v dno duše nerodno in počutil bi se krivega.

Nisem vedel, da v bolnišnici lahko naročiš vegansko hrano. Da ni prav okusna, verjamem, saj tudi tista neveganska ni, a nekako ne povezujem bolnišnic s kulinaričnimi doživetji.

Razmišljanje o podjetju in o tem, kaj bo ali česa ne bo krila država, se mi zdi fascinanten primer, ki ga bi morali jugonostalgiki kovati v nebesa. Kajti očitno tole ni Singapur, kjer morajo necepljeni vse stroške covida poravnati sami (vir), in ni Amerika, kjer v takem položaju upate, da preživite, jasno pa vam je, da boste verjetno bankrotirali. V ZDA so namreč bolnišnični računi prvi vzrok finančnega propada (vir). Kakšen čudovit sistem imamo, mar ne!

Kako je z bolnima ženo in hčerko, je ob branju očitno zanimalo le mene.

Res mu več treningov ni pomagalo, saj je splošno znano, da pretreniranje škoduje imunskemu sistemu (vir).

Ko potegne črto pod bližnje srečanje s smrtjo, si ne reče: nisem se cepil in poslujem v Avstriji, a slovensko zdravstvo me je sprejelo, odžrl sem posteljo ginekološki bolnici in z menoj se je trudilo podplačano medicinsko osebje, da so me spravili na noge in sem preživel – hvala jim!

Ne, iz vseh teh dejstev ugotovi le to, da mu je pomagalo čudodelno razmišljanje.

Vse je torej storil sam, zdravstva sploh ne potrebuje.

In to je bil moj aha trenutek: kajti gospoda X ni strah niti enkrat. Niti enkrat ne pomisli na lastno minljivost. Niti ena smrtna misel ga ne obide.

Nesmrten je in samozadosten.

Zaželel si je zdravja – in evo ga!

Kako impresivno.

Z novimi očmi sem pogledal na sedanje stanje.

Predvidljivosti

Ko je gospod X videl, da sem delil njegovo objavo, je ravnal predvidljivo. Obtožil me je, da hočem ukrasti delček njegove slave in da me bo tožil.

Objavo je umaknil, a jo je kmalu nadomestil s pozivom vladi, naj cepljenim ne dovoli krvodajalstva.

Verjetno je lažje, če vam je kri odtekla, da si le zaželite nastanek nove, kot pa da sprejmete nečisto transfuzijo.

Občutek smrtnosti

Teoretično, razumsko vsi vemo, da smo umrljivi. A razum je manjši del možganov, kaj pa vsi preostali?

Otrok je nesmrten, torej se mora nekaj zgoditi, da umrljivost resnično začuti. To je del odraščanja in očitno se ne zgodi vsem. Nekaterim zelo pozno, recimo, če prebolijo težko bolezen. Koliko izjav beremo o tem, da so nenadoma postavili življenjske vrednote in odnose povsem drugače.

Nekaterim pa se prelomen uvid pač ne zgodi nikoli.

Po eni strani je njihovo življenje lažje, po drugi pa bolj črno-belo, kajti ravno izkušnja minljivosti nam podari odtenke.

Delitve

Razdelili smo se na cepljene in necepljene. A delitev na nesmrtne in umrljive se s tem ne prekriva. Obstajajo ljudje, ki se nočejo cepiti, a kljub temu ravnajo previdno. In obstajajo cepljeni, ki izzivajo usodo.

Če nimate občutka lastne smrtnosti, potem je čudodelno razmišljanje priročen način gledanja na svet. Vaše moči so božje in vse boste preživeli, pa naj počnete karkoli. Odkrili so že, da je določena kombinacija genov popotnica za hude covidne težave (vir), a tega vam nesmrtniki ne bodo nikoli priznali – kajti geni so nekaj, kar jim je bilo dano in je torej zunaj njihove moči.

Ker ne vemo, kdo od nas take kombinacije nosi, se pač gremo loterijo. Večina nas poskuša potegniti kombinacijo, ki bi nam najbolj koristila. A po kom naj se zgledujemo?

Mnenja Miha Mazzini: Propad slovenskega šolstva

Pregled stanja

V vsem tem internetnem hrupu še nisem bral naslednje izjave: "Strah me je in ne vem, kako naj se odločim. Komu naj zaupam?"

Vladi ne, o tem se vsi strinjamo. Poznam nekaj volivcev, ki so jo vedno volili in jo tudi bodo, a zaupali ji niso ne prej in ne zdaj – je to slovenski fenomen?

Kar zadeva ljudstvo, prvi med glasnimi so tisti, ki jim po krvi plavajo čipi in jih bodo spremenili v robote, da jim bo Bill Gates lahko vzel otroke (ne sprašujte po logiki, samo navajam, kar sem slišal od demonstrirajočih pred RTV). Po moje jih ni veliko, a odsevajo zanimivo spremembo. Še pred dvema letoma bi po človeka, ki se spreminja v robota, prišli možje v belem, zdaj pa pridejo novinarji, da lahko poda izjavo.

Naslednji so trgovci in še kar se čudim, da jim ljudje verjamejo, saj so očitno prodajalci vsega mogočega in tega niti ne skrivajo. Saj veste, pripravi pridigo ali dve, nato pa za 60 evrov ponuja prehranski dodatek. Med takimi, na primer, je tudi zdravnik, ki dopoldne dela v javnem zdravstvu, popoldne pa alter. Zadostuje, da na Facebooku preberete nekaj zaporednih objav in vam bo vse jasno. Ravno včeraj sem videl neko gospo ropotati proti testiranju otrok v šolah, nekaj objav prej pa vam za 70 evrov ponuja metodo, ki bo potomcem preprečila travme zaradi mask.

Branjevci na tržnici so, nič več in nič manj. Kako jim lahko zaupate?

Sledijo nesmrtni. Spoznate jih po tem, da imajo vedno prav in da bo njihova čudežna volja uredila svet, ponavadi s pomočjo odvetnikov. Vedno pravijo, da spoštujejo tuje mnenje, a če se razlikuje od njihovega, vas bodo tožili. Z mislimi urejajo svet in do senc, ki se gibljejo okoli njih, so zlato prijazni, dokler ravnajo po njihovo, povsem pa podivjajo, kadar ne. Ker so nesmrtni in nezmotljivi, so silno glasni, kot človek, ki ureja svet po svoji podobi, mora biti.

Koliko jih je? Hm, nedvomno manj, kot se zdi, a še vedno veliko. Strokovnjaki ocenjujejo, da nekje tam do 10 odstotkov prebivalstva (vir).

Saj veste sami, če imate še šoloobvezne otroke – nekaj staršev v razredu neprestano grozi z odvetniki, tiha večina pa čaka, v katero smer bo šlo.

Če si priznate, da vas je strah, in ob iskanju rešitve ignorirate zgolj te zadnje tri kategorije, bo vaša odločitev neprimerno lažja.

Kakorkoli pa se že odločite, pazite nase in na svoje bližnje. Srečno!