Petek, 17. 9. 2021, 22.57
2 leti, 7 mesecev
Miha Mazzini: Ko se izkrcajo Marsovci ...
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,06
57
Socialna omrežja so razpadla na podivjane sekte, ki neusmiljeno grizejo drug drugega. Večno temo partizani : domobranci so trenutno zamenjali cepilci : proticepilci. Besedno nasilje vedno postane tudi fizično in tako smo lahko že doživeli vdor od oblasti podprtih proticepilcev v RTV in požig kontejnerja za testiranje na covid-19. Skratka, napočil je čas, da se končno pogovorimo o prihodu Vesoljcev.
Služenje skupnosti
Dorothy Martin je bila čikaška gospodinja, ki se je dolgo zanimala za in ukvarjala s paranormalnim. Čutila je, da hoče storiti nekaj dobrega za druge in s tem služiti človeštvu.
To je nekaj, česar v sedanji razgreti situaciji še niste videli zapisanega, a se je dobro občasno spomniti:
Pravilo številka 1: Vsi fanatiki so vedno začeli s tem, da hočejo drugim dobro.
Najboljše zdravilo proti fanatizmu za karkoli je v tem, da se ustavite in se spomnite svojega izhodišča: hočem delati dobro. Največ zla storijo ljudje, ki to pozabijo. Ali pa kot Stalin opravičujejo samega sebe s tem, da je za omleto treba razbijati jajca.
Vedno najprej poiščemo avtoriteto
Ko je Dorothy umrl oče, se je lotila avtomatskega pisanja – postopka, kjer čim bolj padete v hipnotično/meditativno stanje in s čim manj razmišljanja pišete, kar pač pišete. Prav njen oče je bil prvi, ki se ji je pozimi 1953 oglasil skozi njeno pisanje in ji dal navodila, kako naj spomladi sadi rože. Dorothy je za stik z umrlim povedala materi, ki ji je rekla, naj ne trapa.
S tem se je stik z očetom zaključil.
Ne pa tudi avtomatsko pisanje in sprejemanje sporočil. Na pomlad so se ji oglasili vesoljci s planeta Clarion. Tokrat je Dorothy za nasvet vprašala Charlesa Laugheada, zdravnika in profesorja, ki ji je potrdil, da gre za pravi kontakt. Postal je njen prvi in najbolj zvesti učenec.
Spomnimo se Shabbataija Zevija iz XVII. stoletja, ki je pričel ugotavljati, da je odrešenik, a sprva dvomil vase. Šele ko se je oglasil pri duhovniku in je tudi ta v njem prepoznal Mesijo, se mu pridružil in postal njegov prvi in najbolj zvesti učenec, je pričel trdno verjeti in do smrti ni več podvomil.
Pravilo številka 2: Vašo vero mora vedno najprej potrditi nekdo, ki ga smatrate za avtoriteto. Kako bizarno je verovanje, ni prav nič pomembno. Zato ravnatelj v Preboldu ni neškodljiv ekscentrik, saj je njegova funkcija pojem avtoritete v manjšem okolju.
Če bi torej Dorothy od zdravnika slišala isto kot od mame, naj ne trapa, danes ne bi bila zapisana v zgodovini socialne psihologije.
Avtoriteta mora biti v svojem zgledu jasna
Sedanja slovenska vlada se zavzema za cepljenje. Obenem pa daje dovoljenje za zbiranje najbolj fanatičnim proticepilcem, da lahko mesece taborijo pred RTV in nadlegujejo mimoidoče. Nekajkrat sem poskušal vsaj poslušati kakega med njimi, ki me je ustavil na pločniku, a dobil sem le zmes 5G, čipov, Billa Gatesa, odvzeli nam bodo otroke itd. Enkrat pa sem videl, kako so obkrožili starko z masko in rjoveli nanjo, da je ovca – pa je bila mogoče le oseba s prizadeto imunostjo. Na poziv, naj nehajo, mi je eden zabrusil, da je to svoboda govora.
Policistov ni bilo nikoli nikjer. Petkove politične demonstracije so obkrožene s kordoni robokopov, fanatični anticepilci pa niso bili vredni niti navadnega policijskega pešaka.
Prav tako še zdaj niso našli požigalca kontejnerja za testiranje v Kamniku.
Vlada torej hkrati spodbuja cepljenje in proticepljenje, zato so rezultati takšni, kakršni pač so (pol : pol). Ker je že od samega začetka izgubila avtoriteto zgleda, so se ljudje pač obrnili po zglede drugam – in tisti, ki hočejo zgled biti, pa kakršenkoli že, imajo zdaj življenjsko priložnost, da to postanejo.
Pravilo številka 3: avtoriteta mora biti v svojih dejanjih jasna in nedvoumna.
Če bi Dorothy zdravnik rekel: "Podpiram vas," in deloval, kot da je ne, potem bi šla k drugemu, in če ne bi našla nikogar, bi verjetno nehala poslušati Vesoljce. Moral je postati njen najbolj zvesti učenec.
Pravilo številka 4: Avtoriteta se potrjuje z zgledom, ne besedami.
Vesoljci napovedo obisk
S planeta Clarion je prišla šokantna napoved: 21. decembra 1954 bo svet potopljen, a Dorothy in njeni privrženci naj se ne bojijo – s Clariona so že poslali vesoljsko ladjo, da jih pobere in prenese v višje sfere bivanja.
Skupina je bila še vedno majhna: Dorothy, nekaj sosedov, njena vedeževalka, še največ članov je prispeval zdravnik Charles, ki je pripeljal celo družino, in ker je vodil študentsko skupino in jim je omenil vesoljni potop, se je pridružilo tudi precej študentov. Povprečna izobrazba skupine je bila torej precej visoka.
Pravilo številka 5: Vera nima zveze z izobrazbo. Z vero se ukvarja drug del možganov kot z logiko, in ker je starejši, je lažje verovati kot logično razmišljati.
Povejte to gospe Beovićevi, prosim.
Vesoljci postavljajo zahteve
Skupina je prek Dorothy dobivala nove in nove zahteve, ki so postale dokazi pripadnosti. Recimo, Vesoljci na svoji ladji nočejo ničesar kovinskega in tako so člani zavezovali hlače z vrvjo, ženske pulile zaponke iz nedrčkov itd.
Člani so pustili službe in prodajali nepremičnine, saj jim na Clarionu ne bodo koristile.
Ukazi so si bili dostikrat nasprotujoči, a skupina je imela srečo, da je bila sestavljena iz izobraženih in inteligentnih ljudi – saj se vaša sposobnost iskanja vedno bolj čudežnih razlag viša z inteligenco.
Pravilo številka 6: Bolj ste izobraženi in inteligentni, lažje najdete ali ustvarite dokaze, ki potrdijo vašo vero.
V takem primeru logični možgani postanejo PR-oddelek vere ali, kot je nepozabno zapisal Iain McGilchrist v fenomenalni knjigi The Master and His Emissary: "Berlusconi v možganih."
Vskočijo znanstveniki
Skupina je bila majhna, kar jih ni motilo. Prevevala jih je gotovost, da vedo nekaj, česar ostali ne, in niso imeli nikakršne želje po pridiganju ali prepričevanju kogarkoli.
Kljub temu pa je lokalni časopis objavil novičko o Dorothy in njenih pripadnikih. Prišla je v roke socialnemu psihologu Leonu Festingerju, ki je skupaj s še par kolegi in študenti izkoristil priložnost in se pridružil skupini. Poskušali so biti čim bolj nevtralni opazovalci, kot je pač mogoče, čim več beležiti in snemati. Kasneje so spisali knjigo Ko prerokbe spodletijo (When Prophecy Fails, 1956), ki danes velja za klasično delo. Rezultate te raziskave sem poznal že dolgo, končno pa sem knjigo vzel v roke in bere se kot najbolj napeta kriminalka.
Frakcije in boj za oblast
V skupini je namreč potekal boj za vodilni vpliv. Dorothyjini vedeževalki se je oglasil duh nekaj stoletij pokojnega doktorja in se ni najbolj strinjal z datumom potopa. Ko sta gospe nekako našli ravnotežje, je nenadoma skozi Dorothyjino sosedo spregovoril glas samega Stvarnika in jih nekaj dni in noči držal budne, saj ni in ni utihnil. Verjetno je bil res on, saj ni bilo nikomur jasno, kaj hoče povedati.
Soseda je po tem maratonskem sestanku šla domov in z glasom Stvarnika povedala možu, da bo poslej v tej hiši vse drugače, zavladal bo red, mož pa ji je zabrusil, naj takoj neha ali pa pokliče psihiatra.
Glas Stvarnika se je zlomil in soseda je zdrsnila na obrobje skupine.
Noč odhoda
Na usodno noč 21. decembra 1954 je skupina mirno pričakovala vkrcanje na vesoljsko ladjo. Dan prej so intenzivno vadili in vsak je vedel, kje mu je mesto.
Edino razburjenje je sprožil mladoletni član, ki je povedal, da mu je mama zagrozila s policijo, če ga do dveh ponoči ne bo doma. Hitro so mu poklicali taksi in obljubili, da bodo Vesoljci prišli tudi na njegov dom.
Čas prihoda je minil, potopa in Vesoljcev pa ni bilo od nikoder.
V skupini je zavladala velika zbeganost. Napetost je rasla.
Pravilo številka 7: Razlika med dejstvi in vero povzroča veliko notranjo napetost. Ponavadi jo rešimo tako, da ignoriramo dejstva.
Rešitev
Nazadnje so Vesoljci prek Dorothy sporočili, da potopa ne bo. Prav tako pa člane skupine ne bodo prišli iskat, saj so oni najboljše, kar človeštvo premore, in za take ljudi zemljanov res nočejo prikrajšati.
Skupino je napolnilo veselje – niso se torej motili v svoji veri!
Pravilo številka 8: Skupina nam daje oporo, s katero lahko vzdržimo razliko med dejstvi in vero. Izhod iz stiske je razlaga, naj si bo še tako za lase privlečena, in predvsem to, da jo tisti okoli nas sprejmejo. Vsi se ne morejo motiti, torej so zmotna dejstva.
Pridige in mediji
Z odgovorom, zakaj ni bilo Vesoljcev, je skupina preklopila na povsem drug način delovanja. Nenadoma so pričeli pisati medijem, nastopati, pridigati, novačiti podpornike.
To dejstvo se mi zdi najbolj zanimivo: dokler so bili v sebi prepričani, da Vesoljci pridejo, niso čutili nuje po samopotrjevanju. Od trenutka, ko so dejstva govorila drugače, so začeli s propagandno vojno.
Pravilo številka 9: Bolj kot dejstva kažejo drugače, bolj raste fanatičnost vere. Vsak novi pripadnik sekte pomeni zmago nad dejstvi, zato je novačenje agresivno.
Osebni vložek
Jedro Dorothyjinih vernikov je bilo v enem mestu, podružnico pa so imeli v drugem. Ker tam ni bilo voditeljev in trdno prepričanih zgledov, je skupina počasi razpadla in člani so se porazgubili.
Jedrna skupina je za vedno ostala prepričana v svojo vero. Dorothy je dočakala 92 let in še naprej sprejemala navodila iz eksotičnih krajev.
Zdravnik Charles Laughead je zaradi svojega verovanja izgubil službo, a se ni vdal. Kot je povedal enemu od znanstvenikov pod krinko: "Vsemu sem se odrekel. Presekal vse povezave, podrl vse mostove. Obrnil sem hrbet svetu. Ne morem si dopustiti dvoma. Moram verjeti."
Kakšna pretresljiva izpoved!
Pravilo številka 10: Če ste odšli predaleč, je pot nazaj težka ali celo nemogoča. Elegantna rešitev je postati mučenik svojega verovanja. Redki ljudje so si sposobni priznati, da je bil ves ta čustven vložek vere zaman. Več ste vložili, bolj boste trmoglavili.
Povejte to gospodu Sadežu, preden krene na novo prerekanje.
Doba interneta
Internet je idealno gojišče za ustvarjanje fanatičnih skupin. Ni dovolj čudnega in bizarnega verovanja, da vam algoritmi ne bi poiskali podpornikov, s katerimi vas skupaj zaprejo v virtualni mehurček. Iz njega so vsi ostali videti kot izgubljenci, odbitki in neverniki, ki potrebujejo vašo pomoč.
Obenem so socialna omrežja močnejša od slehernega drugega medija: objavili ste nekaj proticepilskih pamfletov in s tem označili pripadnost skupini. Vaš vložek je javen in pritisk skupine z vsako objavo večji – mar bi zmogli ugasniti svojo internetno prisotnost in začeti znova? Na prste ene roke lahko preštejemo ljudi s tako trdno voljo.
Hkrati na internetu vedno najdete vse mogoče in vsako možno mnenje in razlago – če ste pred pol stoletja morali biti inteligentni za iskanje pojasnil, zdaj malce poguglate in izgovori vam padajo na zaslon. Saj vam ni treba brati člankov, zadostuje pol naslova.
Razpad skupine
Torej: Jedro skupine bo vedno ostalo do konca. Sploh, če dobi mučenika.
Odšlo bo le obrobje, ko bo teža realnosti postala pretežka – ali pa koristi opustitve verovanja prevelike.
Razpad najbolj pohitri notranji član, ki izrazi dvom – res ga izločijo, a obrobne člane pripravi k razmisleku. Če je dvomljivcev več, skupina razpade.
Dvomljivec v skupini je najtežja vloga, ki zahteva izjemen pogum. Ko so romunski fašisti v začetku druge svetovne vojne pripravili pogrom nad Judi in so se razdelili na skupine, ki so vdirale v vrtce in otroke natikale na mesarske kavlje, so vse skupine izvedle svojo nalogo, razen ene. V njej je bil človek, ki je tik pred zdajci rekel: čakajte, kaj pa počnemo? Klali bomo otroke ali kaj? In ta skupina jih ni – a zagotovo je nekaj trenutkov odločitev visela na tehtnici, saj bi hitro lahko zaklali njega.
Slovenska jesen
Kar se tiče trenutne situacije glede cepljenja pri nas: idealno bi bilo, če bi vlada končno začela vladati z zgledom in ne grožnjami. Glede na to, da nas minister Hojs hkrati zmerja s svinjami in vlaga zakon, ki bo kaznoval tistega, ki bi ga ozmerjal nazaj, je to zelo malo verjetno.
Vse ostalo bo opravila narava. Prihaja val realnosti in do pomladi bomo videli, kdo je gensko imun, kdo bo prebolel spotoma, kdo lažje, kdo težje in kdo ne.
Del realnosti smo, pa naj si o njej mislimo karkoli.
57