Borut Pahor
Sobota, 24. 10. 2026, 4.00
2 days, 22 hours
Borut Pahor: Razumno tveganje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,85
Borut Pahor
Liz Truss je bila britanska premierka zgolj 49 dni. Kmalu po izvolitvi septembra 2022 je namreč finančni minister Kwasi Kwarteng predstavil paket obsežnega znižanja davkov brez dovolj prepričljivega načrta za financiranje izpada prihodkov. To je hitro vzbudilo dvome o vzdržnosti javnih financ. Funt je močno izgubil vrednost, donosnosti britanskih državnih obveznic so se zvišale, stroški zadolževanja pa so narasli. Zaradi pretresov na finančnih trgih je posredovala celo Bank of England. Truss je odstopila.
Danes, štiri leta kasneje, je na čelu britanske vlade Andy Burnham. Vmes sta zapustila ta položaj še Rishi Sunak in Keir Starmer. Nikomur ni uspelo uveljaviti fiskalne discipline. Zato se finančni trgi na te razmere odzivajo z zahtevami po rekordni donosnosti državnih obveznic in zaostrujejo vprašanje sposobnosti servisiranja javnega dolga, ki je prvič presegel tri tisoč milijard funtov (94 odstotkov BDP).
Nič drugače ni v Franciji. Ta je imela v enakem obdobju šest premierjev. Tudi Francija porabi precej več, kot zbere s prihodki, in se zadolžuje. To zadolževanje postaja vse dražje. Letni primanjkljaj je visok, nakopičeni dolg pa je zrasel na 119 odstotkov BDP. Vlada bi morala klestiti javno porabo, javnost pa temu odločno nasprotuje. Francije leta 2026 ni mogoče površno primerjati z Grčijo leta 2010, vendar obstajajo nekatere sorodnosti, ki jih ni mogoče spregledati. Ena od njih je, povedano dramatično, da se zelo verjetno problemi ne bodo rešili, dokler se država z njimi ne bo zaletela v zid. Kaj to natančno pomeni, danes, pol leta pred predsedniškimi volitvami, nihče ne ve.
Zdi se, da je nemška vlada kanclerja Merza prav pred kratkim ubrala drugačno pot. Po letih izgubljanja konkurenčnosti nemške industrije, soočena z visoko stopnjo svoje nepriljubljenosti in porazov na deželnih volitvah, se je nedavno naposled odločila za razumno tveganje. Predstavila je paket javnofinančnih rezov in spodbud, najpomembnejša novost pa je, da se je odločila sodelovati z ameriškimi tehnološkimi velikani na področju umetne inteligence. Prav ta sektor namreč poganja ameriško gospodarsko rast. Nemška vlada ne stoji več križem rok. Zelo verjetno je, da je to v zadnjih dveh tednih vplivalo na znižanje obresti nemškega zadolževanja, medtem ko se je pribitek francoskih državnih obveznic na nemške dodatno povečal.
Odločitev slovenske vlade za spremembo smeri gospodarskega razvoja še zdaleč ni tako velikopotezna, vendar bi kljub temu lahko bila dovolj obetavna. Potrebo po njej utemeljuje preprosta ugotovitev, da sedanja smer ne prinaša želenih rezultatov. Slovenija se, v relativnem smislu, razvija počasneje od večine drugih držav v Srednji in Vzhodni Evropi. V času po osamosvojitvi je bila med vsemi najbolj razvita država, zdaj jo večina zelo hitro dohiteva, Češka pa je Slovenijo glede na raven povprečne razvitosti EU že prehitela.
Sedanja vlada skuša nasloviti to vprašanje z interventnim zakonom. Soočeni smo z vprašanjem, ali na koncu vseh koncev menimo, da je smer želenih sprememb prava ali ne. Menim, da Slovenija potrebuje ob skrbi za socialno povezanost veliko več podjetnosti in spodbude podjetniškega duha. Ne gre samo za spodbudo podjetništvu v ožjem smislu, temveč tudi podjetniški miselnosti v najširšem smislu. Načelno nasprotovanje temu pomeni vzdrževanje statusa quo, ki pravzaprav pomeni nazadovanje.
Ginijev koeficient uvršča Slovenijo med socialno najbolj egalitarne države. To je dobro, ker poleg občutka socialne pravičnosti krepi tudi odpornost družbe proti tistemu, kar prof. Robert Pape imenuje nasilni populizem. Vendar mora imeti družba ob skrbi za socialno povezanost vgrajene tudi dovolj notranje dinamike in prožnosti, da spodbuja inovativnost ter nagrajuje znanje, delavnost in uspeh. Šele pravo razmerje solidarnosti in tekmovalnosti omogoča socialno povezanost na višjih dohodkovnih in premoženjskih ravneh.
Toda ta priložnost ima tudi problem: nevarnost neuravnoteženega proračuna, povečevanja javnega dolga in visokih stroškov njegovega servisiranja. Toda zaradi tega ne gre zavreči priložnosti, temveč rešiti njen problem. Čeprav so opozorila fiskalnega sveta glede tega naletela na kritike, da ne upošteva dinamične projekcije, jih ne gre prezreti. Zavedajoč se teh izzivov ima Slovenija z uveljavitvijo interventnega zakona priložnost, da prilagodi svoj razvojni model, ob pričakovanju, da vlada pripravi tudi načrt obvladovanja javnega dolga.
Opaziti moramo, da se je donosnost desetletnih slovenskih državnih obveznic v enem samem letu zvišala za več kot eno odstotno točko (3,98 odstotka, avgust 2026) in je dosegla najvišje ravni po letu 2014. To je zelo veliko povečanje cene zadolževanja, če vemo, da se gibanje donosnosti državnih obveznic običajno ocenjuje z decimalkami. Razprava o javnem dolgu ni seksi, ker vlada in opozicija s tem ne moreta politično zaslužiti na kratek rok, ljudem pa se zdi, da je to problem države in ne njihov. No, plačujejo prav oni.
Ta odločitev poteka v nestabilnih in nepredvidljivih evropskih in svetovnih političnih, gospodarskih in varnostnih razmerah. Bilo bi zgrešeno oceniti, da moramo zaradi tega s strukturnimi spremembami in prilagoditvami počakati na mirnejše čase. To je nerazumno tveganje, ki poglablja pasivnost našega razvojnega modela na spremembe v mednarodnem okolju. Toda odločitev za spremembe od vlade terja absolutno osredotočenost na to vprašanje, njeno pripravljenost, da vodi odprt dialog in da je pripravljena na smiselne kompromise.
Vse bolj zaostrena in strupena politična retorika je kratkovidna, škoduje vsem in skupnosti onemogoča kakršnekoli resnejše strukturne spremembe in prilagoditve. V bistvu gre za to, ali bomo nekatera temeljna vprašanja našega razvoja ali razkroja reševali v parlamentu ali na cesti.
