Petek, 6. 8. 2021, 22.04
2 leti, 8 mesecev
Miha Mazzini: Naša moč: tragedija v dveh korakih
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,82
50
Teden dni po referendumu o vodah je Zmago J. Plemeniti na Twitterju objavil slike katastrofalnih poplav in jih komentiral: "Zakon o vodah bi to preprečil, tako pa …" Če odstranimo dozo silno kislega grozdja in magičnega razmišljanja, pridemo do nečesa, kar je pri nas izjemno prisotno, a ostaja neizrečeno, verjetno, ker tega sploh ne opazimo, tako normalno se nam zdi. Dajmo, zbezajmo skrivnost na plano!
Pomagajmo si z resničnim primerom: nasproti mi je sedel direktor in lastnik podjetja in jezno potrkaval s prsti ob skodelici kave. "Miha! Ne moreš si misliti! Poslušaj tole! Pošljem svoje zaposlene na delo od doma in po dveh mesecih mi kapne, da lahko preverim, kako in kdaj zaganjajo službene računalnike in se priklapljajo na služben strežnik! In veš, kaj sem ugotovil? Nikoli ne boš uganil! Med njima sta bila dva, ki se nikoli, pazi, nikoli nista niti prijavila – doma lenuharita za moj denar! Hohoho, ne grem se jaz tega! Ohoho!"
Pokimal sem in hotel na zadevo pogledati z optimistične plati: "Vsaj veš, koga v podjetju ne potrebuješ, in si se znebil dveh, ki sta povsem odveč."
Debelo me je pogledal.
Spreletel me je občutek, da sem zinil nekaj povsem neprimernega. Strmela sva drug v drugega v popolnem nerazumevanju.
"Kako to misliš?" je nazadnje rekel. "Veš, da sem ravnal, kot direktor mora. Sprejel sem odlok, da je delo od doma prepovedano, in jih vse poslal nazaj v pisarne! Ne bodo zabušavali na moj račun!"
Milčinski
Fran Milčinski za življenja ni upal objaviti Butalcev in so tako izšli šele po smrti. Ena od zgodb se ukvarja s tem, kako so se Butalci pripravljali na turško invazijo. Vedeli so, da prihaja, nekaj morajo storiti, odločno ukrepati, zato so pred vas postavili napis: "Turkom prepovedana pot!"
Ker so bili turški osvajalci res na slabem glasu, butalski pogum pa na daleč znan, so ga celo popravili: "Se je oglasil glas: Ne bodimo zajci! Napišimo: Strogo prepovedana pot!"
Če bi Turki morda prišli ponoči in bi spregledali napis, pa so zraven dali čuvaja, da jih nanj opozori.
Skratka, Butalci so sprejeli odlok in mu pustili, da v miru opravi svoje.
Poplave
Vrnimo se k poplavam in neurjem. Zakaj so jih imeli v Nemčiji? Ja, ker očitno niso sprejeli zakona, ki bi jih prepovedal! Vprašajte Zmaga J. Plemenitega, on ve. Skratka, Nemci so v pisanju zakonov daleč za nami.
Iz vseh treh primerov je jasno, da zadostuje le pravi odlok ali zakon, pravni paraf, pa bodo stvari urejene kar same po sebi, nam pa ne bo treba nič delati. Bodite vsaj en teden pozorni na to plat našega življenja in uvideli boste, kako pogosto slišite "Zakon ne deluje" ali kaj takega. Butalci so postavili napis, Turki so ga videli in ga niso upoštevali. Krivec za invazijo je torej napis, ker ni bil zadosti močan?
Mar se vam tak pogled na svet ne zdi čuden? Do zdaj ga niste opazili le zato, ker ste ga navajeni.
Lokus kontrole
Preden pojasnim zadeve, osvežimo spomin na kolumno, v kateri sem pisal o lokusu kontrole. Na slovenski Wikipediji je opisan kot "psihološki termin, ki se nanaša na prepričanje osebe o tem, kaj povzroča dogodke v njihovem življenju. Lokus je lahko notranji (oseba je prepričana, da nadzoruje lastno življenje) ali zunanji (oseba je prepričana, da okolje ali višja sila ali drugi ljudje nadzorujejo njihovo življenje)" (vir).
Zgodovina
Poudariti moram, da pri lokusu kontrole ne gre za kake lokalne posebnosti, temveč splošno človeško značilnost. Zgodovinsko gledano pa smo v teh krajih natrenirani, da je lokus kontrole zunaj – po Sloveniji velja, da itak v Ljubljani vse vodijo, prej je odločal Beograd, pa Berlin, pa Dunaj, pa …
Zakoni
Pri nas je lokus kontrole torej izrazito zunaj – za vse je kriva država in vedno so nas uničili drugi, a hkrati nam edino drugi lahko tudi pomagajo: zdravilci, vedeževalci in raznorazni osebni trenerji vsega mogočega.
Če je vse zunaj, potem tako ali tako ne moremo sami nič narediti? Torej je prav in primerno, da vse naredi zakon, mar ne?
Sprejemanje zakona torej ni pridobivanje orodja za pravno uravnavanje medsebojnih odnosov, temveč ustvarjanje magičnega orodja, ki bo delalo kar samo.
Zakon nas razočara
Ker nam je jasno, da bo zakon delal kar sam od sebe, lahko mirno nadaljujemo svojo vsakdanjost.
Prej ali slej opazimo, da veliko ljudi zakon izigrava (z nami vred). Zato se lotimo njegovega krpanja. Jasno nam je, da bo, če bomo dovolj dolgo pisali ta zakon, ta tako popoln, da bo pokril življenje samo, vključno z vesoljem in še kakšno malenkostjo zraven.
A nič ne pomaga. Zakon še vedno ne dela kar sam od sebe. Pademo v strahotno razočaranje in gledamo nanj kot na ljubimca, ki nas je zavrgel, in pljunili bi nanj iz dna razbolelega srca.
Zato se odločimo za edini možni vseobsegajoči zakon – vse je prepovedano!
Se spomnite novice, da so pred leti inšpektorji našli obcestnega prodajalca zelenjave, ki je imel napačno (lažno?) deklaracijo o izvoru blaga? Inšpektorji so zahtevali zakon, ki bi prepovedal sleherno prodajo ob cesti! Češ, možakar je poskušal goljufati, prepovejmo vse!
Nekdo dela od doma ni resno vzel – prepovejmo ga!
Naša moč
Švicarji nimajo magičnega verovanja, da bo zakon kar vse uredil, in če kršite tudi najmanjšo malenkost, recimo vržete smet na pločnik ali vozite kilometer prehitro, takoj pristopijo mimoidoči in vas spravijo v tirnice. Kot sem pisal v kolumni, imajo Švicarji lokus kontrole večinoma znotraj, torej vedo, da morajo delovati sami, in se ne zanašajo na zunanje sile.
Paranoja
Miselni poskus: če pri nas prevladuje prepričanje, da je vsa moč zunaj nas, potem bodo tako ali tako vse naredili drugi, mar ne? In se ne splača storiti ničesar, še hoditi na volitve ne, ker je itak že vse odločeno, saj nimamo v sebi trohice moči.
Če začnemo sumiti, da tista moč tam zunaj ni prijateljska, temveč sovražna, lahko pademo v preganjavico. Odprite družbeno omrežje in zasula vas bo zunanja moč, ki nas hoče čipirati, iztrebiti, mutirati in vdirati v naše telo.
Tragedija, korak 1: vsa moč je zunaj
Dobro, porečete, pa kaj. Moč je zunaj, kar večinoma realistično celo drži in velika modrost življenja je ugotoviti, kaj je v naši moči in kaj ne.
A neprestano tarnanje, da se ničesar ne da in nič ni mogoče in vsi so isti in vse je brez veze, je prvi korak v tragediji, saj to preprosto objektivno ni res. Črno-beli svet pač vidijo zgolj fanatiki in večina nas ni med njimi.
Tragedija, korak 2: negativna selekcija
Parlamentarna demokracija sama je narejena tako, da na volitvah svojo politično moč izročimo nekomu drugemu, torej jo predamo v tuje roke. Tudi na drugih področjih življenja neprestano predajamo moč v druge roke, temu se reče zaupanje. Peljete avto k mehaniku in potem mu neprestano gledate prek ramena in mu dajete navodila? Končali boste z vijakom v popku.
Močno razširjeno mišljenje, da je vsa moč zunaj, ne bi bilo tragično samo po sebi, če bi svojo zunanjo moč zaupali najboljšemu kadru. Pri negativni selekciji, ki je pri nas standard, pa pomeni pravo katastrofo.
Sami lahko pogledate po vidnih položajih in se vprašate, kako za vraga je ta človek prilezel nanj.
Ker dajemo svojo moč v najslabše mogoče roke.
Pozor: obogateli boste!
Sklenimo z računalniškim virusom, ki že nekaj mesecev pustoši po Facebooku. Obljublja vam finančno svobodo, torej skrivnost bogastva, kliknete – in ni bogastva, niti svobode.
Če potujete, boste hitro ugotovili, da so avtorji virusa za vsako državo izbrali obraz, ki vas bo zagotovo premamil.
Pri sosedih vas tako k kliku vabi eden od bogatejših Hrvatov in ni čudno, da vas premamijo nasveti takega kalibra.
Pri nas so avtorji virusa za vabo izbrali Damijana Murka.
Po korakih:
1. Moč do bogastva je zunaj mene (kar je večinoma res).
2. Damijan Murko je tisti finančni strokovnjak, ki me bo prek vode popeljal do finančne svobode! Moram klikniti!
Tej logiki lahko sledijo le ljudje, ki so tako navajeni negativne selekcije, da se jim ne zdi čudno, pa kdorkoli je na kakršnemkoli položaju. Vsak je lahko kjerkoli.
Po 30 letih samostojne države smo torej prišli tako nizko.
Od tu lahko izberemo pot v povsem različni smeri:
1. Prevzemanje moči nazaj nase in s tem odgovornost – korak v to smer je bil referendum o vodah.
2. Damijanu Murku zaupamo ves denar, kar ga država ima. Postane naj torej finančni minister. Ali pa, ne bodimo malenkostni, kar kralj in naj živimo v murkolandiji.
50