Sobota, 1. 8. 2020, 4.00
3 leta, 8 mesecev
Miha Mazzini: Zakaj nočemo biti Švica?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,40
129
Miha Mazzini je kolumnist Siol.net.
Švica je veljala za ideal, h kateremu smo stremeli v letih pred osamosvojitvijo, češ ko odrastemo, bomo kot oni. Z leti samostojne države nas je veselje nad Švico minevalo in zadnje čase dokončno minilo. Zasukali smo se v drugo smer, v drugačno obliko skupnosti, in gledamo na vzhod, inspiriramo se v Putinovski obliki države. Poglejmo, s čim se nam je Švica zagabila in zakaj smo se od nje odvrnili.
Dobrodošli v Švici
Ko se pripeljete v Švico, s seboj prinesete predstavo o urejeni deželi in redoljubnih prebivalcih. Zato vas šokira, ko vozniki za vami in nasproti vozeči utripajo z lučmi, motorist pa celo vozi ob vaši strani in vam nekaj dopoveduje. Ker ste navajeni običajev svojih južnih krajev, boste pomislili, da vozite prepočasi in pohodili plin. Zdaj bodo soudeleženci šele podivjali. Motorist bo zdaj že krilil z roko in vpil. Spustili boste steklo, in če razumete nemško, izvedeli, da izvajate šokantni greh! Vozite prehitro! Ko spustite hitrost pod omejitev, luči ugasnejo in lepo družno se cijazite skozi vasi.
Vsakič, ko vas vsaj malce zanese, se takoj začne novo utripanje in množica vas prisili k spoštovanju pravil.
V lastno tolažbo in veselje pa boste kmalu lahko opazovali eno od številnih lokalnih znamenitosti: voznika, ki obenem prehiteva in se drži omejitev, tako rekoč riše kvadratni krog.
Tehnologija
Švica je sodobna država in zato vas kontrolira tudi tehnologija. Prej ali slej - verjemite, slej - vam bodo izročili listek s kaznijo, prevozili ste radar.
Gledate in gledate in vaša domača, slovenska pamet mora seči do najglobljih korenin, preden doumete, kaj ste zagrešili in kaj vas bo stalo 40 frankov.
Poglejmo skupaj:
Smeti
Počasi se pričnete privajati na vsakdanje življenje. Preberete navodila, kako ravnati s smetmi, kupite pravo vrečo, in ko jo napolnite, jo odložite na označen prostor. Zadovoljni ste, ker ste vse naredili po pravilih.
Ne mine dolgo, ko skozi okno zagledate policiste, ki so obkolili vašo vrečo. Par minut kasneje vam pozvonijo na vratih. Smeti pobirajo le dvakrat na teden, zgodaj zjutraj, in vrečo morate postaviti ven prejšnji večer. To ni London, da boste vrečo metali ven že čez dan. Prijavil vas je sosed. Pazite: sosed ve, da ste tujec in ne bo vas opozoril, marveč bo poklical policijo. In kar je najbolj neverjetno, policija bo prišla! Navajeni ste ameriških filmov, kjer se policija pokrene šele ob kupih trupel, tu pa …
Kaj, če vam na levo rame sede hudič in vas s svojim vplivom prisili v laganje? Dobili boste še večjo kazen in v spremnem dopisu niz fotografij, na katerih bodo roke v rokavicah brskale po vsebini vreče in našle zablodelo kuverto z vašim imenom.
Če bi bil Sherlock Holmes švicarski detektiv, bi svojo briljantno logiko in s tem celo življenje porabil za avtobiografijo z naslovom Primer smetarske vreče.
Sosedi
Tako ne gre več, porečete. Da bi izboljšali odnose s sosedi, priredite vselitveno zabavo. Spet preberete pravila in veste, da po 22.00 ne sme biti nobenega hrupa. Ni problema. Sosedje pridejo, lepo klepetate, pojeste, popijete, se pobratite in posestrite, nato pa se gostje kar sami kakih deset minut pred zaključno uro pričnejo poslavljati. Ob desetih ni več nobenega. Utišate glasbo na minimum in zlagate posodo v pomivalni stroj. Ob 22:15 zazvoni vhodni zvonec. Imate neprijetni občutek, da veste, kdo je prišel. Vdano prijazno pozdravite policijsko patruljo. Jasno vam je, da boste plačali kazen, ker kršite popolno tišino. Prijavili so vas točno isti sosedje, ki so še pol ure pred tem odhajali z zabave, ki ste jo priredili zanje.
Neprijaznost?
Pogledal sem podatke in priseljenci hvalijo švicarsko varnost, izjemno nezadovoljni pa so z neprijaznostjo domačinov - Švica je čisto na dnu po možnosti navezovanja prijateljstev (vir). Tu, mislim, tiči velika pomota v dojemanju: Švicarji niso neprijazni, le tako globoko so ponotranjili red in zakon, da so drug drugemu policaji. In tako so policaji tudi vam.
Če niste Švicar že vsaj par generacij, boste neprestano imeli občutek, da delate nekaj narobe. Torej ste vedno tujec in vsiljivec v sredi popolnega reda.
Po drugi strani pa vam lahko, kot mi je povedal neki zdomec, dostava odloži paket z dragim televizorjem pred vrata, in ko se čez par tednov vrnete z dopusta, vas še vedno čaka.
Zakaj torej nočemo biti Švica?
Če bi res hoteli postati Švica, bi morali tudi mi ponotranjiti red. Kar pomeni, da bi mirno plačali kazen, četudi bi vozili le kilometer hitreje, ne pa, da vedno najdemo izgovor (saj je bilo samo 20 km hitreje …, saj politik X tudi vozi hitreje … saj … saj …).
Zato smo odnehali: obrnili smo se proti Putinovski obliki države, kjer je važno le, kdo je naš in kdo ni, kjer so pravila raztegljiva in kjer si jih lahko prilagodite s poznanstvi in zvezami.
Kjer odgovornost ni do zakona, marveč do Vodje.
Zgodba samostojne Slovenije je torej zgodba ljudi, ki so ugotovili, da jih red ne zanima in se ne bi šli delujoče države. Referendum o tem ni bil izveden, a očitno gre za splošno ljudsko voljo, ki ji ne morete ugovarjati. Lahko se le izselite.
P. S. Švicarska oblika egalitarnosti
Slovenija je silno egalitarna država in na nek način je Švica tudi – neprestano imajo referendume, kjer morajo sleherniku vse razložiti, torej je vsak pomemben.
Razlika med našo in švicarsko egalitarnostjo me je privedla do zame največjega presenečenja. Oglasila se mi je sodržavljanka, ki dela kot čistilka v bolnici. Če odštejemo silno drago hrano in stanovanje, potem ji ne more ostati od plače kaj več, kot če bi delala doma, mar ne? Takole mi je odgovorila: res, ampak tu, v Švici, me tudi glavni zdravnik pozdravi, ko gre mimo mene po hodniku.
129