Četrtek, 22. 10. 2026, 4.00
1 week
Dimitrij Rupel: Nenavadni (nevladni) referendum
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,95
Siolov kolumnist Dimitrij Rupel
Vroče poletje je za nami. Iz ohlajenega stanovanja in udobnega naslanjača, kjer sem z zadržanim dihom – poleg drugih knjig – bral serijo knjig Igorja Omerze o znancih, za katere nisem slutil, da so bili v socialističnih časih sodelavci tajne politične policije Udba, sem se 23. junija preselil v praznično dvorano ministrstva za zunanje zadeve, kjer mi je Tone Kajzer izročil priznanje za življenjsko delo. Znašel sem se v družbi prijateljev, ki jih je nekoč zasledovala Udba in jim je Omerza posvetil vsaj deset knjig, tu in tam pa sem opazil tudi kakšnega nekdanjega zasledovalca. Vročini sem se bil – kot rečeno – umaknil v prijetno ozračje stanovanja ob Ljubljanici, bil pa sem seveda tudi nekaj dni v starinskem hotelu Toplice na Bledu.
Prevročemu poletju je letos sledila spodobna jesen. Za mano so bile knjige o Winstonu Churchillu, Georgeu Kennanu, Edvardu Kardelju, Antonu Korošcu, Vladimirju Putinu, Angeli Merkel, Billu Clintonu; napisal sem nekaj hudobnih člankov in predgovor k Adamičevi knjigi Večerja v Beli hiši. Same velezanimive zgodbe! Nato me je sredi vseh teh zanimivosti doletela še pošta Tomija Cegnarja s posnetkom zborovanja na Kongresnem trgu, kjer se je 8. maja 1989 zbralo okrog 40 tisoč ljudi in kjer je pesnik Tone Pavček prebral Majniško deklaracijo. Da je nastop začel z mojim imenom, je bilo presenečenje, saj sem na to pozabil. Za branje (besedila, ki smo ga sestavili Bučar, Janša, Požarnik, Taufer, Urbančič in jaz) sem ga prosil, da si deklaracije ne bi prisvajala nobena od spomladi 1989 ustanovljenih strank. Seveda je bilo v ospredju gibanja, ki ga je pozneje predstavljala koalicija Demos, ravno Društvo slovenskih pisateljev. Govorili smo tudi drugi, zborovanje pa je bilo namenjeno podpori četverici Janša-Borštnar-Tasić-Zavrl, ki sta jih slovenska partija in JLA obsojali protidržavnega delovanja. V resnici je šlo za prva dejanja slovenske neodvisnosti in državotvornosti, ki jo je naslednje leto potrdil slavni plebiscit. Nato se je začelo dokazovanje nacionalne dozorelosti in veliko prizadevanje za mednarodno priznanje. Usodna priznanja so se zgodila že pol leta po razglasitvi neodvisnosti.
Pred nekaj dnevi sem dobil vabilo slovenske Trilateralne komisije, naj se vključim v 250-člansko občinstvo prireditve 13. novembra, ki jo imenujejo Dialog za prihodnost, pri čemer moram kupiti vstopnico, ki stane 50 evrov. O tej organizaciji Umetna inteligenca piše:
Trilateralna komisija Slovenije deluje kot slovenska podružnica oziroma zavod Trilateralne komisije, ugledne mednarodne zasebne organizacije, ki jo je leta 1973 soustanovil David Rockefeller z namenom spodbujanja dialoga in sodelovanja med Severno Ameriko, Zahodno Evropo in Azijsko-pacifiško regijo. Slovenska skupina se – po propagandnem besedilu na spletu – "osredotoča na krepitev kulture dialoga, demokracije, vladavine prava ter povezovanje domačih in tujih strokovnjakov iz gospodarstva, politike in akademije". V resnici gre za eno t. i. nevladnih ustanov, ki spadajo v krog nekdanjega predsednika Kučana in širijo bolj ali manj revolucionarne ideje.
Slovenski podružnici, ki od leta 2022 deluje kot formalni zavod, predseduje Franjo Bobinac. Med prepoznavnimi slovenskimi člani in udeleženci razprav sta med drugimi tudi Žiga Vavpotič in Marko Voljč, ki je postal član že leta 1998.
Marko Voljč je član slovenske podružnice postal že leta 1998.
Na vabilo sem odgovoril:
Draga Trilaterala, pobudnik Marko Voljč,
zahvaljujem se za vabilo na konferenco 13. novembra. Prvi pomislek velja vstopnini 50 evrov. Seveda jih imam, vendar jih ne trošim za konference, katerih program je bolj ali manj neznan in nerazumljiv in pri katerih ne vem za razpravljalce, če seveda ne upoštevam obeh predsednikov, od katerih prvega (NPM) težko poslušam, drugega (JJ) pa z veseljem, ampak v manj spornem kontekstu. Predpostavljam, da bi me organizator lahko, če bi mu bilo do objektivnosti in zanimivosti, povabil k nastopu in mi zagotovil plačilo, saj sem v pokoju in nisem plačan od države.
Spominjam se, da je Marka Voljča v Trilateralo povabil pokojni Drnovšek.
Spominjam se, da je Marka Voljča v Trilateralo povabil pokojni Drnovšek najmanj dvajset let nazaj.
Trilaterala je imela v začetku zelo pomembno vlogo. Leta 1973 so jo ustanovili David Rockefeller, Henry Kissinger in Zbigniew Brzezinski, da bi okrepili sodelovanje med Severno Amerike, Zahodno Evropo in Japonsko. Kaj pa počnemo pri tem Slovenci?
Marko Voljč (ki se ga spominjamo kot vztrajnega, vendar neuspešnega kandidata za predsednika vlade leta 1992 in 2012) je odgovoril:
Spoštovani dr. Rupel, spoštovani Dimitrij,
žal mi je, da imaš tako odklonilen odnos do ponovnega povabila na našo letno konferenca Dialog za prihodnost 3.0. Lani smo se ti očitno zamerili, ker nismo ustregli tvojemu predlogu, da bi na dogodku promovirali tvojo knjigo o diplomatih (ki sem jo, mimogrede pazljivo prebral in se mi je zdela dobra!), letos ti ni po godu, da nisi med govorci oz. panelisti, za kar celo pričakuješ plačilo!
Kar se pa dejavnosti Trilaterale Slovenije tiče, bi ti bilo verjetno bolj jasno, kaj je naše poslanstvo, če bi prišel na prejšnje letne konference (na katere si bil vsakič vabljen!). Seveda ti ob priliki z veseljem razložim/razložimo, kaj počnemo, če te to zares zanima …
Še popravek – kolikor se spomnim, sem bil kot prvi Slovenec povabljen v Evropsko Trilateralo leta 1998 na tvoj predlog ob obisku bivšega ministra za zunanje zadeve takratne Zahodne Nemčije, pokojnega Otta von Lambsdorfa, v Sloveniji.
Lep pozdrav,
Marko Voljč.
To sporočilo je izzvalo moj popravek:
Dragi Marko Voljč,
najprej Te bom popravil, da z napačnimi podatki ne bi obremenjevala Tvoje trilateralne komisije. Otto Graf Lambsdorff ni bil nikoli zunanji minister ZRN. Bil je zvezni minister za gospodarstvo v dveh različnih obdobjih med letoma 1977 in 1984, predsednik Stranke svobodnih demokratov (FDP) pa med letoma 1988 in 1993. Kar zadeva mene, Te nikoli nisem predlagal za člana katerekoli Trilaterale, o kateri seveda – razen ameriške skupine – nisem vedel ničesar. Leta 1998 sem bil sploh veleposlanik v ZDA.
Pri vabilu ni narobe to, da me nisi uvrstil med govorce, ampak to, da si me sploh povabil, če me nisi želel kot govorca. Da bi bil občinstvo, me ne zanima, da bi pa za to še moral kupiti vstopnico, je žalitev. Med osnovne podatke o katerikoli konferenci seveda spadajo imena nastopajočih, ki jih – bogvedi iz katerih razlogov – nisi navedel. In zadnje. Glede na Tvojo zavidanja vredno uspešno poslovno kariero, ki si jo začel v SFRJ, in glede na Tvoje premoženjske razmere se čudim, da od ljudi pričakuješ brezplačno sodelovanje. Res sem v zadnjem času iz svojega upokojenskega žepa publiciral dve knjigi (Pomen osamosvojitve in Diplomati), vendar brezplačno delam samo to, kar me veseli, ali se mi zdi pomembno za državo, ki sem jo pomagal ustanoviti. Tvoja Trilaterala bo imela nedvomno veliko publicitete v levih medijih, velikega pomena pa po vsej priliki – kot že doslej – ne bo dosegla. Še enkrat hvala za vabilo, ki me je spodbudilo h kritičnemu razmišljanju o akcijah, kot jih vsebuje. Lp Dimitrij
Jesen je sezona začetka šolskega leta in sploh naravnega obračuna: pobiramo pridelke, trgamo grozdje, oljke, kostanje … Letos smo pridelali tudi referendum, ki so ga nekateri predstavniki "svobode" in "levice" pospremili s podtikanjem, zmerljivkami, žalitvami in vsakršnimi prostaštvi. Pojavile so se sovražnosti velikega formata (na jumbo plakatih!). Na koncu se je oglasil še Milan Kučan, ki je zavračanje referendumskih vprašanj (o parlamentarni preiskavi, omejenosti RTV, lokalnih volitvah in skrbi za starejše državljane) povezal z razcvetom demokracije, aktualno vlado pa z diktaturo, tako rekoč s peklenskimi mukami in izumiranjem. Oseba, ki je od vsega začetka predstavljala problem, zaradi katerega smo pisali Majniško deklaracijo in pripravili plebiscit; zaradi katerega smo hiteli v EU in Nato, je tako rekoč izenačila referendum 11. oktobra 2026 s plebiscitom leta 1990. Seveda, država, ki je bila njegova intimna opcija, se je začela leta 1945 in ne 1991. Pobudniki osamosvojitve smo se ves čas od leta 1989 (že pred padcem Berlinskega zidu) spopadali z levičarji, ki so hrepeneli po utrjevanju revolucije, po vodilnih položajih in premoženju. Zanje je bilo očitno, da imajo rajši Miloševića od Janše in Demosa. Navkreber smo si prizadevali zoper nerazumevanje, ideološko šolstvo in kontrafaktične medije. Rezultat referenduma (ki je pokazal, da sta levica in desnica tako rekoč izenačeni) je bil v bistvu dober – ne glede na to, da ga levica razlaga kot epohalen uspeh.
Letos smo pridelali tudi referendum.
Referendum(i) 2026 so bili v bistvu malo pomembni. Vsa referendumska vprašanja so bolj kot vladi služila opoziciji in prostaško našminkanim aktivistkam, ki so ob očitni podpori Golobove vlade oz. stranke Svoboda in ob vladnem financiranju prisegale, da vodijo "nevladne" organizacije. Novele zakona o parlamentarni preiskavi ni predlagala aktualna vlada, ampak poslanska skupina, ki ji je po vsem videzu primanjkovalo primerne pravniške podpore; pri vseh referendumskih vprašanjih pa je t. i. desnica (čeprav so naličene levičarke še navsezadnje lovile in prignale na ljubljanska volišča vse, ki jim niso pobegnili na drevo), dosegla izenačen rezultat.
Letošnja jesen in zima prihodnjega leta bosta sezona spominjanja dosežkov. Konec oktobra se bomo spomnili odhoda jugoslovanske vojske z ozemlja Republike Slovenije, februarja 2027 bomo praznovali 40. obletnico 57. številke Nove revije in začetek serije pripravljalnih dejanj osamosvojitve. Je kaj večjega od teh – v svojem času preganjanih – dejanj?
