Izgubljena priložnost za Italijo in Evropo

To je odprlo pot referendumu, po katerem je reformni proces končan, začetek nove republike pa odložen za nedoločen čas. Opolnoči, uro po objavi rezultatov vzporednih volitev, je predsednik vlade Matteo Renzi prevzel odgovornost za poraz: "Sklical sem sejo vlade, na kateri se bom vsem ministrom zahvalil za sodelovanje in se nato povzpel na Kvirinal, kjer bom predsedniku republike Sergiu Mattarelli podla svoj odstop."

Morda vas zanima še:

Italijani na referendumu zavrnili reformo

Čas za novo republiko

O čem odločajo Italijani na ustavnem referendumu?

Bolj negotova in razdeljena Italija

Italija pušča za seboj neuspeli proces ustavnih reform mnogo bolj razdeljena. Konca popolne dvodomnosti parlamenta ne bo in 315 senatorjev bodo volivci tudi v prihodnje volili neposredno. Država na številnih področjih ostaja v konkurenčnem razmerju do dežel, ki jim je zadnja večja ustavna sprememba na tu in tam nejasen način namenila več avtonomije. Izpuščena priložnost temeljitega preoblikovanja parlamentarnih institucij po dvajsetih letih poskusov in majhnih popravkov ustave najverjetneje za daljši čas odmika možnost za kakršnokoli večje preurejanje. Referendumski izid tako pušča želje tistih nasprotnikov ustavnih reform, ki so sicer priznavali njihovo legitimnost, a ne pod Renzijem in ne na tak način, neuslišane za daljši čas.

Menjava na čelu vlade, ki je po tem izidu neizogibna posledica, vsebinsko omejuje Renzijev mandat predvsem na popravek volilnega zakona "Italicum", o katerem poteka ustavna presoja in ki je bil naravnan na drugačno posledico, torej na to, da bodo Italijani na naslednjih volitvah izbirali le poslance v poslanski zbornici. Po prvih odzivih zmagovalcev je tudi mogoče, da bodo volitve potekale tudi brez tega, v poslansko zbornico po novem in v senat po starem. V vsakem primeru so Italijani pred novim obdobjem volilne kampanje, katere edina stvarna posledica je že na dlani: prostor za še več populizma je na široko odprt.

Daljša pot do obnovitve evropske ideje

Referendumski izid ima v resnici globoke posledice za Evropo. Po brexitu tretja največja članica Evropske unije, ki je reformsko zastala, ne more biti trdna sogovornica Nemčije in Francije v prepotrebnem iskanju konsenza za prihodnost velikega evropskega projekta. Izid obenem vnaša negotovost pred volitvami v drugih dveh državah, napovedanih za prihodnje leto. Evropa, najbogatejši enotni trg na planetu, mora v času postglobalizacije predvsem jasno določiti ter politično in zemljepisno zarisati meje, znotraj katerih bo zavarovala civilizacijske dosežke zahodne civilizacije, ter se za to, še zlasti ob bolj odsotnih Združenih državah Amerike, tudi primerno opremiti z novimi skupnimi kompetencami in zavezništvi. V trenutku novega zamaha populizma se zdi pot do tja daljša, nevarnosti za Evropsko unijo pa večje.

Umik investitorjev najslabša možnost pred dokapitalizacijo bank

Medtem ko je bil borzni potres po referendumskem "NE" pričakovan in je evro že ob odprtju trgov dosegel najnižjo vrednost od marca 2015, bodo posledice še posebej slabo vplivale na trenutno reševanje italijanskih bank. Potem ko je najstarejša banka na svetu Monte dei Paschi, ki je po obsegu slabih dolgov ta čas največji bolnik v Evropski uniji, pravkar uspešno končala pretvorbo dolžniških vrednostnih papirjev v lastniški kapital v vrednosti milijarde evrov, jo čaka potrebna dokapitalizacija v višini dodatnih štirih milijard. Vpoklic svežega kapitala v ocenjeni vrednosti 13 milijard evrov je za 13. december napovedala druga največja italijanska banka Unicredit.

Skupna vrednost prestrukturiranja skupaj s prodajo skladov Pioneer in poljske banke Pekao je ocenjena na 18 milijard. Po nepričakovanem izidu ameriških volitev je evropski kapitalski trg že izgubil veliko likvidnosti. Negotovost po referendumskem izidu lahko še pospeši umik investitorjev iz Italije in Evrope, opozarja namestnik odgovornega urednika uglednega Il Sole 24 Ore Alessandro Plateroti. Prodajo štirih manjših italijanskih bank, ki so v preteklosti prejele državno pomoč, je bilo zaradi premajhnega zanimanja investitorjev že treba odložiti.

Novi zmagovalci izmaličenega notranjepolitičnega zemljevida

Izid nedeljskega referenduma prinaša nove zmagovalce. Voditelja Gibanja 5 zvezdic in Lege Nord pozivata k čimprejšnjim parlamentarnim volitvam. Referendumski uspeh si bodo pripisali še številni drugi, med njimi Silvio Berlusconi, ki se ponovno vidi v vlogi povezovalca desnice, pa voditelj italijanske levice Stefano Fassina in komunistično jedro v Renzijevi Demokratski strani, zlasti Massimo D'Alema in Pier Luigi Bersani. Renziju ni pomagala široka podpora progresivnih mnenjskih voditeljev, od ustanovitelja dnevnika La Repubblica Eugenija Scalfarija do nekdanjega premierja in predsednika Evropske komisije Romana Prodija, ter italijanskih podjetnikov, vključno s prvim človekom Fiata Sergiom Marchionnejem. Bolj uspešni so bili v zagovoru NE-ja ustavni pravniki, ki so v precejšnjem številu prispevali dvom o reformskih rešitvah.

Medtem ko so v treh deželah, v Toskani, Emiliji - Romanji in Tridentinskem - Zgornjemu Poadižju, volivci reforme podprli, je ob nižji udeležbi referendumski NE na Siciliji, Sardiniji in v Kampanji dosegel ali celo presegel 70 odstotkov. Po pričakovanjih je bila udeležba v tradicionalno levičarskih deželah Emiliji - Romanji in Toskani zelo visoka, presenetljivo je bila najvišja v Venetu, trdnjavi legizma, 76-odstotna. Morda je k temu prispevala tudi neuspela reforma javne uprave, ki jo je ustavno sodišče zavrnilo prav na podlagi priziva te dežele.

Zavrnitev centralizma je zagotovo močan argument tako na severu kot na jugu. Presenetljivo je, da so reformo večinsko zavrnili mlajši volivci, medtem ko so jo bolj množično podprli starejši. Še bolj kot to pa se v referendumskem izidu bereta splošno nezadovoljstvo in nevključenost volivcev, ki ob 15-letni gospodarski stagnaciji, visoki brezposelnosti in nerešenem vprašanju milijonskega pritoka beguncev po sredozemski poti preprosto izgubljajo zaupanje v konvencionalno politiko. V družbi, ki je v zadnjih letih utrpela poldrugi milijon gospodarskih izseljencev zlasti med mladimi in ki predstavlja eno najstarejših prebivalstev v Evropi z eno najnižjih rodnosti, 1,35 otroka, pa konec Renzijeve reformske vlade vendarle izpušča morda zadnjo priložnost za obsežen reformni proces, ki bi še lahko izboljšal življenje danes aktivnih generacij.

Renzi in prihodnost?

Čeprav je Renzijevi vladi v tisoč dneh vendarle uspelo krčenje gospodarstva, ki je ob začetku mandata znašalo okrogel odstotek, spremeniti v skoraj dvoodstotno gospodarsko rast in je uvedla obsežno spremembo delovne zakonodaje, ki je povečala zaposlenost, bi bili potrebni bolj spektakularni rezultati za spremembo vzdušja nemožnosti. Zdaj Renzijevemu nasledniku, med katerimi je najverjetnejši zdajšnji minister za gospodarstvo Pier Paolo Padoan, ostane predvsem osredotočenje na sprejetje proračuna ali zakona o stabilizaciji, kot ga tudi imenujejo.

Renzi je v svojem polnočnem nagovoru pred novinarji referendumski izid imenoval praznik demokracije ter večji del govora namenil zahvali vsem, ki so mi sledili in si prizadevali za spremembe. Odgovornost za poraz je prevzel nase s tolažbo, da "kdor se bori za idejo, ne more izgubiti". V urah po odstopu mu priznanje za demokratično držo izrekajo tudi tekmeci. "Hotel sem ukiniti preveč foteljev. Ni mi uspelo in tako zapuščam svojega," je bil slikovit. "V nasprotju z vsemi, ki v politiki nikoli ne priznajo poraza." Je to konec neke politične poti? Danes lahko odide z dvignjeno glavo, a Renzi ostaja predsednik Demokratske stranke. 40-odsotna podpora na referendumu, ki je med kampanjo postal tudi referendum o Renziju samem, ga še naprej umešča na horizont italijanske in evropske politike kot enega najmočnejših igralcev.