Čas za novo republiko

Predsednik italijanske vlade je za datum ustavnega referenduma izbral prvo nedeljo v decembru, čeprav je vlada sprva napovedovala zgodnejši termin. Tedaj bo Matteo Renzi vladal dva tedna dlje kot 1000 dni, obdobje, ki so ga od začetka italijanske republike, torej v vsem povojnem obdobju, skupaj z njegovo presegle le štiri italijanske vlade. Med njimi je dve vodil Silvio Berlusconi, ki je obenem absolutni zmagovalec po skupnem številu dni na premierskem položaju.

Foto: Reuters

Kratkotrajnost italijanskih vlad je značilnost italijanskega političnega sistema in odraža njegovo stalno politično negotovost in omejenost izvršne oblasti s kratkoročnim obzorjem odločanja.

Italijani so v svojem vsakdanu siti take ureditve, ki je v največji meri opredeljena v ustavi iz leta 1947, vprašanje pa je, ali so v tem poskusu pripravljeni preteklost pustiti za seboj.

Ustava je skupaj z dvema drugim ključnima sestavinama upravnega ustroja, volilnim sistemom in zahtevno, večnivojsko zgradbo javne administracije, prav 950-članskemu dvodomnemu parlamentu poverila najmočnejšo vlogo med institucijami države. Renzi je z obsežnim reformnim procesom izzval spremembo političnega sistema v vseh treh sestavinah. V resnici si je s sočasnim razpletom sanacije italijanskih bank in stimulativnim proračunom za naslednje leto pripravil veliki konec nekega prehoda in ključen mejnik njegovega vladanja.  Zdaj so na vrsti Italijani, ki bodo odločili, ali je čas za novo republiko naposled prišel.

Priložnost za oblast

V nedeljo bo 50 milijonov italijanskih volivcev lahko odločalo o usodi ustavne reforme, ki obeta korak onkraj odklonov in neučinkovitosti političnega ustroja italijanske države. Izrekli se bodo, ali soglašajo z besedilom ustavnega zakona, v osrčju katerega je reforma senata, zgodnjega doma rimskega parlamenta.

Odprava njegove v ustavi opredeljene popolne dvodomnosti in zmanjšanje števila senatorjev s 315 na 100 naj bi okrepilo možnosti za stabilno vladanje, povečalo učinkovitost odločanja, odločitve nacionalnega pomena pa bi jasneje in v večji meri poverila vladi v Rimu. Reforma bi tako prinesla bolj gibko in tudi cenejšo državo. To bi moralo biti povšeči velikemu številu državljanov. Vprašanje pa je, ali bodo zares sledili ambicioznemu premierju na poti v neznano, na kateri bo več moči združene v izvršni oblasti. In če premier ne bo vselej Renzi?


Vabljeni k branju:

Aleksander Zadel: Svobodni za umret


Najlepša ustava na svetu

Le nekaj dni pred referendumom je tvegano napovedovati njegov izid. Po zadnjih javnomnenjskih raziskavah, ki jih mediji smejo objaviti nazadnje najmanj 14 dni pred referendumom, so bili nasprotniki reforme v nekajodstotni prednosti. A ob velikem deležu neodločenih in od udeležbe na glasovanju zadržanih je lahko ta podatek varljiv.

Komu gre tokrat v prid Bradleyjev učinek? - Je človeku v družbi bolj prijetno, če se izrekamo za reformo ali proti njej? - Čeprav je bila Italija v "izgubljenem" dvajsetletnem obdobju od konca "prve republike", deležna več poskusov ustavnih reform ter obljub o hitrih rešitvah, nobena ni bila tako ambiciozna kot Renzijeva.

Reforma, ki jo je že pred več kot mesecem podprl ameriški predsednik Barrack Obama, sicer v teh dneh dobiva podporo pomembnih mednarodnih dejavnikov, med njimi organizacije OECD, predsednika Evropske komisije Clauda Junckerja in uglednih mednarodnih medijev.

Toda za italijanske volivce, ki so, tako kot marsikje po svetu, naveličani odrekanja in neizpolnjenih obljub, sprejem reforme vendarle pomeni slovo od ustaljenega, čeprav v marsičem jalovega ravnotežja, ki jo simbolno predstavlja "najlepša ustava na svetu".

Predsednik italijanske vlade Matteo Renzi bo decembra na oblasti obeležil obletnico - 1000 dni, obdobje, ki so ga od začetka italijanske republike, torej, v vsem povojnem obdobju, skupaj z njegovo presegle le štiri italijanske vlade. Predsednik italijanske vlade Matteo Renzi bo decembra na oblasti obeležil obletnico - 1000 dni, obdobje, ki so ga od začetka italijanske republike, torej, v vsem povojnem obdobju, skupaj z njegovo presegle le štiri italijanske vlade. Foto: Reuters

Literarna vrednost ustave

Italijanska ustava, ki jo je sprejela ustanovna skupščina nove republike konec leta 1947, je rojena v širokem povojnem konsenzu in v njenem snovanju so sodelovale ključne politične osebnosti tedanjega časa. Zapisana je v skrbno pretehtanem, a neposrednem in dostopnem jeziku, zato ji priznavajo, še zlasti v njenem uvodnem in prvem delu, literarno vrednost. In čeprav reforma Renzi-Boschi posega le v njen drugi del, ki določa upravni ustroj italijanske države, ustava v kolektivni zavesti velja za nekakšen monolit ter jamstvo za politično uravnoteženost in socialno naravnanost družbe.

Prav popolna dvodomnost parlamenta v njej je rešitev, ki je ob njenem nastanku ublažila mogoča tveganja tedanjih ideoloških nasprotij med vodilnima družbenima silama, krščansko demokracijo in komunistično partijo. Močna vloga parlamenta v primerjavi z izvršno oblastjo pa je odraz zgodovinske zavrnitve obdobja fašizma.

Boj za zaupanje v prihodnost

Racionalna javna razprava, ki bi slabih alternativ naveličanim volivcem pomagala bolje razumeti posledice onkraj uvedenih ustavnih sprememb, je v času postresnice, ki je z brexitom in ob volilni zmagi Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah že izkazala svoj vpliv na množice, seveda otežena.

Renzijeva velika ambicija po celoviti prenovi političnega in upravnega ustroja zlahka nasede na čereh nepreverjenih obtožb v službi vsakodnevnega političnega obračunavanja. Vendar pa je argumentiran del kritik najbolj naperjen proti povečani moči izvršne oblasti.

Ta se v poslanski zbornici, ki se je reforma ne dotika, bo pa na naslednjih volitvah izbrana po novem volilnem sistemu, imenovanem Italicum, zaradi večinske premije močno nagne v korist politične skupine, ki bo zbrala vsaj 40 odstotkov glasov.

Razumljivo je, da povečanemu centralizmu nasprotuje Lega Nord. Deželi Veneto, kjer ima Lega velik vpliv, je nedavno uspelo na ustavnem sodišču zavreti tretjo Renzijevo reformo – reformo javne uprave. Reforma posega v ustaljene privilegije senatorjev ter povečuje odgovornosti deželnih svetnikov in županov, način zastopstva slednjih dveh skupin v novem senatu pa v njej ni natančno določena.

V širšem smislu marsikomu ni po volji način, na katerega prihaja do tako obsežne reforme. Namesto s širokim konsenzom je njena pot do uveljavitve polna taktičnih ovinkov, parlamentarnih manevrov in nenačelnih političnih zavezništev.
Nemara je prav ta vidik reformnega procesa bistven za razumevanje, zakaj se nekaj dni pred glasovanjem vlada bori za vsak glas podpore spremembam.

Pohod na oblast z jasnim namenom sprememb

Matteo Renzi bi si izid referenduma dodatno obremenil tudi sam z nenehnim vztrajanjem o usodnosti reformnega procesa, saj se je ta neizogibno spremenil v preverjanje njegove podpore.

V svojem dolgem pohodu na oblast, v katerem je Renzi, ki je reden uporabnik družabnih omrežij, nenehno v volilni kampanji, je ta nekdanji župan Firenc najprej na primarnih volitvah zavzel Demokratsko stranko, jo generacijsko pomladil in idejno razbremenil continuuma ideoloških arhaizmov.

V tej osrednji levosredinski stranki, ki je tudi naslednica Komunistične partije Italije, ne manjka pluralizma idej, Renziju nasprotne pa zagovarjajo osebnosti, kot so nekdanji premier in zunanji minister Massimo D'Alema ter Renzijeva izzivalca Pierluigi Bersani ali Gianni Cuperlo, in predstavljajo močno opozicijo znotraj stranke tudi glede same referendumske odločitve.

Ozadje vzpona

Renzi je v vlogi premierja zamenjal "začasnega" Enrica Letto in v prvih korakih taktično dobro obvladoval udobno večino v parlamentu, najprej z "Nazarenskim paktom" z oslabljenim Berlusconijem, ki je po izvolitvi Sergia Mattarelle za predsednika republike postal preteklost, a je omogočil večino v prvem krogu glasovanja za Italicum in reformni zakon.
Sprejel je sodelovanje s parlamentarno skupino Berlusconijevih prebežnikov, ves čas pa mu je bil v pomembno oporo tedanji predsednik Giorgio Napolitano. Renzi je svoje voditeljstvo najprej potrdil na evropskih volitvah, pozneje pa je na lokalnih volitvah spomladi letos v posrednem smislu izgubil del podpore volivcev na ravni največjih italijanskih mest.
Največji nerešljiv primer je tedaj postal Rim, kjer se v vlogi župana iz vrst Demokratske stranke ni znašel Sergio Marino. Rim je zdaj v rokah Gibanja petih zvezdic in županje Virginie Raggi.

Podobno se je zgodilo v Neaplju, Torinu in ne nazadnje tudi v sosednjem Trstu, glavnem mestu dežele Furlanija-Julijska krajina. Predsednica dežele je Debora Serracchiani, obenem tudi Renzijeva namestnica v Demokratski stranki. Njegova zvesta sledilka, ki je v nekaterih točkah že kar "vnaprej" reformirala deželo, je nemara predstavljala negativni prispevek za volilni neuspeh levosredinskega župana Roberta Cosolinija.

Slovenci v Italiji in Italijani na tujem

Ustavne reforme predstavljajo pomembno razpotje tako za narodnostno skupnost Slovencev v Italiji kot za narodnostno skupnost Italijanov v Sloveniji. Tako eni kot drugi v zadnjem obdobju uživajo razmere vse bolj sodelovalnih odnosov med dvema evropskima sosedama. Vendarle so predstavniki italijanskih državljanov slovenske narodnosti zaskrbljeni zaradi negotovosti v zvezi z njihovim zastopstvom v Rimskem parlamentu.

Ta sicer niti danes ne pozna zajamčenega predstavnika slovenske manjšine, čeprav so Slovenci imeli v povojnem obdobju praviloma ves čas v Rimu vselej svojega senatorja, zahvaljujoč sestavi volilnih okrajev, ki so na Goriškem na listi Demokratske stranke in njenih predhodnic tako demokratično izbiro vselej omogočali. Reforma usodo takšnega zastopstva pušča nedorečeno.

Številni slovenski državljani italijanske narodnosti, ki imajo tudi državljanstvo svoje matične domovine, in italijanski volivci na tujem nasploh bodo v tesnem izidu, kakršen se napoveduje na nedeljskem referendumu, predstavljali pomemben odločitveni dejavnik.

Volilno pravico na tujem ima okrog pet milijonov italijanskih državljanov in pričakovati je, da se jih bo vsaj milijon in pol referenduma tudi udeležilo ter v večini podprlo ustavno reformo.

Spomnimo se lahko, da je Romano Prodi leta 2006 svojo drugo volilno zmago in parlamentarno večino izbojeval prav zahvaljujoč učinku glasov iz tujine, ki odločajo o 12 poslancih in 6 senatorjih. Po novem slednjih, seveda, ne bo več.

V nobenem primeru ne bo več tako, kot je bilo

Renzijev dolgi pohod za spremembe bo, torej, v nedeljo pred volivci doživel svojo najpomembnejšo razsodbo. Je v letu 2016, v katerem se poslavlja ameriški predsednik, ki je pred osmimi leti zmagal z geslom "Change" (Sprememba), takrat naravni odziv zahodnega sveta na največjo gospodarsko in, povejmo si, tudi družbeno krizo doslej, od volivcev še moč pričakovati podporo spremembam?

Spremembe utrudijo. Pričakovati, da bodo volivci v ustavnih spremembah, katerih zanesljiva posledica je tudi več negotovosti, prepoznali vez do boljšega življenja, je resnično veliko, še zlasti ob zavedanju, da to le še ni konec poti.
Zanesljivo pa ta ustavna reforma ni namenjena spreminjanju zgolj za to, da bi vse stvari ostale take kot doslej in v tem je Renzi njen odkrit in pošten predlagatelj. Bržčas je vsem jasno, da tudi njegov referendumski poraz ne bo mogel restavrirati preteklih razmerij. A italijanski volivci imajo v resnici veliko priložnost, da sooblikujejo svojo domovino za novo stoletje.

"Nova" republika je lahko v današnjih razmerah bolj uspešna od stare. Za Evropsko unijo pa bi Renzijeva referendumska zmaga pomenila najmočnejši znak evropske odpornosti na izzive nizke gospodarske rasti, trka identitet in umanjkanja medsebojne solidarnosti ob begunski krizi ter vzpona desnega populizma.

Pred pomembnimi volilnimi mejniki drugod po Evropi, med katerimi so najbolj kritični ponovljene predsedniške volitve v Avstriji isti konec tedna ter parlamentarne volitve na marca prihodnje leto Nizozemskem, predsedniške v Franciji aprila in volitve v zvezni parlament v Nemčiji prihodnjo jesen, bi referendumska potrditev ustavnih sprememb posredno prinesla novo priložnost za obnovo Unije, Italiji pa trdnejšo voditeljsko vlogo.

Bila bi to zmaga tudi za Evropo, ki bo pomladi prav v Rimu obhajala 60-letnico sporazumov, ki so utemeljili tedanjo Evropsko gospodarsko skupnost. 

Avtor je predsednik Italijansko-slovenskega Foruma.

 

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano