SiolNET. Siol Plus Kolumne
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Komentar urednika

Hojsova slika Erike in Tanje

10

termometer

Peter Jančič
Foto: Bojan Puhek

Erika Žnidaršič nam je ta teden pokazala prvo tarčo politične jeseni Marjana Šarca, Tanje Fajon in Luke Mesca. V tednu, ko so LMŠ, SD, Levica in SAB zahtevali izredno sejo državnega zbora, da bi odstavili notranjega ministra, in ko so s posebno skupino komisije za nadzor obveščevalnih služb že drugič preverjali njegovo delo, je bil v Tarči seveda Aleš Hojs.

Bil je dobra izbira. Bolje kot drugi politiki tokratne vlade se je odrezal v soočenju, ko je imel ob na videz uravnoteženem omizju proti sebi celotno novinarsko ekipo Erike Žnidaršič. To je v še posebej nerodno luč postavilo Matjaža Nemca (SD), ki je dobil vlogo obrobnega in skoraj nepotrebnega statista novinarski ekipi, ki je zanj ostro napadala. 

Kritika ali delo za levi blok?

Hojs je v preteklosti vodil Novo24TV in se na medije nekoliko spozna. Tarča Erike Žnidaršič je bila do ravnanj oblasti kritična že v času prejšnjih vlad. Bolj kot javna televizija v celoti. Kakšni ministri so se že tresli. Ni pa bila v preteklosti nikoli neposredno del političnih akcij opozicijskih SDS Janeza Janše in NSi Mateja Tonina, kot je zadnje mesece del političnih akcij SD Tanje Fajon, LMŠ Marjana Šarca in Levice Luke Mesca. Najprej smo to lahko opazili pri Zdravku Počivalšku (SMC) ob nakupih mask in ventilatorjev, pri očitkih Tomažu Gantarju (DeSUS) o domnevno ubijalskih zdravnikih, ki morijo starostnike z nekakšnimi seznami smrti, in zdaj pri notranjem ministru Alešu Hojsu (SDS), ker je ta sprožil nadzore nad dogajanjem v nacionalnem preiskovalnem uradu, in sicer v policiji, za katere ptički na vejah čivkajo, da jih levica zlorablja za politične obračune z desnico in z odpadniki iz svojih vrst. 

In to vso tranzicijo. 

Le zadnji primer je kriminalistična preiskava proti obrambnemu ministru Mateju Toninu (NSi) in sekretarju za nacionalno varnost Žanu Mahniču (SDS), ki je bila sprožena, ko sta bila še v opoziciji in sta bila predsednik in podpredsednik komisije za nadzor obveščevalnih služb. Kriminalisti preiskujejo delo poslancev v komisiji, ki nadzoruje te iste kriminaliste.

Tonin in Mahnič sta se prejšnji vladi Marjana Šarca zamerila, ker sta brskala po zaposlitvi premierjeve znanke Nataše Hribar na Sovi, čudni odstavitvi poveljnika vojske Mihe Škerbinca, ker je s sodelavci govoril o zdravju načelnice generalštaba in o tem, kako se je Karlu Erjavcu (DeSUS) lahko zgodila arbitražna sramota, ko so bili objavljeni posnetki pogovorov arbitra Jerneja Sekolca in predstavnice zunanjega ministrstva Simone Drenik

In so nad komisijo v DZ prišli kriminalisti, da bi preverili, ali Tonin in Mahnič kršita zakone. 

Le še kak strup manjka, pa bomo Rusija.

Da pozivanje k takojšnjemu umoru takrat opozijskega voditelja Janeza Janše na levičarskih protestih in mahanje z napisi Smrt janšizmu ni nič spornega, so naši tožilci že odločili.

Naši policisti nad evropskega regulatorja bank

Ni res, da lahko kriminalisti zaslišujejo in preverjajo vse, kar se jim zljubi, in da zanje ni nobenih mej. In ni res, da jih oblast, tudi notranji minister, ne sme nadzorovati. Mora jih. Odgovoren je za tisto, kar počnejo.

O tem nam govori sramota, ki je pred državo pravkar na evropski ravni, ker so julija leta 2016, v času vlade Mira Cerarja, policisti zasegli elektronske komunikacije guvernerju Banke Slovenije Boštjanu Jazbecu. Slovenska tiskovna agencija je ta teden o odločitvi generalne pravobranilke Evropske unije Juliane Kokott, ki nakazuje mogoč razplet, poročala z naslovom: "Slovenija je kršila evropsko pravo glede nedotakljivosti arhivov ECB".

Naslov je bil slab. Tega nismo zagrešili Slovenci. Kriminalisti so. 

Nadzor tudi tega dogajanja je odredil Aleš Hojs in tudi s tem sprožil žolčne reakcije opozicije in medijev, da zlorablja oblast za politične obračune. A res? Političen obračun bo, če izvemo, kdo je kriv, da se nam dogaja evropska blamaža?  

Zaplenjanje elektronske korespondence guvernerja Banke Slovenije, ki je nekaj let prej pomagal sanirati bančni sistem, je bilo tudi nepotrebno za preiskovanje fenomena izginulih milijard v bankah. Dejstva, kam je izginil denar iz Probanke in Factor banke v lasti levih tajkunov, ki jih je vlada Alenke Bratušek takoj po padcu druge vlade Janeza Janše "sanirala" z neverjetne pol milijarde evrov, in dileme, kdo vse je navrtal luknje v državne banke, kamor so šle za sanacijo pozneje še dodatne milijarde, niso v Jazbečevih računalnikih. S preiskavo pri Jazbecu so politiki le odvračali pozornost. Od samih sebe.  

Da ponazorim: za to, da ugotoviš, da je Zoran Janković za izpolnitev predvolilne obljube o Stožicah državnim bankam, kjer so šefe nastavljali vladajoči, zvrtal stomilijonsko luknjo, ni bilo treba k Jazbecu in v Bruselj. To je drobec, iz kakršnih so milijardne luknje sestavljene. 

Z županom Jankovićem je bil povezan tudi nenavaden spodrsljaj Tarče ta teden, ki nam je s pomočjo novinarja Žana Dolajša prikazala, kako so v času sramote z uničevanjem posnetkov pogovorov Zorana Jankovića s farmacevtko policijo vodili direktorji, ki jih je imenovala vlada Janeza Janše. A direktorji niso nič odločali, tožilka je zamudila na sodišču. 

To je vzorec poročanja, ki smo ga videli že pri poročanju javne televizije, ko se je v Izoli zgodilo prerivanje nekega moškega z Ivanom Galetom. Javna televizija je poročala o nasilju, ki so ga vodili iz SDS. Čez teden, ker smo na Siolu razkrili, da so si vlogo SDS gladko izmislili in da namerno manipulirajo in celo lažejo, so se opravičili.

Poročanje RTV Novice Žolgar o poročanju TVS: "To so lagali"

Niso se pa vsi drugi, ki so jih povzemali.

Tudi novinarske organizacije, ki so ob poročanju TVS objavljale proteste, so kar molčale in niso nič protestirale, da se je ljudem lagalo, kaj se je dogajalo. 

Direktorji policije, pa kdorkoli jih je nastavil, niso rešili Jankovića v primeru farmacevtke. Tožilka Blanka Žgajnar ga je, ker je prepozno sprožila kazenski postopek. Preiskovalna sodnica Mojca Kocjančič, bivša žena nekdanjega pravosodnega ministra Aleša Zalarja, je na zamudo opozorila in pozneje odredila uničenje posnetkov prisluškovanj Jankoviću, ki so nastali po tem, ko je farmacevtka Katarina prišla na obisk k županu, ker ni mogla dobiti zaposlitve za nedoločen čas v lekarni, ki je v lasti občine. Župan je po tem obisku posredoval pri direktorju lekarn Marjanu Sedeju, da je ta s pomočnico za kadrovsko področje Spomenko Sluganović uredil, da je Katarina dobila pravo zaposlitev. Mlada ženska pa naj bi Jankoviću zagotovila seks. Najmanj dvakrat. Tako je vsaj kazalo, dokler posnetki niso bili uničeni.

Pikantna podrobnost je, da so tožilci rok, ki ga je zamudila Blanka Žgajnar, kot so pozneje pokazala preverjanja, zamujali zelo pogosto, pa sodniki zaradi tega prej nikoli niso uničevali dokazov. 

Tudi v primeru Franca Kanglerja so te roke zamujali. Tam so posnetke prisluškovanj nekdanjemu mariborskemu županu na sodišču celo javno predvajali. Na to zgodovino je Hojs opozoril, ko je na koncu Tarče pomahal s posnetkom, kako sta se mariborska sodnika Matjaž Štok in Slavko Gazvoda na prvomajskem srečanju SD, ki ga je takrat še vodil Dejan Židan, v barvah politične stranke slikala s kandidati SD na evropskih volitvah. Tudi s Tanjo Fajon. Tako je to pokazal:

Posnetek sodnikov iz Maribora

 

Slikanje v propagandne namene na strankarski prireditvi, in to sodnikov, ki so pred tem sodelovali tudi v postopkih proti Francu Kanglerju, je bilo velika sramota za slovensko sodstvo, ki nam ga je v čudni luči razkrilo že dejstvo, da je skoraj vse tajne preiskave (prisluškovanje in podobno) proti Kanglerju odrejal mariborski sodnik Janez Žirovnik, ki je pred tem delal za politično policijo prejšnjega sistema (Udbo), po osamosvojitvi pa je bil namestnik šefa Sove.

Potem pa je nenadoma postal nepristranski sodnik.

In informacije so iz nadzorov Kanglerja curljale v medije, zgodile so se vstaje, župan drugega največjega mesta je padel, to je sesulo tudi njegovo stranko SLS. Vse skupaj pa je koristilo tistim na posnetku, ki ga kaže Hojs, in njihovim političnim zaveznikom, s katerimi danes sodelujejo v opoziciji.

Ko je bilo nenavadno ravnanje že razkrito in so zaradi tega začeli serijsko padati sodni postopki, je šel Žirovnik še slavit zmago mariborskega župana Saša Arsenoviča (SMC) proti Kanglerju. In so ga, kot druge sodnike, ujele kamere.

Nenavadno ravnanje mariborskih sodnikov je komisija za etiko sodniškega društva pozneje obsodila.

Mnenja komisije za etiko o Žirovniku, Štoku in Gazvodu, imena sodnikov so javnosti prikrili, si lahko preberete tukaj. Pri Štoku in Gazvodu je komično, da sta se branila celo, kako nista pomislila, da bo to, ko sta se s politiki SD in rdečimi zvezdami nastavljala kameram, uporabljeno v propagandne namene.  

Nista pomislila, da so tudi takšni mediji, ki opazijo in opozorijo, da je to narobe in da se ne sme početi, kar se posameznim sodnikom in še komu zdi samoumevno. Delati za politične stranke, namreč. 

Ko s posnetkom pomaha Hojs, lahko to, da je nekaj narobe, opazimo celo v Tarči javne televizije, s čemer je Hojs pomagal Eriki Žnidaršič in Tanji Fajon, ki je bila nekoč tudi v službi na TVS, z informacijo, da je nadzor pomembna stvar in da obstaja tudi še kak prag za pometanje.

Njun lasten.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 76
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin