Ena sama domačija

Zvečer smo v enem bolj luksuznih slovenskih hotelov gostili gosta, kot si jih želimo - torej z denarnico in ne s polnim prtljažnikom paštet in poceni piva. Takole je bilo: pride natakar in ga vpraša, kaj bi. Gost si zaželi steklenico Dom Perignona. Natakar se prelomi v smehu in gosta krepko, po domače, tolče po ramenih, češ, stari, ti si pa za hece. 

"No, resno, zdaj pa povej, kaj boš." Gost si popravlja kravato in premaknjen ovratnik, debelo gleda, a vztraja. Natakar ne odneha, še kar mu je smešno. In tako nadaljujeta, dokler natakar ne začne bledeti in se mu - v svetišču slovenskega luksuznega turizma - začne dozdevati, da gost mogoče misli resno.

"Veste, prazno steklenico bi vzel domov, da jo dam na polico, za spomin. Saj je vi ne boste odnesli?" Foto: Thinkstock

Reče "Moment!" in steče za vogal telefonirat. Verjetno šefu, ki mu očitno podeli dovoljenje za prodajo dragocenega artikla, in steklenica pristane na mizi. In zdaj že veste, kako bo šlo dalje v svetu visokih manir: natakar bo natočil in se diskretno umaknil. Natoči že, umakne pa se ne. Pravzaprav se natakar oklepa steklenice, kot bi mu jo namazali s super lepilom.

Ko zadeva postane že neprijetna, pojasni: "Veste, prazno steklenico bi vzel domov, da jo dam na polico, za spomin. Saj je vi ne boste odnesli?" Ko mu gostje prisežejo, da je steklenica varna, se natakar umakne.

Zjutraj sem bral poročilo učiteljice o sodobni slovenski šoli. Starši se drenjajo po učilnicah, pišejo naloge, pakirajo torbe, dobivajo ocene in jih hodijo z odvetniki spodbijat. Ne ve se več, kdo je učitelj, kdo učenec in kdo starš.

Nato sem se šel dopisovat s podjetji, v katerih ne poznam nikogar. Prosil sem za informacije in jih delno dobil - obenem pa so mi poslali še "sončen pozdravček in veliko pozitivne energije". To je bil najblažji odgovor; tistega, ki me je poskušal psihoanalizirati, raje ne citiram.

Naša mala domačija

Okolje, v katerem je slovenstvo nastalo in se razvilo, je vaško, vsak pozna vsakega za precej generacij nazaj. Zagotovo se spomnite burlesk in komedij, v katerih neki vaški Janez postane stražnik, orožnik ali poštar - koliko smeha pri občinstvu izzovejo njegovi neuspešni poskusi, da bi se dokazal kot uradna oseba, ko pa vsi vemo, da je čisto navaden Janez. Gledali smo ga, kako se je učil hoditi, kako se mu je smrkelj cedil iz nosu, zdaj pa naj bi bil kar uradnik! Nekaj več od nas! Drugačen! Hahaha!

Za trenutek odložimo smeh in prvič poglejmo te stare zgodbe z novimi očmi: kaj poskuša Janez zares storiti? Hoče zapustiti srednji vek in preiti v novejši svet, ločiti osebo od funkcije, zasebno od službenega. Ni čudno, da se mu smejemo, saj poskuša nekaj, kar je v klavstrofobično zaprti majhni skupnosti nemogoče. To so traparije, ki so si jih izmislili veliki narodi z nepreglednimi množicami, ki ne poznajo drug drugega in živijo v Sodomi in Gomori, torej v velemestih.

Slovenstvo je obmoderna družba, ki ni imelo ne renesanse, ne razsvetljenstva in zato tudi ne struktur, ki so jih te dobe prinesle s seboj.

Za vsako opravilo raste formular

Zgodovinsko smo podedovali vaško familijarnost, a naši dolgoletni okupatorji, Avstrijci, so nas silili z drugačno dediščino - s togostjo avstro-ogrske birokracije. Ta je v svetovnem merilu veljala za neučinkovito, okostenelo in je opravljala pomembno funkcijo - v državi se ni smelo nič spremeniti.

Avstro-Ogrska je bila minula država, živ mrlič, ki se je opotekal presenetljivo dolgo, v dobri meri ravno zaradi svoje okamnele birokracije, v kateri je vsak postopek trajal neskončno in v kateri ničesar ni bilo mogoče narediti, spremeniti, odobriti. Lep primer je njihova aneksacija Bosne leta 1908. Tisto, kar je prej delalo 120 otomanskih uradnikov, je nadomestilo 9.533 avstrijskih birokratov.

Slovenska samostojna odločitev

Opotekamo se med tema dediščinama in ne najdemo prave mere med njima. Natakar bo familijaren ali pa tako zategnjen, da nam bo vzel apetit. Uradnik bo modroval o svojih nazorskih prepričanjih ali pa picajzlasto visel na formularju in tako dalje.

V samostojni Sloveniji je trajalo, preden smo se zavedeli, da smo sami na svojem in da končno lahko izbiramo. So področja, pri katerih še bolj zagnano vztrajamo pri tem, kar so nas dresirali Avstrijci, recimo javna uprava in birokratski postopki.

Zanimiv primer je pobiranje davkov: od fevdalca smo pobrali privijanje do onemoglosti, neprestano pa rojevamo nova pravila in zakone, a ne zaradi vizije, marveč iz drobne vaške zavisti. Saj se spomnite, glavni prepir okoli davčnih blagajn je bil zaradi tega, ker so otroci svoje izdelke enkrat na leto prodajali na šolski tržnici. To je doseg ozkega birokratskega uma, ki se mu Franz Jožef smehlja iz nebes.

Na vedno več drugih področjih pa se vračamo k samemu sebi, k vaškosti in se osvobajamo vpliva tujcev. Pri natakarstvu vsekakor. Preberite si čudoviti Ishigurov roman Ostanki dneva, v katerem se človek spremeni v funkcijo butlerja in izgubi človečnost.

Pri nas te nevarnosti ni, mi smo na nasprotnem polu - natakarji se bodo pri nas z gostom bratili in šalili, kar je na veselici šarmantno, v najdražjem hotelu pa malo manj, zato lahko le sanjamo o petičnem turizmu.

Tudi šolstvo je postalo ena sama domačija, kjer so vloge premešane in - čeprav se nočejo tega več spomniti - so učitelji začeli sami. Tako nelagodno jim je bilo v uradni funkciji, da so začeli vabiti starše v šolo, in zdaj imajo, kar so hoteli. Učitelj ne sme in ne more biti najboljši prijatelj ne otrokom in ne staršem, marveč mora postavljati meje obema in prevzeti odgovornost za svoje področje.

Univerzitetna stopnja ni izjema: nekaj let sem predaval in svoje študente vikal, z njimi se nisem družil, popival in se veselil do zore. Nisem jim bil najboljši prijatelj, ker sem jim hotel biti dober profesor. Prav tako menim, da univerzitetna stopnja ni podaljšano varstvo za odrasle in da tisti, ki vanjo ne spadajo, nimajo tam kaj početi. Ni čudno, da so me izločili iz te velike srečne družine.

Da o poslovnem dopisovanju, tudi z javnim sektorjem, ne govorimo: počasi so ga začeli polniti new age izrazi in nenadoma je postalo domače. Kaj mi imajo uradnice pošiljati sončke in me polniti z energijo, če sem pa čisto stvarno prosil za konkretne informacije?

Kdor želi brati sramoten primer slovenskega poslovnega dopisovanja med prevajalko in založnikom, naj prebere dopisovanje Radaljac : Fliser (kolumna), v katerem lahko izveste vse intimnosti obeh, nič pa o poslovnem delu projekta.

Melania možu med državniško turnejo ni hotela podati roke. V svetu strogega protokola je poračunavala svoje družinske zadeve. Foto: Reuters

Svet

Porečete, saj se vrnitev v domačijskost dogaja po vsem svetu. Res je, a iz drugih vzrokov: povišan narcisizem in internet sta povzročila zanimivo iluzijo, v katerem gospod Slehernik postane na Facebooku prijatelj gospoda Zvezdnika in si misli, ja, saj smo sami domači!

Kar naj si misli, dokler tega ne poskuša uresničiti v praksi - takrat mu bodo telesni čuvaji zvezdnika pokazali razliko med virtualnim in realnim. Pri nas tega ni, saj tudi zvezdniki komaj flikajo mesec za mesecem, živijo zraven nas v blokih in čakajo za nami v vrsti v lokalnem supermarketu.

Melania

Hotel sem le reči: če je Melania v slabem zakonu, naj se loči, hudega ji ne bo. Sicer pa naj se obnaša profesionalno, pa četudi ji dlan pokrijejo alergični izpuščaji.