Bolj delamo red, manj ga imamo

Tako je pač v prvi vladi Lojze Peterle zgrabil volan in je šlo, kot je šlo – vsekakor pa so postavili standarde nove države, ki veljajo še danes in zato smo, kjer smo.

Tako je pač v prvi vladi Lojze Peterle zgrabil volan in je šlo, kot je šlo – vsekakor pa so postavili standarde nove države, ki veljajo še danes in zato smo, kjer smo. Foto: Ana Kovač

Pomlad se je na socialnih omrežjih začela z naštevanjem grobega vedenja avtomobilistov do kolesarjev, ki mu je sledilo naštevanje grobega vedenja kolesarjev do pešcev in tako naprej. Odzive smo lahko brali tudi v medijih, recimo na Siol.net pri mojem kolumnističnem kolegu Samu Ruglju (So kolesarji ogrožena človeška vrsta? So!).

Trenutno je naštevanje primerov potihnilo, a se bo spet obudilo naslednjo pomlad, ob novi priložnosti za srečanje voznikov, kolesarjev in pešcev, da mopedistov, motoristov, rolkarjev in rolarjev ne omenjamo.

Čas je, da nehamo naštevati drevesa, in končno pogledamo gozd, torej, za kaj sploh gre v teh pritožbah.

Pesek v obraz

Letošnjo sezono je na Facebooku začela gospa Lili Potpara z naslednjo objavo: "Prigoda: v prijateljico sva kolesarili po kolovozu na Barju, da bi se izognili prometu asfaltnih cest. Mir, trava zeleni, ljudje nabirajo regrat, modro nebo, prekrasno. Za seboj sem zaslišala avto, obrnila sem se in bila sta dva, drug za drugim. V razmaku kakih 10 metrov sva se umaknili čisto desno, že na travo, da bi lahko šla brez težav mimo. Jaz sem celo sestopila. Prvi avto je šel lepo počasi mimo, tudi drugi, a iz njega mi je ženska na sovoznikovem sedežu pokazala sredinec in me prav grdo gledala. Ko je ta drugi avto došel prijateljico pred menoj, je na full navil gas, da naju je zagrnil z oblakom prahu. Bili sva osupli, nič nama ni bilo jasno. Pa kaj jim je? Kaj sva jim storili? Ni bilo logike. Tak dogodek človeka vznemiri na neki globoki ravni, ker nehote opomni ne vsa druga dejanja nesmiselnega zla po svetu. Potem sem ves čas gledala levo in desno, da bi znova videla ta avto, ki je imel očitno enako pot kot midve, ker tam vse poti vodijo v Iški vintgar. In sem ga: ljudje iz njega so imeli piknik ob Iški, otroci so se igrali, vse je bilo videti lepo in normalno, spomladanski izlet. Dogodek sem sicer pustila za seboj, a ga zlepa ne bom pozabila, zato sem ga tukaj opisala."


Preberite še:

Predmet, s katerim se predsednik Pahor še nikoli ni fotografiral

Na plaži ali na tableti?


Izbrisani

Vlada Lojzeta Peterleta je februarja 1992 izbrisala 25.671 državljanov. Sramotno dejanje so s svojim izogibanjem potrdile vse naslednje vlade, leve in desne, pa tudi ljudstvo. Leta 2004 je na referendumu manj kot štiri odstotke prebivalstva, natančneje 3,89 odstotka, nasprotovalo izbrisu (vir), preostali so se strinjali, pri čemer večina ni prišla na volišče, ker se jim pač to ni zdelo pomembno (dober pregled dogodkov najdete tukaj).

Moč, nemoč

Če se zdajle čudite, kakšno povezavo ima vedenje avtomobilistov do kolesarjev z izbrisanimi, razmislite še enkrat: gre za odnos močnega do šibkega. Zgrabite volan in čudežno vas napolni moč! Ha, posujete kolesarja s peskom, ho, zalijete pešca z lužo! Kakšen frajer ste, kakšno čudo narave! Moč opijanja, ni čudno, da se vedete pijano.

Tako je pač v prvi vladi Lojze Peterle zgrabil volan in je šlo, kot je šlo – vsekakor pa so postavili standarde nove države, ki veljajo še danes in zato smo, kjer smo.

Zrelost in demokratičnost družbe merimo z odnosom do šibkih, ne do močnih. V avtu ste in dana vam je določena moč, z njo pa odgovornost, kako jo boste uporabili. Od vsake družbe se zelo razlikuje, kako pritiska na posameznika in s strinjanjem ali ogorčenjem uravnava njegovo uporabo moči. Če ste pri nas kolesar, vaši kolegi pohvalno gledajo, če se v napačno smer zarijete med pešce. Če ste šofer, preprosto morate voziti, kot da ste na robu živčnega zloma, drugače vam bodo kolegi trobili in svetili. In tako dalje.

Družba pričakuje, da zavzamete položaj gospodarja, ki začne z bičem in ognjem loviti tlačane okoli sebe. To je avtoritaren pogled na svet: pljuval in škropil bom tiste pod sabo in se slinil tistim nad mano, kako preprosto je življenje. Pač nimamo demokratične tradicije in si je očitno niti ne želimo zgraditi.

kolesarstvo Foto: Urban Urbanc/Sportida

Delnice in poleti

Za normalno življenje in delovanje si moramo misliti, da smo nekaj posebnega. Tako se spomnim pogovora, ki sem ga imel z delničarjem – natančneje, še dan prej je bil delničar, potem pa je država sprejela odlok in že je bil razlaščen. Kako je bentil! Kako norel! Totalitarizem, je vpil. Hkrati pa sem že v enem prejšnjih razgovorov z njim slišal, kako je na izbrisane državljane iz leta 1992 sipal ogenj in žveplo. Ko sem ga opomnil, da je to natanko isto, ista totalitarna logika, ki pač predvčerajšnjim nacionalizira podjetja in stanovanja, včeraj briše državljanstva, danes delnice, jutri bo pa kaj drugega, mi je ostro nasprotoval, češ, tisto so bili agresorji, on pa je pošten človek. In se je čudil, kaj je vladi Alenke Bratušek in kaj jim je storil.

Te dni lahko beremo o zdravniku, ki se je hotel peljati z letalom. Kupil je vozovnico, sedel, nato pa se je korporacija odločila, da potrebuje njegov sedež. Zlomili so mu nos, izbili zoba in ga krvavega odvlekli po hodniku. In že smo lahko brali ugibanja o grehih, ki naj bi jih ta gospod storil, in tako dalje.

Če bi nenadoma svet zlorab moči zagledali brez narcisizma, češ, meni se to ne more zgoditi, in iskanja opravičil za despote, češ, gotovo so žrtve krive, bi bilo veliko težje živeti – a bi bilo pa tudi hitro manj zlorabljene moči.

Tako žrtvam ostane le trenutek, ko ga je le lepo opisala gospa Potpara, ko je dobila pesek v obraz: " Pa kaj jim je? Kaj sva jim storili?" Točno to se je lahko vprašal vsak od 25.671 izbrisanih, sto tisoč delničarjev, prav tako odvlečeni zdravnik. Odgovor je preprost: storili niste nič, le na položaju šibkega ste se znašli.

Delanje reda

Zlorabe moči lahko uspevajo tudi zato, ker jih ljudje s totalitarno miselnostjo ne ločijo od reda. Nedavno sem pisal o šoferju mesnega prometa, ki je nadiral vstopajoče, še posebej nekega siromaka, češ, čakati morate tako in tako, tam, ne tu, bla, bla, bla. Če bi tisti trenutek gledalce vprašal, kaj se dogaja, bi mi večina odgovorila: "Šofer dela red!"

Zaradi šoferjevega totalitarnega izpada smo odpeljali šest minut pozneje. Torej je bil red celo pokvarjen, ne vzpostavljen.

Red je nekaj, kar velja za vse brez izjem – gravitacija je del naravnega reda, recimo. Kadar deluje, je red kot scenarist pri filmu ali basist v rock skupini nekaj nevidnega. Če ga ni, ga šele opazimo – in potem ljudje mislijo, da potrebujejo silaka, ki naj bi red spet vzpostavil. Silak pa ni tepec, dobro ve, da bi mu red moč vzel, kaos je na strani tistih, ki moč zlorabljajo. Delanje reda je torej primer dvoreka – označuje ravno nasprotno od tistega, kar pomeni. Bolj delate red, manj ga imate.

Velikokrat slišite vzdih: "Ja, ta Hitler/Stalin/...! Ampak red pa je bil!" Potem pa greste pogledat podatke in ugotovite, da ravno v totalitarnih režimih cvetijo korupcija, goljufije, zlorabe ...

Kar pišem, velja za ljudi na splošno, zato za Slovenijo poiščimo kakšno konkretno številko, ki meri zlorabo moči, da tako ugotovimo, kje smo. Na primer število kršitev človekovih pravic – med 47 državami Sveta Evrope smo na prvem mestu (vir) po številu kršitev – natanko na ravni Rusije. Putina očitno ne potrebujemo, dovolj že sami sebi delamo red.

Otroci

Povrnimo se še za trenutek k uvodni zgodbi. Starši, ki so terorizirali kolesarje, so imeli v avtu otroke. Spraševanje, zakaj naj bi kdo zlorabljal moč ravno pred otroki, češ, saj to je strašno, kaže nekakšen naiven pogled na svet, pred katerim mi je kar nerodno. Starši smo zato, da potomcem prenesemo mentaliteto, torej družbena pravila igre. In če družba temelji na totalitarni miselnosti, kjer vsak, ki zgrabi moč, terorizira šibke in si polni žepe, potem je tega otroke treba čim prej naučiti, če jim želimo uspešno življenje.

Ko sem tekel ljubljanski maraton, se je za nami zapodil šofer, ki nas je zmerjal in pljuval, češ, naj gremo raje delat, kot da tečemo po njegovi ulici – v avtu sta bila seveda otroka.

In nekoč, ko sem na kolesu vozil v napačno smer po kolesarski stezi (priznam), je voznik avta sunkovito zavil, zapeljal na pločnik in me skoraj zbil. Rjovel je name, naj se vozim v pravo smer, ker bo sicer nesreča. Seveda je v avtu imel otroka.

Tako se dela. To so dobri starši, ki otrokom pokažejo pravila družbe, v kateri bodo živeli. Če se bodo izselili, se bodo pa že sami naučili tujih pravil.

Odrasli

Otrok iz teh avtov bo odrasel in posnemal starše, svoje idole. Najslabše, kar se jim lahko zgodi, je, da v trenutku čudne jasnosti pomislijo: "Čakaj, mama je škropila pešce, oče je v blato zvračal kolesarje – pa ta dva sta se vedla kot totalna kretena!" Živimo v kulturi božje zapovedi o spoštovanju očeta in matere in če se vam utrne tovrstna grešna misel, si boste vse življenje morali dobro ogledati in premisliti še enkrat. Tega pa nočete, mar ne?

Gre namreč za trenutek, ki bi se vam moral zgoditi že davno, verjetno nekje v prvih razredih osnovne šole. Spomin iz zgodnje mladosti: blokovski frajer je vsak dan pretepel kakšno deklico in se potem bahal pred nami, preostalimi fanti. Dokler mu ni nekdo rekel: "Čakaj, pretepaš majhne punce? Zakaj pa se ne spraviš na enega od nas?" Ne bom pozabil njegovega obraza, ko je počasi doumeval, da ne bo deležen odobravanja, da je zloraba moči v tisti družbi sramotna in njegova pretepaška kariera končana.

Na žalost pa so taka spoznanja redka, saj jih okolica ne spodbuja. Ne v prometu ne v politiki. Tako je Lojze Peterle v edinem intervjuju, za katerega vem, da so ga spraševali o izbrisanih (kar veliko pove o slovenskih medijih!), pričaral pravljico s srečnim koncem za izbrisane in predvsem zase: "Verjamem, da imam med njimi celo veliko volivcev." Naši možgani so pač narejeni, da nam olajšajo bivanje. Zato je trenutek, ko trčite ob realnost in se vprašate, pa kaj sem jim storil, zakaj so taki do mene, tako zelo strašen.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

27
  • jugda / 19.04.2017. ob 13:29

    Miha, bravo. Glede na "inteligentne" komentarje bi rekel, da kolumne bere kar precej ljudi...

  • Maj / 18.04.2017. ob 14:46

    Miha tako slabo kot je danes ni bilo še nikoli. Mene občina enostavno razlašča, da bo županov kolega lahko pozidal travnik in nas za vedno zazidal in osenčil. Po zakonu sicer razlaščanje ni možno, če ima občina v lasti kakšpno drugo pot ampak, ker bi bila pot mimo moje hiše županovemu kolegu krajša me vseeno razlaščajo in tudi upravna enota se požvižga na zakon...

  • mimi129 / 18.04.2017. ob 11:44

    Moja pripomba na kolesarje. Nivo kulture kolesarjev v Sloveniji ni nič boljši kot nivo kulture voznikov avtomobilov- katastrofalen. Sami se ne držijo reda, zahtevajo in pričakujejo pa ga od voznikov avtomobilov.

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano