Na plaži ali na tableti?

Težava je v tem, da tistemu osamljenemu in atomiziranemu posamezniku ne morete reči: pojdi na plažo, a ne sam, ker vas ne bo imel za strokovnjaka, predvsem pa vam ne bo verjel, saj mu ne boste nič računali.

Težava je v tem, da tistemu osamljenemu in atomiziranemu posamezniku ne morete reči: pojdi na plažo, a ne sam, ker vas ne bo imel za strokovnjaka, predvsem pa vam ne bo verjel, saj mu ne boste nič računali. Foto: Thinkstock

Pred nekaj poletji sem se peljal skozi predmestje Trsta in morje me je zamikalo. Ustavil sem in se šel okopat. Ko sem se sušil pod borovcem, so gozdiček začele polniti italijanske družine.


Videti je bilo zahtevnejše od izkrcanja v Normandiji: opotekali so se pod hladilnimi torbami, se vedno znova vračali do avta, utrjevali svoje položaje ter vkopavali brisače in blazine.

Po zavzetju teritorija so brez predaha krenili v odpiranje pokrovov in steklenic, podajali so si hrano, mlaskali, nazdravljali, meje med družinami so se zabrisale, steklenice so potovale, vzorci hrane so jim sledili, gozdiček je brnel in ropotal od klepeta ter kriljenja z rokami. Vsak je izmenjaval izkušnje z vsakim. Otroci niso bili avtistično nalepljeni na telefone, po drugi strani pa tudi žrtve ADHD ne, pač mulci, kot so jih delali včasih.

Med vsem tistim prehranjevanjem je počasi že napočil čas za pausa pranzo in na obalo so prišli delavci vseh vrst, od uslužbencev, ki so na veje borovca obešali elegantne jopiče, do zidarjev, ki so v morju najprej sprali prah s sebe. Seveda so tudi ti začeli jesti in klepetati, pri čemer so jim tisti prvi še vedno držali ritem – zajtrk se jim je prek malice podaljšal v kosilo.

Skrivnost je v molekuli

Glede na pojedene količine hrane nihče ni bil zares debel. Statistike pravijo, da živijo dolgo in zadovoljno, pri čemer nimajo izrazitih težav s srcem in ožiljem (vir), četudi lazanje drhtijo v bešamelu kot nasedli kiti.

Zdaj pa naj se retuširam iz prizora in prepustim svoj osamljen otoček ameriškemu ali angleškemu znanstveniku. Pozna statistike in kmalu se bo vprašal – hej, zakaj je kakovost življenja teh ljudi višja kot pri mojih sonarodnjakih? Gledal bo in gledal, razmišljal, zapisal si bo, kaj so jedli in pili, in doma vse vrgel v različne analizatorje ter nazadnje ugotovil: skrivnost je resveratrol (vir). Molekula, ki jo vsebujejo lupine grozdja in jih rdeče vino podeduje. In na plaži so ga pili, zato so bili tako zadovoljni in zato bodo dlje živeli!

Posnemajmo jih! V laboratorijih bodo molekule resveratrola stlačili v tablete in jih začeli prodajati.

Boljše in dlje živijo ljudje v smiselnih in ljubečih odnosih. Še celo zaslužijo bolje. Boljše in dlje živijo ljudje v smiselnih in ljubečih odnosih. Še celo zaslužijo bolje. Foto: Thinkstock Vsi bi radi živeli bolje

Po Londonu ali New Yorku bo tekal zgaran prekerec, v neprestanem strahu in stresu bo divjal s sestanka na sestanek, in ker v življenju, kjer je Tinder višek intime, čuti, da mu nekaj manjka, in bi rad storil kaj zase, bo med hojo pogoltnil še tableto resveratrola ali dve ter ju poplaknil s kavo, ki jo nosi s seboj.

Ker bi vsi radi bolje živeli, je industrija prehranskih dodatkov velik posel, samo v ZDA vredna več kot 120 milijard letno (vir). Precej denarja za nekaj, kar najverjetneje nima učinka (vir), a tolažbe in vere ne moremo finančno meriti. V dobi in deželah individualizma je vsak odgovoren zase in tablete resveratrola pomenijo talismanček, ki ga uporabnik nosi v žepu in občasno potipa, češ, saj se trudim za kakovost lastnega življenja.

Rezultati so nedvomni

Pred kratkim sem bral, da so znanstveniki analizirali ljudi v ljubečih odnosih in ugotovili njihovo skrivnost: v krvi imajo manj kortizola (vir). Pomislil sem, da bodo zdaj tudi snovi za nižanje tega hormona začeli prodajati, in hip zatem poguglal – izbira tablet je že pripravljena in široka (vir).

Naš prekerec bo še naprej tekal po velemestu, le da bo še bolj zadovoljen, saj bo v drugem žepu nosil tudi antikortizol in imel torej lastno usodo dvakrat bolj v rokah.

Obstajajo tako imenovane longitudinalne študije, kjer znanstveniki izberejo del prebivalstva in ga spremljajo dlje časa, včasih tudi desetletja ali celo do smrti. Prva takšna spremlja generacijo 1921 (Termanova raziskava) in se, seveda, počasi izteka. Druga sledi generaciji 1939 (Grantova oziroma Harvardska). Rezultati so bili že objavljeni in so nedvomni: boljše in dlje živijo ljudje v smiselnih in ljubečih odnosih. Še celo zaslužijo bolje!

Po Londonu ali New Yorku bo tekal zgaran prekerec, v neprestanem strahu in stresu bo divjal s sestanka na sestanek, in ker v življenju, kjer je Tinder višek intime, čuti, da mu nekaj manjka, in bi rad storil kaj zase, bo med hojo pogoltnil še tableto resveratrola ali dve ter ju poplaknil s kavo, ki jo nosi s seboj. Po Londonu ali New Yorku bo tekal zgaran prekerec, v neprestanem strahu in stresu bo divjal s sestanka na sestanek, in ker v življenju, kjer je Tinder višek intime, čuti, da mu nekaj manjka, in bi rad storil kaj zase, bo med hojo pogoltnil še tableto resveratrola ali dve ter ju poplaknil s kavo, ki jo nosi s seboj. Foto: Reuters

V čem je težava?

Kako pomembna je bližina in družba, znanstveno vemo že vsaj od leta 1958 in Harlowega poskusa z opicami (vir).

Težava pa je v tem, da tistemu osamljenemu in atomiziranemu posamezniku ne morete reči: pojdi na plažo, a ne sam, ker vas ne bo imel za strokovnjaka, predvsem pa vam ne bo verjel, saj mu ne boste nič računali.

Da vas bo dojemal kot avtoriteto, mu morate nekaj prodati. V potrošniški družbi enačimo narediti s kupiti, zato bo med plačevanjem imel občutek, da nekaj dela zase. A to še ni vse: občutek se mu bo redno ponavljal, saj bo tablete moral redno in do smrti kupovati, zato se bo počutil varnejšega.

Čim več podobnih kretenov morate najti

Ta trenutek torej zahodni svet poskuša najti dve rešitvi pred druženjem in uživanjem na plaži: notranjo in zunanjo. ZDA in severna Evropa prisegata na prvo, tablete, medtem ko Japonska na drugo, robote.

Tudi vi veste, da ne smete odnehati. Čim več podobnih kretenov morate najti, da boste prodali veliko teh pisanih škatlic, tako veliko, da boste lahko čez precej let postavili na čelo podjetja svojega namestnika, sami pa se odpeljali v borov gozdiček ter se tam mastili in slastili cel božji dan, klepetali in se smejali, zvečer, ko bo sonce zahajalo, pa čez kozarec začeli mežikati tisti dami, ki vas že nekaj časa zapeljivo opazuje.

Sorodne vsebine

Komentarji

3
  • aces / 20.03.2017. ob 23:19

    Wau Miha, tale kolumna je pa lepa! Saj mogoče ni treba tako dolgo čakati, pojdi že ta vikend na plažo.

  • mimi129 / 21.03.2017. ob 11:10

    Kupujemo stvrai, ki jih ne potrebujemo, da nam bodo zavidali tisti, ki jih ne maramo. To je moto, na katerega padajo množice in visi na steni oglaševalcev.

  • TDK / 21.03.2017. ob 09:10

    Kaj pa če si "naš prekerec" ne more privoščit obiska plaže? Če ga recimo delodajalec dela tako "konkurenčnega", da mora najprej preko zakonskega časa delati zanj, kasneje pa še kaj fušati, da uspe plačati čimveč stroškov svoje družine (brezposelne žene in šoloobveznega otroka) v hiši svojih staršev? Takih je v Slo 80%.

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano