Kdo lahko nadleguje slovenske ženske? #kolumna

Uredništvo Siola me je prosilo, da pojasnim, zakaj sem se podpisal pod peticijo o odstopu Evalda Flisarja; zgodba se je medtem nadaljevala in verjetno se danes ne bi. A dajmo pogledat, za kaj sploh gre in čemu je vse skupaj vredno širše pozornosti.

POJASNILO UREDNIŠTVA

V zadnjih dneh v javnosti odmeva primer pisatelja Evalda Flisarja, ki ga obtožujejo seksizma in neprimernega izražanja pri dopisovanju s kritičarko Anjo Radaljac. Flisarja, predsednika slovenskega centra PEN, so k odstopu s položaja s peticijo, ki so jo podpisali kulturniki, akademiki in nekateri drugi, pozvali v uredništvu založbe AirBeletrina. Menijo, da si ne bi smel dovoliti nikakršnega šovinizma – rasnega, razrednega ali spolnega – in da s tovrstnim delovanjem diskreditira celotno združenje PEN.

Flisar je v odzivu povedal, da se s selektivno izbranimi citati iz njegovega dopisovanja z avtorico poskuša ustvariti napačen vtis in da je avtorici izrazil le kompliment, ki je bil morda malce ponesrečeno izražen. Eden izmed podpisnikov peticije k odstopu Flisarja je tudi pisatelj in naš kolumnist Miha Mazzini. Objavljamo njegovo razmišljanje o primeru. 

Začelo se je s člankom, v katerem je Anja Radaljac prek posrednika priobčila del dopisovanja z Evaldom Flisarjem. On je šef slovenske podružnice PEN-a in urednik revije Sodobnost, ona povsod prisotna prekerka, kar oboje dobro priča, kako različnim generacijam pripadata.

"V korespondenci, ki je bila objavljena, je razvidno, da je Evald Flisar slovenski kritičarki med drugim napisal: "Ti si pa lepa in seksi in samozavestna, kar vse človek pričakuje od perspektivne intelektualke, kritičarke, avtorice in bogve kaj še vse." Na njen odpor, češ da je njegovo pisanje neprimerno, pa je odvrnil: "Jaz se nisem nikoli v življenju zaljubil v žensko, ki mi ga ne bi z nekaj stavki postavila pokonci."

Gornji citat je iz peticije, ki jo je sestavilo uredništvo portala AirBeletrina, in očitno sem bil eden njenih prvih podpisnikov.

V takem primeru je vedno treba poiskati strukturo moči: on je delodajalec, ona je deloiskalka. Amen. Delodajalec nima kaj razpredati o svojih erekcijah.

Podpišem.

Flisarjev odgovor

Nakar je odlomke iz dodatnih pisem objavil še Evald Flisar:

"Anja Radaljac: Jaz sem se pa včeraj pozno vrnila z urgence, kjer sem pristala, ker sem se prestrašila bolečin v prsih, dobila še palpitacije in prehitro bitje srca in je tudi zdravnica hotela preverit, da je res vse okej. Šest ur agonije. Nekaj moram res ukrenit s tem. [...] Imam prolaps mitralne zaklopke in prezgodnje utripe ... in če me kaj boli v okolici prsi, me čisto sesuje. Itak je v ozadju strah pred smrtjo, s katerim pa ne vem kaj naredit; tako kot ni vedela moja nekdanja psihoterapevtka."

Imamo torej deloiskalko, ki piše potencialnemu delodajalcu in našteva svoje (psihosomatske) bolezni. Delodajalec odgovori z opisi vzrokov za svoje erekcije.

Itd.

Oprostite, kje mi živimo?

Javna objava tega dopisovanja je strašanska sramota za vse vpletene. In to, da se tega ne zavedata, ju ne odreši sramote.


Ne morete biti v takem govnu, da se nekdo ne bi spomnil še večjega
To je tema, o kateri se z menoj v petih letih ni strinjal nihče


Evald Flisar. Evald Flisar. Foto: Matej Leskovšek

Iščem službo

Pred precej leti sem bil urednik, torej tudi sam na položaju moči, ki jo zaseda Flisar. Prav tako sem dobival vprašanja za delo.

Zdaj pa poglejmo malce bolj sistematično:

  1. Včasih je nov obraz kar sedel v pisarni. To so ljudje z zvezami in poznanstvi, ki so stopili do lastnika in pri njih nisem imel besede. Poskušal sem jih uporabiti, kot se je dalo (in včasih se ni dalo prav veliko).
  2. Med tistimi, ki so mi pisali, so izstopali arogantneži: "Za vašo revijo piše kreten X. Odpustite ga in mene zaposlite namesto njega." Takim sem odgovarjal, da imam raje kretena, katerega delo ga poznam, od onega, katerega ne.
  3. Številčna skupina je brenkala na socialno noto: "Vzemite me v službo, ker sem tako bolan, imam majhne otroke ..."
  4. Najbolj redki so bili tisti, ki so ravnali tako kot povsod po svetu. Kratko predstavitveno pismo in vzorec pisanja.

Če se polotimo tistih trpečih in bolnih, niti enemu nisem odgovoril z naštevanjem svojih bolezni ali erekcij. Ni mi jasno, kako je Flisar, dolgoletni urednik, sploh lahko pomislil - kot pravi -, da sta postala prijatelja. On je delodajalec, ona je deloiskalka. Tudi v drugo: amen.

Zasebno/poslovno

V srednjem veku razlika med zasebnim in poslovnim ni obstajala. Slovenstvo je obmoderna družba, torej tega še ne obvladamo in zato naša dogovarjanja vedno nihajo med tem in onim; vsega je v pogovorih nekaj. Hkrati morate reševati poslovne in zasebne težave. Tu ni ločnice. Verjetno gre za širši mediteranski pojav, dvomim, da na severu nek poslovnež naroči državne obveznice in potoži o bolečih hemeroidih v istem e-pismu.

Dopisovanje Flisarja in Radaljčeve je v tem pogledu tipično naše: malo o zaslužkih, malo o boleznih, malo o erekcijah itd, itd. Problem je v tem, da v ozadju tiči čisto realna razporeditev moči: on je delodajalec, ona je deloiskalka. Še tretjič: amen.

Tega tudi vse slovensko šaljenje in podobno veseljačenje ne skrije. Na koncu dneva gre denar v vašo smer ali pa ne. Na kulturniškem področju ga je sploh malo in zato je mešanica zasebnega/poslovnega še bolj strupena.


Plačuj za lastno delo
Pisali smo ta in ta predmet, je rekla prva mama. Mi tudi, je vzkliknila druga.


Slovenska kultura

Iz društva pisateljev sem izstopil zato, ker so kot kriterij vrhunskosti pisatelja začeli upoštevati redno službo – tisti z njo smo manj vrhunski. Tudi pri nagradah potekajo debate o tem, kdo denar bolj potrebuje, kdo je bolj v težavah. Ko se sestavljajo ekipe, vsak najde kakega nesrečneža, svežega ločenca, pravkar zapitega, skratka, kot vidite v dopisovanju Flisar-Radaljac, nikogar ne briga kvaliteta.

Nikoli ne smete pozabiti, da je slovenska kulturniška scena nekakšna parasocialna ustanova, katere edini namen je, da reši precej tisoč ljudi pred zavodom za zaposlovanje. Kvaliteta in dosežki so bolj stranski pojavi, ustvarjeni večinoma z osebnim angažiranjem posameznikov, ki se nam prevladujoče stanje gnusi. (O tem sem podrobno pisal že leta 1997 v seriji z naslovom Slovenska kulturniška laž. Od takrat se ni nič spremenilo, dosti tudi po zaslugi dolgoletne državne sekretarke in kulturne ministrice, ki je trdno zagovarjala "socialno" stališče in s tem zabetonirala miselnost še za vsaj par generacij.)

Spolno nadlegovanje

Zdaj pa končno k širše zanimivemu delu zgodbe: k reakciji občinstva, sploh ženskega. Ko se je pojavila peticija, je prek Facebooka, njegovih sporočil in tudi e-pošte zavel duh po linču, sovražna pošta, zmerjanja in ljudski gnev. Ni bil usmerjen na Evalda, marveč na Anjo, še najbolj pa na tiste, ki smo peticijo podpisali. Če navedem eno od avtoric, kakšni razlogi naj bi me vodili pri podpisu:

"To lahko razumem le kot znak nezrelosti, zavisti, privoščljivosti ter slepe podrejenosti mladostniški agresivnosti in zaslepljenosti dotične kritičarke. Lahko razumem tudi kot izraz nevoščljivosti a) zakompleksanih in zafrustriranih Evaldovih stanovskih kolegov, ki si kaj takega nikoli ne bi upali izreči oz. zapisati, in predvsem b) užaljenosti in maščevalnosti Evaldovih stanovskih (pretežno nekoliko starejših in manj privlačnih) kolegic, ki jim še nikoli ni rekel "seksi"."

Problem ni v tem, da smo različnega mnenja, problem je v tem, da se pod linč podpisujejo ženske. Pojavi se sum spolnega nadlegovanja in ženske znorijo – ne nad tistim, ki naj bi ga zakrivil, marveč nad tisto, ki ga je prijavila.

Mar ni to čudno?


Miha Mazzini: Brcnil sem staro mamo in pobegnil #intervju
Kresnik Siolovemu kolumnistu Mihi Mazziniju za roman Otroštvo


Zgodovina

Leta 2004 so imeli na Društvu pisateljev občni zbor, na katerem so obravnavali tudi tedanjega predsednika Vlada Žabota in "domnevno verbalno spolno nadlegovanje sodelavk srečanja Vilenica". Žabot se je branil z opravičilom, za katerega se zdaj čudim, da ni postalo svetovno legendarno: "Češ da so bili izrečeni vulgarizmi le citat Carla Gustava Junga." (vir)

Ženski sta prijavili človeka na položaju moči in z začudenjem sem opazoval, kaj se dogaja. Tedaj še ni bilo socialnih omrežij, a na juriš so krenile "ženske" revije – vendar ne v bran žensk, marveč moškega.

Zdajle bom začel pretipkavati članek iz Jane, ki ga je napisala Katja Melik, in bom poskusil zdržati čim dlje, predem stečem bruhat:

"A medtem, ko so eni prepričani, da nekdo Žabotu samo nastavlja mine, ker je v našem pisateljskem društvu kar nekaj takšnih, ki bi radi prišli na prestol prvega, drugi zatrjujejo, da je Žabot vendarle 'natur kmečki fant', ki se ob kakšnem veseljačenju pač rad obregne nad kakšno deklico. Takrat da je sila neotesan in spotakljiv človek, ki da rad namigne tudi kaj spolnega. To seveda med pisateljsko srenjo naj niti ne bi bil kakšen poseben greh: pisatelji in pesniki so že po definiciji in zgodovinskem izročilu (Prešeren, Cankar, in še kakšen) radoživi gospodje, ki ljubijo 'Spet trte so rodile: prijatli, vince nam sladkó', pa tudi gospodične mične. Saj je celo Prešeren v nekih resnih literarnozgodovinskih analizah bil oklican za pedofila, ker je bila njemu ljuba Primičeva Julija še mladoletna, ko jo je zalezoval. Torej nič novega, če besedni umetniki, kdaj pa kdaj malo več popijejo, kakšen od njih tu pa tam malo razgraja po lokalih in razbija kozarce ali pa je znamenit po svojih ljubezenskih pustolovščinah ali zgolj željah. Zanje, ko jih udari poleg besedne ljubezenska muza, pač naj ne bi veljala običajna pravila in tudi ne običajne zamere."

Lepo vas pozdravljam iznad WC-školjke. Tole je le prvi odstavek opravičevanja, ki je tako sluzasto igranje na najbolj banalne stereotipe, da kar pozabimo, kako ga piše ženska, da bi branila moškega nadlegovalca.

Ko sem podpisoval peticijo sem se spomnil te reakcije, ki se mi je takrat zdela tako presenetljiva, in si rekel: "Poglejmo, če so se časi kaj spremenili."

Niso. Mentaliteta je globoka voda, ki se premika komaj opazno.

Nauk zgodbe na splošno: če ste torej ženska in si kaj rečete v bran, vas bodo napadle druge ženske. In to s tako zlobo, da vas bo izučilo in boste naslednjič raje tiho prenašale moške šoviniste.

To, da vidne slovenske feministke ob podobnih primerih posrano molčijo, ne pripomore k izboljšanju stanja.


Sam svoj Stalin
Šefica je sadistka, Miha pa hoče biti mučen


Trenutno stanje

Ko sem se polotil pregledovanja objav na Facebooku, sem bil nenadoma silno vesel, da sem nehal pisati kolumne o slovenstvu. Kajti, drage dame in gospodje, Facebook je postal mlakuža, v kateri drhal proizvaja linč za linčem, prazno grmenje eno za drugim – danes bi klali nek Center za socialno delo, ker je vzel otroka, jutri drugega, ker ga ni. Potem bi linčali tega in onega; če se mi ne bi gabilo, bi zbral podatke in računal frekvenco slovenskih linčev. Takole na počez, vsaj vsak teden bi koga nasekavali, razčetverjali in klali.

Raven frustracije se je nevarno zvišala in za zdaj brbota virtualno. Ko poči, bomo nadaljevali točno tam, kjer smo med drugo svetovno vojno nehali. Spet bo pel Sveti Urh in goltale jame na Rogu.

Idealni položaj

Letos sem se že enkrat javno postavil, in sicer neprimerno večjim pritiskom in močneje, ko sem hotel organizacijo za pobiranje nadomestil malih avtorskih pravic obvarovati pred prevzemom. Torej sem se boril za avtorje, za kar so me tudi izvolili. A glej vraga, od istih avtorjev sem dobival tudi e-pisma in klice, češ, nočemo denarja, to se umetniku ne spodobi, mi delamo za obči blagor, denar kvari umetnost itd.

Dajmo razčlenit zadevo:

  1. Vpišete se v organizacijo, ki naj bi vam nakazovala nadomestila.
  2. Ker organizacija tega ne počne (v zadostni meri), stalno jamrate, kako so vas nategnili, kako so nesposobni.
  3. Ko se organizacija pokrene in se obeta sprememba, hitro udarite po tistem, ki bi lahko spremembo omogočil.

Skratka, v vsakem primeru jamrate, bentite in višate svojo raven frustracije.

Poglejmo še primer, kadar se ženska pritoži nad nadlegovanjem:

  1. Ženska ste in se pritožujete nad mačizmom, slabšo plačo kot moški kolegi, njihovim odnosom ...
  2. Ko se neka ženska izpostavi in se obeta sprememba, hitro udarite po njej, da le ne bi do spremembe prišlo.

Skratka, v obeh primerih jamrate, bentite in višate svojo raven frustracije.

Kot sem že tokrat zapisal, naš osnovni strah je sprememba, največji užitek pa pritoževanje in bentenje. Kalimero in večna krivica.

Freudovo vprašanje

Ko sem bral na Facebooku najbolj jezne ženske, kako zagovarjajo moško pravico, da jih nadlegujejo, me je nenadoma prešinila čudna misel. Pri parih najbolj glasnih sem pogledal zgodovino njihovih objav tja daleč v prejšnje leto, v sredo imigrantske panike – in glej, objavljale so obupane pozive proti imigrantom: ne spustite jih v državo, saj nas bodo nadlegovali!

Aha, torej nadlegovanje ni dovoljeno čisto vsem?

Imigrant brez prebite pare in statusa si ga, recimo, ne more privoščiti?

Šef, direktor, predsednik ... pa lahko?

Spet pridemo do pozicij moči. Če prav razumem, gre takole: tisti, ki kaj ima in vam lahko kaj da, vas lahko tudi nadleguje?

Ah, saj ta odnos pa nima zveze z moškimi in ženskami, marveč zgolj z močjo na eni in s priliznjenostjo, hlapčevstvom in oportunizmom na drugi strani.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

24
  • JD / 12.07.2016. ob 20:50

    "Kot sem že tokrat zapisal, naš osnovni strah je sprememba, največji užitek pa pritoževanje in bentenje. Kalimero in večna krivica." Najboljši stavek! Če nebi bilo tako prekleto res, bi se od srca nasmejal. Janez Demšar

  • janezkranjski / 29.07.2016. ob 13:20

    Definicija verbalnega nadlegoavanja je sila kompleksna, ker moški, ki je ženski neprivlačen le-to nadleguje lahko že s pogledom, medtem ko moški, ki jo privlači težko reče kaj takega, kar bi ona smatrala za neprimerno in nadležno. Tukaj enostavno ne more bit enotnih meril, ker so v igri živalski nagoni in čustva.

  • misamisa / 13.07.2016. ob 19:33

    Spoštovani nagrajenec, spoštovani Miha Mazzini, hvala za vaše komentarje in pojasnila. V tem " v tem kulturnem prostoru" čakamo na moške in ženske, ki bodo z besedami in dejanji pokazali, da se nam splača biti Človek. Človek katerega koli spola. Zato se strinjam, da čeprav si Čarovnikov vajenec, se lahko obnašaš do dam v javnosti kot gentelman, ne pa kot teleban. Intima pa ostaja brezmejno polje fantazij in je odvisna od mojstrov kot ste tudi vi, Miha.

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano