Nedokončana rojstva

Začnimo danes s strašno nevarnostjo, ki preti zahodni civilizaciji in upravičeno dobiva medijsko pozornost, izobraževalne priročnike in oddaje, predvsem pa prisotnost v dnevnih pogovorih in skrbeh državljank in državljanov: gluten.

Nedokončana rojstva
Foto: Thinkstock

Kadarkoli ga omenim, se mi oglasi kak nesrečnik, ki zatrdi, da je pač alergičen, dedno nagnjenje ga je onesrečilo s celiakijo.

Vsakič odgovorim, da ne pišem o tem glutenu, ki ga znanost more dokazati in katerega posledice so predvidljive, marveč o nekem drugem glutenu, za katerega nihče ne ve, kaj v resnici povzroča, očitno pa je kriv za vsako nestabilnost ali neprijetnost v naših življenjih. Prav tako nihče dobro ne ve, kje se nahaja in kdaj nas lahko doleti. Edino, kar o njem zatrdno vemo, je, da je sorazmerno povezan s finančnim stanjem: več denarja imate, bolj ste nanj občutljivi. Če ste siromak, ki je zadnji drobiž dal za štruco belega kruha, ga boste pojedli z užitkom in nič se vam ne bo zgodilo. Če ste pripadnik srednjega razreda, je bel kruh za vas že strup in kupovati morate polnozrnate bio štručke. In tako dalje.



Telepatski gluten

Lani poleti je sredi poslovnega sestanka neka gospa prosila za minutko prekinitve, češ da se bliža čas kosila, njen sin pa je v koloniji in ga mora poklicati, da ne bi slučajno pojedel kaj z glutenom, "saj nama škodi". Sočutno sem jo vprašal, če ima sin mogoče celiakijo in debelo me je pogledala, nato pa očitajoče zanikala, kako sem sploh lahko pomislil, da bi ona imela otroka, ki bi imel kakršnokoli pomanjkljivost v izbornih genih, ki mu jih je podarila.

Priznam, od sestanka potem nisem imel več kaj dosti, razen neprestane napetosti in pričakovanja, kaj, če sin ne bo ubogal – pojedel bo ta gluten, "ki nama škodi", in kljub oddaljenosti vsaj sto kilometrov se bo strahovit učinek te snovi poznal na materi, ki ga sploh ni zaužila. Kaj se bo zgodilo? Le omedlevica ali celo kaj hujšega, celo meni nevarnega – ji bodo zrasli kremplji, pognale dlake in bo začela tuliti na luno, medtem ko me raztrgavala?

Spomnil sem se čudnih dejstev iz sveta podatomskih delcev: en neskončno majhen delec je v neznanski razdalji do drugega, pa vseeno vpliva nanj.

Očitno ima ta strašni gluten enako moč, tako rekoč telepatsko?

Sin ga poje, mama se zvrne.



Telepatsko šolstvo

Še isti večer sem šel na tek in lepo krevljal po potki, ko sta me počasi in dolgo prehitevali dve gospe, za kateri bi se njega dni reklo, da sta v srednjih letih, torej okoli 40. "Pisali smo" ta in ta predmet, je rekla prva. "Mi tudi!" je vzkliknila druga. Začeli sta primerjati vprašanja v testu in nazadnje ugotovili, da je zvita tovarišica obema razredoma dala isto nalogo, le premetala vprašanja. Iz konteksta sem razumel, da gre za tretji ali četrti razred osnovne šole.

Ena je celo potegnila telefon iz torbice, poklicala otroka in mu podelila nekaj nasvetov pri domači nalogi, ki naj bi jo pravkar pisal, druga pa odobravajoče kimala.

Gospe sta prešli na pogovor o dogodkih v službi in se oddaljili, jaz pa sem se globoko zamislil, in to tako, neolikano, kot se za notranji monolog spodobi: "Kaj, za vraga, ti dve stari babi počneta v četrtem razredu osnovne šole? In hkrati delata v neki pisarniški službi? Da bi ob delu financirali lastno izobraževanje nižje devetletke, to ne more biti mogoče!"

A če ne hodita v šolo onidve, marveč njuna otroka, zakaj potem neprestano govorita v množini? Pisali smo, učiteljica nam je rekla, za nalogo smo dobili ...

Spomnil sem se na glutensko povezavo: očitno na daljavo ne deluje samo ta skrivnostna snov, marveč tudi naše šolstvo.



Rojstvo, odraščanje

Svet je sistem, ki venomer išče ravnotežje. V dobi individualizacije, odtujevanja, atomizacije, skratka, samosti in samote, se seveda poskušamo uravnotežiti s tehnologijo. Tako so mobilni telefoni postali nadomestek za bližino in jih pojmujemo kot orodje telepatske sposobnosti. Nobena misel ne more več počakati na srečanje ali pismo, marveč jo moramo še isti hip sporočiti tistemu, ki ga zadeva.

Del populacije pa ima pri tem posebno izhodišče: matere. Že itak so po vsem Sredozemlju rojene v družbo, ki jih postavlja na piedestal, v Sloveniji pa sploh vlada strašanski kult matere, še najbolj omejujoč za nje same. Slovenska mama je patološki pojem.

Če torej slovenska mati poskuša naraščaj obdržati pod svojim okriljem na vse načine, od čustvenih do finančnih, ji je tehnologija zdaj omogočila tudi telepatske povezave.

Tako prek telefona neprestano preverja, kaj potomci jedo, deli nasvete in modrosti, nazaj pa dobiva natančna poročila o vsakem vprašanju, ki ga je otroku tisti trenutek zastavila učiteljica.

Popkovina ob rojstvu torej ni presekana, marveč zamenjana s telekomunikacijsko povezavo. Rojstvo zato ni končano, marveč je otrok še vedno v maternici.

Gremo na drugo stran

Ne dolgo zatem sem klepetal z dekletom, ki se je pravkar vrnilo iz poletnega tabora, kjer je pazilo na otroke nižjih razredov osnovne šole. Seveda sem jo takoj povprašal o telepatskih materah. Povedala je, da so v vsaki skupini imeli vsaj po nekaj takih otrok, ki so jih matere klicale neprestano.

Spomnila se je fantka, ki je dobival materin SMS vsakih pet minut, daljši klic pa vsako uro. Z robotskim glasom je poročal, kaj počne, pri čemer itak ni počel drugega kot bral mamina sporočila in odgovarjal na klice. Učiteljem se je zdel kot mesečnik. Staknili so glave in si izmislili prekršek, ki naj bi ga otrok zakrivil. Za kazen so mu zaplenili mobitel. Za nekaj ur je potonil v stanje, še najbolj podobno komi, potem pa se je začel počasi prebujati, razgledovati, premikati, tekati z drugimi otroki, se kopati, divjati ...

Rodil se je.

Zadnjo uro počitnic so mu vrnili telefon. Ko ga je zagledal, je začel jokati in ga ni hotel vzeti. Niti dotakniti se ga ni hotel, prav tako ni hotel domov.

A mama je že čakala pred vrati ...



Praznina

Če je vaš otrok zadosti star, da gre na morje z družbo, vi pa ga opominjate na vsak obrok posebej in ga morate preverjati vsakih pet minut, so vaša obzorja zožena na najmanjšo možno mero.

Danes vrtci ponujajo staršem prek spletnih kamer neprestan pogled na otroke. Torej zjutraj oddate potomca, nato pa sedite v službi in ga vsakih pet minut kontrolirate. Ali pa kar neprestano gledate – zakaj ste ga torej sploh peljali v vrtec, čemu ne sedite ob njem doma?

Če ste stari 40+ in znate na pamet vsa vprašanja, ki jih vaši otroci dobivajo v šoli, potem nimate lastnega življenja, sebstva, bistva in smisla.

Če si duhovno praznino v sebi polnite s tistim, s čimer bi se morali ukvarjati potomci, potem jih nikoli ne morete pustiti, da odrastejo, mar ne?

Še več, ne morete jih v resnici pustiti niti, da bi se zares rodili – neprestano morate ostati povezani.

V tem procesu nastane dvojna puščava, vaša in otrokova. Kot ste prazni vi, je prazen on. Ničesar ni, kar bi bilo le njegovo, in ničesar, kar bi bilo le vaše.

Pomilovanja vredna zmota: mešanico strahu pred lastno praznino in lastninskega nagona pojmujete kot ljubezen.

Čas za moško besedo

Še enkrat, kot sta se pogovarjali tekačici: "Pisali smo, učiteljica nam je rekla, za nalogo smo dobili ..." Očitno je otrok en sam, a kljub temu mama z njim ne tvori dvojine, marveč množino, torej vse, kar je možno.

Kje pa je oče?

V klasični slovenski strukturi je seveda vedno odsoten in tudi moderna, telepatska, ga izloča.

V življenju vsakega moškega nastopi trenutek, ko mu je podeljena strašna moč: lahko bo svojo partnerico in otroka spustil po toboganu uničenja ali pa bo izgovoril le nekaj stavkov in ju še pravočasno rešil.

Ne sme ga zamuditi, saj je priložnost sama. Zgreši jo in uničil bo vsaj tri življenja.

Ko se mlada mama vrne iz porodnišnice in se dojenček polula in pokaka, je velika možnost, da bo mamica rekla: "O, pokakala sva se! O, polulala sva se!

Moški mora dogodek opaziti in molčati.

Zvečer pa, ko dojenček spi, mora žensko nežno objeti in jo pogledati v oči.

Reči ji mora: "Draga, slišal sem prejle, da si se poscala in posrala v hlače. A tako močno te ljubim, da hočem s teboj živeti kljub temu, da si postala inkontinentna. Lahko mi zaupaš. Neprestano ti bom stal ob strani in ti pomagal dostojno in samostojno opravljati osnovne človeške funkcije. Pomagal ti bom, da boš lahko premagala svoj hendikep, znova samostojno zaživela in nam boš vsem v veselje, še najbolj pa sama sebi."

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

 

Sorodne vsebine

Komentarji

16
  • mimi129 / 30.05.2016. ob 10:23

    Otroci so v Sloveniji postali , kot piše v kolumni, sredstvo za polnjenje duhovne praznine staršev in po mojem mnenju tudi statusni simbol. Predvsem mame želijo preko njih realizirati svoje neuresničene ambicije. Če jim popoldne ne ustvarjaš plakatov za šolo, pišeš nalog in na tabor pokličeš vsaj petkrat na dan, pa izpadeš bedak in neresen roditelj. Dr. Rugelj bi imel na tem področju več kot dovolj patologije.

  • modrooki / 30.05.2016. ob 08:28

    Novodobne kokoši niso alergične samo na gluten ampak tudi na laktozo. Pa mnoge ne pustijo cepit svojih mladičev.

  • jutribobolje / 30.05.2016. ob 11:35

    Odličen sestavek! Uzakoniti kot obvezno čtivo ! Prosim še o cepljenju,pa o avionih,ki nas zastrupljajo...V času kopanja premoga,so ljudje vsaj vedeli,kaj je to metan...

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano