Slovenska mama

Prispevek, v katerem se avtor obrne k prenašalkam slovenstva.
Slovenska mama

Sobotno jutro sem čakal v vrsti za kruh, ko je stara gospa pred menoj prosila prodajalko, naj ji položi štruco v nakupovalni voziček, saj sama ne more dvigniti roke, "ker je včeraj sinu zlikala 25 majic"! Srečal sem jo spet pri izhodu. Blagajničarka ji je zlagala nakupljeno v voziček, gospa je še kar kazala otrplo roko in dodala: "Mudi se mi, veste, sin gre z družino na izlet in jim moram pripraviti sendviče."

Spomnil sem se velike knjigarne ob obali v ameriški zvezni državi Oregon, enkrat lani, ko je starejša gospa odprla vrata tudi zunaj delovnega časa, češ, saj nima početi kaj drugega. Med klepetom je povedala, kako zadovoljna je – prejšnji dan so jo otroci povabili na kosilo. Nekaj let se niso videli, pri osemnajstih so šli od doma kot zoprni pubertetniki, zdaj pa so sedeli za isto mizo, se odraslo pogovarjali in "nisem mogla odtrgati pogleda od njih – kakšni čudoviti ljudje so postali! Nazadnje, ko sem jih videla, smo se samo prepirali, zdaj pa so bili samostojni odrasli ljudje, vsak s svojim poklicem in službo, družinami, kakšno zadovoljstvo". Dogovorili so se za skupne počitnice naslednje leto, v deželi, ki je niso nikoli videli, ona pa jo je zapustila kot otrok.

Prvo gospo imenujmo slovenska mama, drugo pa ameriška. Prva se nesebično razdaja, lika, gara, vstaja prej, da so sendviči narejeni, ko se otroci in vnuki zbudijo, roka se ji suši od truda – 25 majic! Druga je lastnica knjigarne, povsem prevelike za tisti kraj, a z izjemnim izborom knjig, in jasno je, da svoje delo opravlja z veseljem.

Kako je to strašljivo, mar ne? Skrbna slovenska mati v primerjavi z ameriško, ki se ukvarja s svojim življenjem in poslom, tridesetletni otroci pa kar sami blodijo po svetu.

Tako zanemarjanje otrok nas Slovence boli! Je čas, da pokličemo socialno službo ali pa smo trčili ob pomemben element slovenstva? Verjetno celo najpomembnejši.

Za ščepec biologije

Za trenutek odložimo romantiko in si nadenimo industrijska očala: mama je vodilni element procesa, ki na koncu naredi izdelek.

Takoj boste pomislili na očete in prav imate. Tole pisanje je dolgo nosilo delovni naslov Slovenski starši, a sem si nazadnje premislil. Tradicionalno slovenstvo je patriarhalna družba, v kateri pa moški funkcijsko niso več od trotov za razplod. V vzgoji in življenju so odsotni. Poglejte le slovensko literaturo in film – očetov nikjer, kot romantična želja se pojavljajo šele zadnja leta. Zakaj je tako, bo kmalu postalo jasno.

Osnovno programiranje naših možganov se izvede do petega leta starosti. Način, na katerega otrok vsrka svoje okolje, je fascinanten. Posebne nevrone imamo, ki se imenujejo zrcalni nevroni, in si jih – s poenostavitvijo – predstavljajte kot izjemen pripomoček za posnemanje. "Kopiraj! Kopiraj! Kopiraj!" se polnijo otroški možgani. Posnemanje ni učenje, je več od tega – je vživljanje v drugega, kjer se vzor in posnemovalec za trenutek združita v eno.

Ker posnemanje poteka v ranih letih, se ne more ukvarjati z jezikom, marveč s telesom in njegovo govorico. Kako naivno bebavi so starši, ki otroku s cigareto v roki pridigajo o škodljivosti kajenja ali pa ga silijo nositi čelado na kolesu. Če si jo bodo pred vožnjo nataknili sami, otroku še reči ne bo treba, saj je njegov posnemovalni način vključen.

Otrok torej največ posnema tistega, ob katerem preživi največ časa. Pri čemer pa se fantki razlikujejo od punčk. V nekem poskusu so matere z enoletnimi otroki dali v sobo, prej pa so materam povedali, da je na mizi vaza, ki se je otrok ne sme nikakor dotakniti – pri čemer mati za prepoved ne sme uporabljati besed. Dogajanje so snemali s hitrimi kamerami in pozneje analizirali vse drobne gibe in poglede. Punčke od desetkrat do dvajsetkrat pogosteje vzpostavljajo očesni stik z materami in tako so takoj začutile materino željo in se jih večina vaze ni dotaknila. Fantje so najprej stekli k prepovedanemu predmetu.

To je spet posledica biologije. Ženske so dragocene, saj jim dozori eno samo jajčece v luninem mesecu; spermijev je pa povsod dovolj in nobene škode ni, če jih kakšna milijarda pogine, z lastnikom vred. Moški smo slabše programabilni, ker s tem družba doseže novosti; ženske bolj, saj s tem doseže stabilnost.

Izdelki mater

Poglejmo zdaj izdelke ameriške in slovenske matere. Otroci prve so samostojni odrasli ljudje z lastnimi življenji, zato ima tudi mama svoje življenje. Ko se njihove poti srečajo, za mizo sedejo odrasli in uživajo drug ob drugem.

Sin slovenske matere iz uvoda ni sposoben sam zlikati 25 majic. Možno je, da so se nabirale zelo dolgo, a skrbna slovenska mama tega ne bi gledala. Meni se gajbica majic nabere po intenzivnem športnem tednu, ko jih neprestano preoblačim. Možno je torej, da je sin celo športnik, torej fizično nedvomno zdrav in sposoben človek. Še več, našel si je partnerico, zaplodil otroke – družino ima, ki pa ni sposobna poskrbeti zase. Res bodo šli na izlet, a pomrli bi od lakote in žeje, če jih mama ne bi poprej oskrbela.

Izdelek slovenske matere torej ne more preživeti sam, s svojimi močmi. Za delovanje potrebuje mamo, torej je še otrok, pa čeprav je dopolnil štirideseto ali več. Gre torej za izdelek z okvaro, nepopoln proizvod, falirano eksistenco, skratka kilavo dete.

Zakaj bi bil pri nas materinski ideal vzgojiti nepopoln izdelek?

Naloga slovenske matere

Bralcu lahko pred očmi vstane podoba nekakšne zlobne čarovnice, ki namenoma uničuje otroke. Kar seveda ni res.

Večina mam poskuša vzgojiti otroka, ki bo v danem svetu najbolje možno uspeval. Želi ga sprogramirati za največjo možnost preživetja.

Očitno ameriške matere želijo samostojne otroke, medtem ko slovenske kilave. V čem je ta družbena razlika?

Naša osnovna programiranja se spreminjajo zelo počasi. Osnove tega, kar imamo zdaj, smo postavili nekaj stoletij prej. Ameriška mama je takrat vedela, da bo moral sin na konja in osvajati nove teritorije, slovenska, da bo ostal doma. Danes ameriška mati ve, da bo moral otrok tekmovati v krutem svetu kapitalizma in se zanašati sam nase, slovenska pa, da bo najprej dolgo študiral, potem bo nezaposlen, nato upokojenec, skratka, država bo že poskrbela zanj.

Kakšno mora biti okolje, da je najvarneje sprogramirati kilavega potomca? Tuja oblast! Če ste narod, ki ima največjo možnost preživetja takrat, kadar ne misli s svojo glavo, kadar mora čakati odločitve šefov, ko je ubogljivost prednost, potem je slovenska vzgoja idealna! Angleže so s svojimi internati vzgajali za šefe, Američane za podjetnike, Slovence za pokorne delavce in uradnike.

Slovenska mati lomi sina zato, da ga gospodarju ni treba. Enkrat si spet oglejte prvi slovenski film Na svoji zemlji, ki je hotel biti junaški ep in ga tako tudi sprejemamo. Glavni junak Drejc pol filma ne stori prav ničesar! Točno ve, da bi se moral boriti z okupatorjem, da bi moral osvojiti Tildico in iti v gozd, pa nič.

Mama mu ne pusti. Kadarkoli Drejc krene proti sovražniku, ženski ali celo delu, že mama odkima in sinko le skloni glavo in malce momlja. Ko mame končno ni v kadru, v nekaj sekundah pobije pet domobrancev, zagrabi žensko in steče z njo v gozd. Očitno je imela gospa mama prav, da ga je tako pazila! Če ne bi bilo njenega budnega očesa, bi partizan Drejc razbijal po vratih Hitlerjevega bunkerja že jeseni 1941.

Če bi slovenski sin šel od doma pri osemnajstih, bi pri dvajsetih že ugovarjal šefu, pri dvaindvajsetih bi imel svoje podjetje in prej ali slej bi se stepel z okupatorjem. Tako bi podložniški narod izgubil najboljše sinove, zato je bolje, da jih zatre kar sam.

Slovenski moški mora ostati doma, da je venomer na voljo materi za doprogramiranje. Da troši svojo energijo za vojne s starši namesto za lastno življenje in kariero.

Povezava mama-hči je biološko najmočnejša preslikava. Hčer je laže naprogramirati, in ko je spolno zrela, gre lahko mirno v svet, veliko možnosti je, da bo kopija svoje matere. Fantje pa smo pri kopiranju slabši in zato delo slovenske matere ni nikoli končano. Najprej izvaja osnovno programiranje tja do sinovega 35. leta, ko gredo po slovenskih statistikah otroci od doma. "Od doma" seveda pomeni v višje nadstropje ali sosednjo stavbo, da mati lahko še vedno hodi prat in likat in servisirat sina, torej ga dodatno programirat. Ko začne materi zdravje pešati ali si zaželi programiranje vnukov, išče sinu nevesto – mamo ver. 2.0, torej sebi podobno osebo. Če jo najde, ne more biti povsem zadovoljna, saj se zaveda lastne edinstvenosti, sledili bodo prepiri; če jo ne, pa ženska takega sina ne bo prenašala in se bo lahko ločeni sin vrnil v mamino varstvo. Ko bo mama v domu ali v grobu, bo sin sam krenil v romantična osvajanja. Prepoznate ga po tem, da od intelektualnih sposobnosti ženske najbolj ceni likanje in kuhanje, od videza kimanje, od spolnih tehnik pa podajanje piva iz hladilnika. Pa seveda stanovanjsko neodvisnost, saj se bo takoj preselil k novi mami. Staro stanovanje ali hišo bo oddajal za osvežitev proračuna. Ko boste prišli na ogled in ga prosili, če lahko pomeče iz stanovanja vse tisto prastaro pohištvo, gobeline in ostalo šaro, bo zgrožen odskočil, kot bi v vas ugledal hudiča: "Ampak saj to je mamino!" Skratka, nič ne bo oddal, tako bo mama #2 vzdrževala še njegovo lastnino.

Zadeva je postala problematična v trenutku osamosvojitve Slovenije – ko naj bi nenadoma kilavi posamezniki začeli upravljati ne samo s svojimi življenji, marveč kar z vso državo.

Človek, ki v sebi ni samostojen, ne more v drugem ugledati samostojnega človeka in se pomeniti z njim. Ostaja otrok, zato obračunava in ravna po otročje. In če kritična masa ljudstva ni iz samostojnih oseb, potem ne moremo imeti uspešne samostojne države.

Slovenci smo vzgojeni za to, da se naslanjamo na vsako oporo, ki pride mimo, od mam do ideologij, in nas je strahotno strah razmišljanja z lastno glavo.

Pojdite enkrat stat v knjižnico in poslušajte neprestane litanije: dajte mi nekaj, prosim, da mi ne bo treba misliti. Knjižničarke bi morale v svoji delovni opremi nositi colt 45, da bi tovrstnim strankam takoj izpolnile željo in jim v glave poslale nekaj, po čemer res ni več mogoče misliti.

Razvajenci

Porečete: "Ho, ho, ho, Mazzini! Zaostajaš! Prišlo je do mutacij, otroci so povsem drugačni, indigo ali kaj podobnega so, pri nas jim pustimo vse, nič jih ne programiramo!" Najprej, tudi neprogramiranje je prav tako programiranje, kot je neodločanje odločanje. Res pa je, da se je z zmanjšanjem števila otrok v zahodni civilizaciji in naraščanjem kupne moči pozornost preusmerila na najidealnejšega potrošnika – otroka. Izumili so otroštvo (ja, staro je šele nekaj stoletij) in razvajanje (torej neomejeno privoljenje za šoping), ki je prišlo tudi v naše kraje in se silovito prijelo.

Razvajanje ni drugega kot preobleka za standardno slovensko vzgojo: če je bil prej otrok nesposoben in je zato mama likala, prala in delala namesto njega, je pri razvajanju otrok predober, da bi se s tem sploh ukvarjal, in spet starši vse naredijo zanj. Kje je potem razlika? Svoj značaj izoblikujemo prek stvari, ki smo jih opravili, in neuspehov, ob katerih se učimo. Kadar nam je bilo vse prihranjeno, zaradi vsiljene nesposobnosti ali razvajenosti, se nismo postavili na lastne noge in ostajamo kilavo dete.

Če standardna slovenska mama otroku z vsakim dejanjem govori, da je nesposoben, nova mati razvajencu trdi isto. Kar otrok začuti in si izoblikuje novi, narcisistični jaz, v katerem kot godba na pihala napihuje stvari, za katere ni niti najmanj zaslužen – od očetovega avtomobila do diplome, ki mu jo je kupila mama. Ostaja pa prav tako nesamostojen in kilav, iščoč oporo, ker je breme sam sebi.

Samostojna Slovenija je zaradi brezperspektivnosti mladih in predobrega standarda starih postala zlata dežela za posesivne matere, ki so poleg psihološke in čustvene dobile v svoje roke tudi ekonomsko moč. Otrokom je pri nas jasno, da standarda staršev ne bodo nikoli dosegli, zato gredo vdano po liniji najmanjšega odpora in se sploh ne vzpostavijo kot samostojni ljudje. Kot je zapisal eden od kritikov mojega pisanja: naj grem stanovat pod most, če mama nima denarja, da bi mi kupila hišo?

Dežela trpljenja

Dohitimo tisto gospo, ki z otrdelo roko zaradi likanja hiti domov, in jo zasledujemo. Vidimo jo, kako je srečala tri prijateljice in povedala je vse o roki in majicah, zgodnjem vstajanju in sendvičih. Tudi kolegicam so se odprla srca, trpljenje prekipeva.

Najprej naj za slovenske pojme uvedem revolucionarno novost: trpljenje lahko razdelimo na dve vrsti: 1. potrebno, 2. nepotrebno. Večina slovenskega trpljenja je druge vrste. Gospe ne bi bilo treba likati in ne vstajati. Tudi njenim kolegicam ne.

A kako bi potem začenjale pogovor? Nekoč sem bil na predavanju profesorja psihologije, ki je svoje študente za ves dan poslal prisluškovat na avtobuse mestnega prometa in beležit način, kako Slovenci vzpostavljamo komunikacijo: v 90 odstotkih s tarnanjem.

Zamislimo si, da bi se naša gospa pohvalila s tem, da je sin celosten, samostojen. Ne likam, ne perem, le igram se z vnuki, kadar to želim, in odlično se počutim! Kako bi se kolegice spogledale, veke bi se jim stisnile in jasna misel bi jim šinila iz oči: "Prasica lena egoistična, tvoj štiridesetletni sin se mora pa kar sam znajti!"

Zakaj moramo Slovenci toliko trpeti, sem že pisal – če ste pod tujo oblastjo, morate tarnati, drugače bo gospodar mislil, da vam je lepo in vam naložil še več dela. Glasneje tarnate, manj boste delali.

Skodelica kave

Večino slovenskih arhetipov je ustoličil Ivan Cankar in njegov lik matere še vedno velja za ideal. To tiho trpljenje, ki pa ne joče v svoji sobi, marveč se namesti pred Ivanova vrata, da je sin ne bi slučajno spregledal, je vatel, s katerim merimo vse po vrsti.

Draga bralka, ste lahko v Sloveniji ženska polnoletnega otroka in ne trpite po nepotrebnem?

Se lahko uvrstite v onih 10 odstotkov nejamračev in v očeh okolice ostanete dobra mati?

In še osebneje: četudi zdržite in vzgojite otroke v samostojne ljudi, mar vam okolica ne nabija neprestanega občutka krivde, da bi zanje lahko storili še več, še več, vključno s kuhanjem kave?

Saj vas spominjajo in dražijo na sto načinov, ki jih vaša zavest spregleda, vtisnejo pa se v nezavedno. Recimo vrečka s sladkorjem, ki jo dobite ob kavi v čisto navadnem kafiču:

Slovenski janzenizem, ta najbolj črna veja krščanstva, je pri nas čil in zdrav, kot bi se komaj rodil, ne pa dopolnil nekaj stoletij. Kot je zapisal Pavle Zidar: "Smo pač sinovi Cankarjeve O mati! Janzenizem je pri nas edini sistem, ki je uspel in se presegel in ki je danes prešel v institucijo. Veste, sistem zmeraj zmaga, ne človek."

Samostojna država ni prinesla nikakršne spremembe. Potrebovali bomo samozavedanje ali pa še nekaj stoletij nepotrebnega truda. Za prvo slabo kaže, bi rekel. Sploh če pomislim na slovensko šolstvo in kulturo, gnezdi vzreje novih in novih Ivanovih mater.

Šolstvo je itak največji temelj države in družbe, torej mora biti najbolj odporno za novosti. Miselnost jedra naših šolnikov je nekakšna mešanica sredine 19. stoletja in najslabše možne sodobne maske – pocukranega ameriškega new aga, kar naredi mešanico, ki še za bruhanje ni dobra. Popolna feminizacija poklica stanje le še dodatno slabša, saj smo ljudje narejeni za tekmovanje v skupinah – če boste imeli v zbornici trideset Cankarjevih mam, se bo takoj začela tekma za najbolj Ivanovo med njimi.

Hvaljena sodobna slovenska literatura ni sodobna nam, marveč Cankarju, in se z njim kosa v cukranju bralk. Pisal sem o slovenskih literarnih junakih in ciljno občinstvo teh pasivnih, nikoli nič krivih, a hudo trpečih junakinj so ravno sodobne Francke, ki tečejo za vozom ter solzne odložijo knjigo in pomislijo: "Tudi jaz sem prav tako trpela, ko sem likala sinovih 25 majic!"

Srečal sem nekaj oseb, večinoma gospa, ki odločajo na literarni sceni, in bil šokiran nad njihovo globoko janzenistično miselnostjo. Če se lahko s čim pohvalim glede literature, ki jo pišem, je odpor, s katerim jih navdaja. Tako kot pač nekrofilskega človeka prestraši stik z nedogmatičnostjo in življenjem.

Prostor v sebi

Naredimo miselni poskus in slovenski materi iz uvoda podtaknimo odraslega otroka, ki je samostojna oseba. Šla bo domov, zase hitro zlikala in si naredila zajtrk. Kaj pa potem? Ameriška mama ima svoje delo, svoje veselje – prava slovenska pa izgoreva za drugega in mu to neprestano tudi očita. Zdaj pa je tisti drugi samostojen!

Slovenska mati bo ostala sama s sabo, kar je njena največja groza. Nenadoma ni več drugega, s katerim se mora ukvarjati. Zazre se vase in tam, kjer bi morala videti lastno življenje, ni ničesar. Praznina, horror vacui, bivanje, ki je steklo v uravnavanje drugih, v teženje okolici, je ni zgradilo, marveč izvotlilo. Pognala se bo ven, panično, urejat tuja življenja, ne z zgledom, ker ga ne premore, marveč s sitnarjenjem, moraliziranjem in najedanjem, ker takemu človeku vzvišene besede lepo donijo v lastni praznoti.

Ženske so dragocene, saj jim dozori eno samo jajčece v luninem mesecu; spermijev je pa povsod dovolj in nobene škode ni, če jih kakšna milijarda pogine, z lastnikom vred.
Naša osnovna programiranja se spreminjajo zelo počasi.
Kadarkoli Drejc krene proti sovražniku, ženski ali celo delu, že mama odkima in sinko le skloni glavo in malce momlja.
Ko začne materi zdravje pešati ali si zaželi programiranje vnukov, išče sinu nevesto – mamo ver. 2.0, torej sebi podobno osebo.
Razvajanje ni drugega kot preobleka za standardno slovensko vzgojo: če je bil prej otrok nesposoben in je zato mama likala, prala in delala namesto njega, je pri razvajanju otrok predober, da bi se s tem sploh ukvarjal, in spet starši vse naredijo zanj.
Samostojna Slovenija je zaradi brezperspektivnosti mladih in predobrega standarda starih postala zlata dežela za posesivne matere, ki so poleg psihološke in čustvene dobile v svoje roke tudi ekonomsko moč.
"Prasica lena egoistična, tvoj štiridesetletni sin se mora pa kar sam znajti!"
"Tudi jaz sem prav tako trpela, ko sem likala sinovih 25 majic!"

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano