Ko tonete, si ponavljajte: znam plavati!

"Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve" je pisalo na listku, ki ga je nastavil naš premier Cerar. Podvig se je uvrstil v zakladnico dejanj, ki so mi povzročila občutek, za katerega Slovenci nimamo pravega izraza, Španci pa mu rečejo "pena ajena", torej močan občutek zadrege, že do bolečine, ob opazovanju človeka, ki iz sebe dela osla in mu ni ob tem prav nič nerodno.

Slogan, bolj primeren za kak nagrobni napis, je potonil v polpozabo in ljudske šale, a nedavno sem slišal nekaj oboževalk Cerarjevega napisa in prvič pomislil, da je bila moja bolečina res zgolj moja, mogoče je premierjevo ravnanje sedlo na plodna tla? Sploh zato, ker je "pokazal, da je napis obojestranski, kar pomeni, da ga je tudi sam lahko ves čas gledal". (vir) in pojasnil: "Če bomo šli v tej smeri, imamo prihodnost. To je moje sporočilo."

Slovenec sem, ne jamram Foto: STA

Za boljše življenje

Široko mi je odprla oči kolumna Sama Ruglja Kaj nam najbolj prodajana knjiga zadnjih let pove o nas – do takrat namreč nisem vedel, katera je najbolj prodajana knjiga samostojne Slovenije: "izšla pred dobrimi 20 leti (1994.) in ki je (tudi) lani, natanko 20 let po svojem slovenskem izidu, na lestvici najbolj prodajanih knjig (lestvica Naj 10 v slovenskih knjigarnah) zasedla najvišje mesto."

Uspešnica vseh časov, si predstavljate?

Slovenci kupujemo le knjige, ki jih imamo za globoko koristne in jih dostikrat tudi podarjamo, torej jih imamo za občo korist, ne le potešitev zasebnih interesov. Knjiga, ki vse trajanje samostojne države ostaja najbolj prodajana, je torej najbolj koristna vseh knjig in njena trajnost ni omejena.

Gre za delo Louise L. Hay za naslovom Življenje je tvoje. Kupiš jo, ko se odločiš, "da boš s pomočjo tako imenovanih afirmacij, torej pozitivnih misli, spremenil svoje bivanje". Prva vaja v njej je naslednja: gledate se v ogledalo in si govorite "Ljubim in sprejemam te takšno, kakršna si.". Knjiga ponuja še več stavkov (=afirmacij), ki si jih ponavljate pred ogledalom. Avtorica to imenuje "delo". Recimo, vsaj mesec dni si morate štiristokrat na dan ponoviti "Cenim se".

Knjiga ponuja tudi konkretne nasvete za konkretne bolezni. Pri tumorjih si govorite "vse je dobro", pri steklini "mir vlada v meni in vsenaokoli", pri gangreni pa "puščam, da radost svobodno teče skozme".

In tako dalje.

Vzgoja za pasivnost

Če imate zoprnega šefa, recimo, gospa Hay svetuje, da "ga blagoslovite z ljubeznijo vsakič, ko se spomnite nanj [...] Če je ta oseba zelo obsojajoča, si začnite zatrjevati, da je ljubeča in rada hvali druge. Če vedno godrnja, si govorite, da je vesela in zabavna. Če je brezsrčna, si ponavljajte, da je nežna in polna sočutja. Če v tej osebi vidite le dobre lastnosti, potem je to tisto, kar vam ima pokazati, ne glede na to, kako se vede do drugih".

Če je šef že idealen in vaša služba tudi, pa družba in država, potem nimate česa spremeniti, mar ne? Knjiga je sedla na prislovično slovensko pasivnost in postala njen velik učbenik.

Vzgoja za egoizem

Svet zunaj vas torej ne obstaja. Šef je v realnosti pošast, a vi si govorite, da je angel. Skratka, vse je moralno relativno: "vsi smo sposobni biti Hitler ali mati Tereza".

Če je vse enako, je vse vseeno. Odgovornosti ni. Realnosti tudi ne.

Predstavljajte si leto 1942, vkrcajo vas na vagon in vam dajo za izbiro, da vas odpeljejo v ustanovo, ki jo vodi Hitler, ali v drugo, ki jo vodi mati Tereza. Odmahnete z roko, češ "ti kar vozi, saj ni razlike!" Bi res ravnali tako? Zakaj potem kimate ob teh relativističnih puhlicah?

Islandci so protestirali, Slovenci pa ... Islandci so protestirali, Slovenci pa ...

Cankarjev moralni relativizem je dobil osvežitev in spacala sta se v točno tisto, kar imamo povsod okoli nas, pa čeprav si govorimo drugače: blato brez morale in brez odgovornosti.

Knjiga je učbenik skrbi zgolj zase, skrajnega egoizma in narcisizma. Menim pa, da je slovenski problem ravno nasproten – kako ob silno visokem narcisizmu povezati ljudi v delovanje za skupno dobro.

Poglejte le navodilo, kako ravnate, če vas mučijo vetrovi. Ne, ne pojdite na stranišče in se tam olajšajte, marveč si takoj dajte duška in zagnojite osebam okoli vas: "Sproščena sem in puščam, da življenje z lahkoto teče skozme."

Prijateljski nasvet

Dela Louise L. Hay v Sloveniji po prodaji tekmujejo z deli Martina Kojca. Če začenjate z afirmacijami, vam svetujem zadnjega, ker si tam lepe želje lahko šepetate leže, pri Louise L. Hay pa morate stati, kar je eno samo garanje. Spremembe res ne bi smele zahtevati toliko truda.

Realnost

Da, misli imajo moč in kot športniki dobro vedo, je psihična pripravljenost zelo pomembna. A ob njej morate imeti tudi vrhunsko stanje telesa. Če boste na krmežljavih nožicah stali pred ogledalom in si ponavljali: "Sem svetovni prvak v maratonu," se ne bo nič zgodilo.

Prej ali slej boste morali ven, na tekaško progo, v realnost.

In če vas šef maltretira, bo vaše umikanje zanj le rdeča ruta pred bikom. Pritiskal vas bo tako dolgo, dokler vas ne bo speštal. Z zidarsko lopatico vas bodo praskali z ogledala.

Ideologija cementa

Medtem ko ste pasivno tičali pred ogledalom, so aktivni državljani pokradli narodno premoženje in se pravkar koljejo za zadnje ostanke. Če čakate in blebetate sami sebi, se ne bo nič zgodilo. S tem koristite le odstotku, ki si lasti vse.

Če so nasveti za pasivnost po dvajsetih letih še vedno na prvem mestu lestvice najbolj prodajanih knjig, to pomeni, da Slovenci še vedno nismo zakapirali, da pasivno opazovanje in odklop od realnosti ne delujeta in še kar upamo, da bodo zgolj želje zadostovale. Mar se komu taki trdobučneži lahko smilijo?

Cerar in Mramorjeva stalna pripravljenost

Nazaj k našemu premierju, očitno pristašu afirmacij. Pokazal je, da delujejo, če so med ljudstvom zadosti razširjene.

Ko so v medije prišli panamski računi, je islandski voditelj povedal, da ne bo odstopil. Naslednji dan je imel pred vrati par deset tisoč protestnikov, torej nekaj odstotkov prebivalstva.

Če bi Cerarja po tisti blamažni tiskovki z Mramorjevimi dodatki za pripravljenost pred parlamentom pričakalo 60 tisoč Slovencev, bi se finančni minister takoj poslovil.

Vam je zdaj s primerjavo islandskega in slovenskega ravnanja jasna razlika med delovanjem in afirmacijami?

Ampak nimamo časa za realnost, mar ne? Koliko lažje je gledati sebe pred ogledalom in si govoriti lepe stvari. Podnaslov knjige gospe Hay je "odslovi vse svoje bolezni ter v svoje življenje privabi ljubezen, srečo in bogastvo". Statistike tega ne kažejo, a očitno ste se, dragi kupci najbolj prodajane knjige slovenskih časov in slovenskega propada, znebili vseh bolezni, sveže ste zaljubljeni in ljubljeni, srečni in bogati, pa vam je razumljivo vseeno za skupnost in državo.

Zavidam vam, ker ste vse dosegli brez truda, le s postavanjem pred ogledalom. Ko pa se bo ogledalo razbilo, boste nenadoma ugotovili, da vas čaka več kot le sedem nesrečnih let, da odpravite škodo, narejeno v desetletjih zrenja v lastne oči in ignoriranja sveta.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

29
  • Anton49 / 02.05.2016. ob 08:30

    Nateg.... in grem po svoje, ce mam polhno rt. Pa, hej brigade iz ust nasih mladcev na zurih ob praznovanju pravljicnih praznikov, je skrajni uporni domet vecine slovencev mlajse in sredne generacije. Dober so jih in jih se dresirajo,ta isti, v teh 70 letih.

  • marker / 02.05.2016. ob 09:22

    Kar deluje pri nas dobro, je organizacija proslav in partizanskih mitingov.

  • Oregon / 02.05.2016. ob 08:59

    Tole je pa tako res da boli. Špegu gor al dol...

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano