Ste cele dneve v službi zaradi šefa ali zato, ker si ne upate domov?

Ali sem dober oče? Ali sem dobra žena? Sem dober učenec? Sem dobra mama? Sem dober ljubimec? Sem videti dobro? Sem v formi? Sem idealen oče?

Na eni strani tisoč vprašanj. Na drugi strani priporočilo: "Bodi to, kar si!"

"Ja, pa ja de."

Če naj bom to, kar sem, takoj potrebujem terapevta.

Celitelja.

Zdravilca.

Pranoterapevta.

Psihologa.

Psihiatra.

Astrologa.

Tablete!

Sem namreč ena čustvena razvalina, ki si želi odnosa, ki ga nimam, ljubezni otrok, ki jih ne vidim vse dni, pozornosti žene, ki je odtujena, spoštovanja sodelavcev, ki me ne marajo, potrditve prijateljev, ki jih nisem videl že leta …

Tiranija popolnosti

Tiranija popolnosti! Najdi svoj pravi jaz! Poveži se z enim! Delaj v skladu s sabo! Bodi ti!

Kaj je prav?

Subtilno lovljenje ravnovesja med pričakovanji, ki jih imam do samega sebe, in tistimi, ki jih imajo do mene vsi drugi, izpolnjujejo dan sodobnega porabnika. Včasih se počuti, da ga gugalnica življenja zaniha do točke, ko za hip ne čuti težnosti, ko je vse lahko, preprosto, eterično. Potem sledi trenutek, ko je videti, da bo izgubil oporo, da bo štrbunknil na rit. Na srečo v naslednjem trenutku začuti pod njo močno oporo deske, ki daje stabilnost v gibanju. In tako naprej. Samo ne preveč, da ti ne postane slabo.

Ko se komunala zanima za porabnika …

Poznate tisti vic, ko se zaposleni odpravi k direktorju?

Zaposleni: "Gospod direktor. Pogovoriti bi se morala o povišanju plače. Nekaj podjetij se namreč intenzivno zanima zame."

Direktor: "Res? Katera pa?"

Zaposleni: "Telekom. Vodovod - kanalizacija. Elektro Slovenija, Komunala …"

Se lahko ustavite za dva trenutka?

Zahteve in pričakovanja "zainteresirane javnosti" postavljajo posameznika pred večno dilemo. Uskladiti izzive, ki izhajajo iz želje po profesionalni uspešnosti, ki zagotavlja materialno in socialno varnost, in duhovni izpopolnjenosti, v kateri imajo svoj prostor partner, otroci, osebni razvoj, prijatelji …

Ali si lahko v hiper konkurenčnem, globaliziranem svetu vzamemo čas za predah? Ali lahko v službi ne delamo optimalno, brez strahu pred izgubo službe?

Sami pri sebi boste rekli: "Saj poznam kup ljudi, ki ne delajo niti približno popolno in niti približno dovolj. Vsi bi lahko delali več in bolje." Res je. Kam postavljate sebe? Med tiste, ki delajo najboljše, kar lahko, ali med tiste, ki imajo še kup rezerv in bi se lahko vsaj malo bolj potrudili? Ne glede na to, kam se postavljate sami, je pomembno vprašanje tudi, kako vas vidijo drugi, predpostavljeni, sodelavci, stranke.

Pričakovanja okolice

En pritisk obstaja, ki si ga nalagamo sami s svojo predstavo popolnosti, ki bi jo radi uzrli v svojem liku in delu. Drugi izvira iz pričakovanj okolice. Nekatera so neposredna, ostra, z izzivom neželenih posledic. Druga so subtilna, komaj opazna, a sekajo v dušo morda veliko bolj kot ostro izrečeni stavki o pričakovanih rezultatih, primernem obnašanju ali resnični odgovornosti.

Sam sebi najhujši rabelj

Odkar po "newageovsko" velja, da smo mi sami središče vesolja, da je vse, kar v kozmosu šteje, naše osebno resnično bistvo, da je treba slediti sebi in svojim ciljem, imamo ljudje poleg vseh težav, ki nam jih življenje naplavi, še izziv glede nerealnih pričakovanj do samega sebe.

Delodajalec s svojimi pričakovanji je tukaj manjše zlo. Moj prijatelj Marko bi rekel "Nihče te ne more tako na….iti, kot se lahko sam," in ima zelo prav.

Ah, ti delodajalci

Kljub gornji trditvi so poseben izziv prebrisani novodobni delodajalci, ki obvladajo nevromarketing. Razumejo, da ni treba vedno na prvo žogo tržiti sebe. Bolje bo, če tržimo kakovostno življenje. Ne kogar koli. Potencialnega delojemalca. Tržiti se je treba kot nekdo, ki neposredno vpliva na kakovostno življenje bodočega zaposlenca. Toda ne le v poslovnem okolju, temveč v zasebnem času.

Pri nas vam bo tako lepo, da ne boste nič doma

Oglas UBS Banke. Napis: Sem dober oče? Ali morda preživim preveč časa na delu? In poleg slika zaskrbljenega moškega srednjih let v turbo sodobni pisarni, ko si razmišljajoč o tem, kje bi raje bil, podpira brado s pestjo, pri čemer zre malo v levo navzdol (ta podatek je za NLP-jevce). Seveda bodoči delodajalec ne želi povedati, da vam bo pri njih v službi tako lepo, da si ne boste želeli domov. Niti vam ne želi povedati, da bo poskrbel, da vas bo vsak dan ob primerni uri poslal domov. Želi vam povedati, da si boste kljub zahtevnemu delu zanj lahko uredili zasebno življenje.

Bistvo sporočila je v tem, da si boste morali zasebno življenje urediti in organizirati sami. Delodajalec je tako in tako le bolj ali manj ugoden dejavnik. Res je, nekateri delodajalci so "pasji". Ne upoštevajo vaših potreb, zanimata jih lastna korist in dobiček. Vi ste jim nujno zlo, ker ne zmorejo ali ne želijo vsega postoriti sami. Super je, če vaš delodajalec ni tak. Če je razumevajoč, če vas ceni in vam to pove in pokaže. Tudi taki so.

Koliko časa pa vi preživite v službi?

Toda v obeh primerih si je treba odnose v zasebnem življenju urediti sam. Spoznal sem ljudi, ki so delali pri obeh vrstah delodajalcev. Noben ni bil sam po sebi vzrok polomije v posameznikovem zasebnem življenju. Je pač le dejavnik tveganja ali zaščite. Seveda se mi zdi pomembno, da je delodajalec korekten, se drži dogovora, kaže spoštovanje in naredi še kaj več, kot je zapisano v zakonu in kolektivni pogodbi.

Videl sem veliko ljudi, ki so ostajali v službi po preteku delovnega časa, ker so bili izgubljeni v zasebnem življenju. Niso si znali predstavljati zgodnjega prihoda domov, ko so otroci še budni in so si želeli pozornosti očeta, ki so ga pogrešali. Niso dojeli pomena lastne prisotnosti v družini, ko se dela domača naloga, peče piškote ali pripravlja na jutrišnji test. Bili so izgubljeni. Izgubljeni v odnosu do ljudi, za katere so bili prepričani, da jih imajo najraje na svetu. In ta dejavnik tveganja je najhujši pri urejanju odnosa med zasebnim in poklicnim življenjem. Tveganje, da nismo sposobni živeti polnega družinskega, partnerskega in starševskega življenja.

Včasih je lažje obtožiti za svojo nesrečo drugega. Potem nam ni treba migniti s prstom. Potem se morajo tako in tako spremeniti drugi.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

1
  • Rafko / 29.05.2016. ob 07:43

    Brezposelni in uslužbenci upoštevajo vaše nasvete. Bodi šef in boš delal, kar hočeš in kdaj hočeš. Enostavno.

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano