"Življenje te tako pritrdi, da se ne moreš sprenevedati"

"Imela sem rock'n'roll, zdaj pa imam multiplo," pravi Barbara Pešut, ki ima multiplo sklerozo. Ali kot zapiše v avtobiografiji: "Usoda me je zaznamovala s stanjem, ki odstopa od povprečja – sem hendikepirana. Imam hendi, tako se mi bolje sliši in mi gre lažje z jezika. Vsakodnevno se borim z njim oziroma živim z njim."

Barbara Pešut je v mladosti nastopala v folklorni skupini Franceta Marolta, sodelovala pri nastanku skupine Katice in skupaj z možem Magnificom skupine U'redu, kjer je bila tudi klaviaturistka in backvokalistka. Z glasbo je nato ostala povezana kot učiteljica glasbe in zborovodkinja ter tekstopiska. Med drugim je avtorica evrovizijskega hita Samo ljubezen, pa tudi pesmi To so reči Mance Špik, na Slovenski popevki leta 2013 nagrajeni za najboljše besedilo. Je tudi Magnificova sodelavka. Objavila je tudi pesniške zbirke z naslovi Prej/potem, Granit žafran in Eksplicitne. Pred kratkim je razkrila, da je avtorica znanstvenofantastično-erotičnega romana Čudoviti klon iz leta 2005. Končala pa je tudi že svoj novi erotični roman.

Bolezen je v stalni stranski vlogi

Bolezen je v avtobiografiji poosebila, zanjo pa je na predstavitvi knjige v Cankarjevem domu v pogovoru z Miho Šaleharjem rekla, da ni niti njena sovražnica niti partnerica. Je v stalni stranski vlogi.  Bolezen je življenje Barbare Pešut močno spremenila, s tem je med drugim prišla tudi osamljenost.

"Življenje te tako pritrdi, da se ne moreš sprenevedati. Pritisne te ob zid, v kot, ne dovoljuje 'blefiranja'. Kaj potem, če si zaljubljena, si tudi bolna. In to so stvari, ki se jim ne morem upreti," je ob pogovoru o ljubezni in bolezni z Miho Šaleharjem ob novoizdani avtobiografiji v Cankarjevem domu povedala Barbara Pešut.

Samost in osamljenost

"Eden je občutek osamljenosti, ki si ga želim in je dober, potreben za delo, drugi pa je občutek samote, v katerega sem prisiljena in ki boli, peče, razkosava, vivisecira. Ta je na dnevnem meniju in me vleče vedno nižje," zapiše v knjigi.

Na drugem mestu pa: "Žalostno dejstvo mojih današnjih dni je, da imam vedno manj uličnih doživetjih. Večina mojih prijateljev se ne druži več z mano. Ne vem, ali sem sama kriva, ker nočem več klicati tistih, ki nimajo časa, se jim mudi, danes ne, morda drug teden.  /…/ Večino dneva preživljam z asistentkami. Imam jih rada, a nismo iz istega gnezda. Včasih imam občutek, da mi duhovnost ohranja zdravo pamet, če ne gre v živo, pa pišoča."

Tudi piše lahko le s pomočjo asistentk, ona narekuje, one tipkajo. Na to, da intimno misel naprej poveš, "jo predaš prej njej kot na papir", se moraš navaditi, pravi. Sram mora odpasti, se ga osvoboditi.

"Včasih imam občutek, da mi duhovnost ohranja zdravo pamet, če ne gre v živo, pa pišoča," v avtobiografiji zapiše Barbara Pešut.

"Pogrešam kitare, stanje na odru, ples …"

Pogreša tudi rokenrol. "Vse, kitare, klaviaturo, stanje na odru, petje, ples, oblačenje tako, da je dobro. Živeti to. Pogrešam to življenje." Z boleznijo je prišlo to, da "sem veliko sama. Prej sem norela ves dan okrog. Imela sem majhnega otroka, službo in prijatelje. Hodili smo naokrog popoldne, zvečer in ponoči. Zdaj tega ni več. Prvič sama ne morem, drugič pa tudi oni nimajo volje in časa." Redko še kdo pride na obisk, je dodala.

Pa vendar avtobiografija avtorice besedila evrovizijske pesmi Sester z naslovom Samo ljubezen ni le zapis o usodi bolezni, temveč tudi kronika usodne ljubezni. "To se mi med nogami in v mislih neprestano prepleta – ljubezen, bolezen in vse, kar spada zraven," pravi pisateljica. Z napredovanjem bolezni se spreminja tudi spolnost, ki iz "popolne fizične prvine počasi prehaja v duhovno". O tem še zapiše: "Tema, o kateri se ljudje težko pogovarjamo, razen če kvantamo, je spolnost. Moj hendi pomeni hudo spremembo tudi v seksu, in to zame, ki se imam za zelo erotično."

Pogreša rokenrol. "Vse, kitare, klaviaturo, stati na odru, peti, plesati, se oblačiti tako, da je dobro. Živeti to. Pogrešam to življenje." Z boleznijo je prišlo to, da "sem veliko sama". Redko še kdo pride na obisk, pravi.

Iz pisanega v sivo, iz zdravega v bolno

V avtobiografskem delu glasbenice, ki rokenrol živi z možem Magnificom, avtorice slovenskih pop hitov, pesnice, pisateljice, kolumnistke, raziskovalke slovenskih striptiz klubov in promotorke erotike gre za niz utrinkov iz njenega življenja, zapis sočnih dogodkov, grenko-sladkih spoznanj, komentiranj različnih življenjskih tem in vprašanj, odlomke iz njenih kolumn, pesmi, pa tudi erotično zgodbo na koncu. Ali kot se glasijo njene besede na zavihku knjige, pri tem skače "iz svetlega v temno, iz zdravega v bolno, iz pisanega v sivo, iz 1:0 v 0:1, in to brez reda".

"Življenje te pritisne ob zid, v kot, ne dovoljuje 'blefiranja'. Kaj potem, če si zaljubljena, si tudi bolna. In to so stvari, ki se jim ne morem upreti," je bila neposredna ob pogovoru o njenem novem delu Barbara Pešut.

Med kurjo poltjo in krohotom

O sebi in svojem življenju Barbara Pešut tako kot govori tudi piše oz. tako kot piše tudi govori, ob neposrednosti še neprizanesljivo, zabavno in strastno. Pričevalca njene razburljive pripovedi o svojem življenju razpenja med smehom in žalostjo, med kurjo poltjo in krohotom. Kot so zapisali ob predstavitvi knjige, o nekaterih stvareh po Prvem polčasu ne bo več mogoče razpravljati enako kot prej.

In če je sama zapisala, da jo je usoda zaznamovala in da odstopa od povprečja, to zagotovo ne velja le za njeno fizično raven, torej hendikepiranost, temveč tudi za njen duh – pogumen, nenavaden, neposreden, ustvarjalen in sladostrasten.