Veliki nered malega redoljuba

Govorim o kolumni Sam svoj Stalin, ki se je ukvarjala s pretirano birokracijo. Med drugimi primeri sem navedel tudi tega: "V majhnem in zelo urejenem zasebnem penzionu je bil eden od le štirih gostov in zjutraj je prišel na zajtrk približno 15 minut prezgodaj. Lastnika, sicer silno prijazna, sta sedela v pripravljenosti in čakala. Tudi gost je sedel in čakal. Potem pa le vprašal, ali bi bil mogoče lahko postrežen? A, to pa ne, red mora biti – zajtrk je ob 7.00 in ne ob 6.45, pa četudi je že vse pripravljeno in le še čakamo, saj red mora biti."

V Sloveniji očitno ni človeka, ki bi rekel: OK, sedim v restavraciji in čakam goste. Pridejo. Potem skupaj čakamo še četrt ure, se gledamo, mogoče kregamo in pregovarjamo, dokler ni ura 7.00, ko jih postrežem – pa saj to je birokratski kretenizem!

Ne, enotni smo si v tem, da red mora biti. Če je tako napisano, se mora tudi zgoditi. Najbolj množičen ugovor je bil, češ, potem bodo pa gostje hodili v restavracijo že ob šestih. Mogoče, ampak saj vas ne bo tam, mar ne?

• Plačuj za lastno delo #kolumna
• Pisali smo ta in ta predmet, je rekla prva mama. Mi tudi, je vzkliknila druga. #kolumna

Dr. Trstenjak

Dr. Trstenjak je večkrat pisal o slovenstvu in menil, da je naša osnovna vrednota poštenost. Praksa je pokazala, kako zelo se je motil.

Hkrati pa je zapisal še drugo, dodatno lastnost, ki pa je, za razliko od poštenosti, nihče ne omenja in se nanjo ne sklicuje. Takole: "V svoji organizacijski vnemi se Slovenec razvija v birokrata, ponavadi že s slabšalnim pomenom, se pravi v 'okostenelo uradovanje po predpisih' (tako Verbinc, Slovar tujk). Ta naravnanost v birokracijo nas tepe v upravljanju države. Slovenec ima strašno veselje v ustanavljanju komisij, ki naj bi izvedle ali nadzorovale kakšno delo. Ustanovil je posebno društvo za zidanje cest. Potem je ustanovil še komisijo, ki to društvo nadzoruje. Nato ustanovi nadzorno komisijo, pozneje krajevne in republiške in končno parlamentarne komisije, vse najbrž zato, da bi se zavlekel začetek zidanja novih cest. Medtem imenovane komisije zbirajo predloge za cestne načrte in proti njim, menda vse zaradi tega, da cest vendarle ne bi bilo treba začeti zidati. Slovenec je velik v organizaciji, največji je v birokraciji, najmanjši v izvedbi načrtov."

Tudi sam sem opazil to obešanje po paragrafih, po komisijah in odborih in se mi zdi močan element našega strahu pred spremembami. Zadosti komisij seveda zaduši sleherno akcijo in iniciativo, veselje pa še najbolj.

Široka in ozka pozornost

Ljudje neprestano preklapljamo med široko in ozko pozornostjo. Nekaj je tisto drobno opravilo, s katerim se pravkar ukvarjamo, nekaj pa razlog, zakaj to počnemo in kako se nam zloži v širše stanje sveta.

Nekateri so boljši za drobna opravila, drugi za širše razmišljanje.

"Verjetno je sposobnost preklapljanja med obema vrstama pozornosti [široko in ozko] po populaciji normalno porazdeljena. Ameriška vojska je v začetku šestdesetih naredila serijo poskusov, v katerih so vojake postavili v življenjsko nevarne situacije, potem pa od njih zahtevali preusmeritev pozornosti. Recimo, letalo je nenadoma pričelo izgubljati višino, nakar so od vojakov zahtevali, naj izpolnijo obrazce za zavarovanje in tako umrejo z urejenimi papirji." (iz knjige Rojeni za zgodbe)

Ne boste verjeli, a del vojakov je nemoteno izpolnjeval obrazce tudi v prostem padu. Pozornost jim je pač napolnilo dano opravilo, vse drugo jih ni zanimalo.

Tlačanska misel

V populaciji se torej rojevajo ljudje različnih sposobnosti, kar zadeva širino pozornosti. Vse drugo pa opravi vzgoja.

Ljudje, ki so bili vseskozi podložniki, ne potrebujejo širine pogleda. O strategijah in taktikah razmišljajo tuji gospodarji, oni pa pač morajo dobro opraviti majhne naloge, ki jim jih dodelijo. Manj sprašujejo, bolje bo za njihovo zdravje.

Kdor svoje širine ne more zatreti, se pač izseli in se s tem pridruži "okupatorju", ki ga je sprejel ravno zaradi njegovih sposobnosti. Kot lepo pove scenarist Dušan Kovačević v Balkanskem vohunu: drugje so ljudje, ki razmišljajo, mi samo izvršujemo.

Slovenci do samostojne države nismo imeli razloga za širše razmišljanje in smo se ustrezno prilagodili. Spomnite se le zaloge vseh pregovorov na to temo, ki vam jih servira slovenstvo, hkrati z zgledi, kot so poslušnost, pridnost …
Ne sprašuj, ubogaj itd.

Kadar predavam o slovenstvu, je dvorana nabito polna. Ko končam, čakam vprašanja – in jih ni. Če so napolnili dvorano, jih tema očitno zanima. Ne pa toliko, da bi upali kaj vprašati.

Po takem odzivu bi še Stevie Wonder in Ray Charles takoj vedela, da nastopata v Sloveniji.
 

• Šefica je sadistka, Miha pa hoče biti mučen. #kolumna
• Novo barbarstvo #kolumna
• Beg (nadarjenih) s klanca #kolumna
   

Birokratska duša

Birokracija je tudi naše varno zavetje pred Gospodarjem: ravnal sem po črki zakona, ne morete me kregati in kaznovati in zato ni čudno, da jo imamo visoko na vrednostni lestvici.

Izobraževanje je del mentalitete, ki reproducira isto mentaliteto. Zato ni čudno, da imajo učitelji po domači raziskavi inteligentne učence kot nadarjene (Kren, 1992). A kaj to, na dnu duše, pomeni? Inteligentni so tisti, ki imajo same odlične ocene, torej vedno znajo točno tisto, kar učitelj od njih pričakuje, oziroma s ponavljanjem učiteljevih besed zrcalijo učitelja samega. Mali birokrati, torej. Več podatkov se bodo napiflali, bolj se jim bo zožila pozornost, raje jih bomo imeli.

Posledice

Dobro, pač cenimo ozko pozornost, ki se naslanja na jasna pravila. Pa kaj?

Vrnimo se k prezgodnjemu zajtrku. Če se bomo za deset minut z vsakim gostom raje prepirali, namesto da bi ga postregli, potem nam turizem ne bo šel od rok: "da je zasedenost slovenskih hotelov manj kot 40-odstotna in da jih je polovica pristala na slabi banki." (kolumna Preresni za turizem)

Če bomo vsakemu kupcu ali stranki dokazovali svoj prav in se ne bomo znali nikoli opravičiti, potem bo raven storitev v naši državi zelo nizka. "Zato ni čudno, da je poznejša raziskava pokazala, da samo devet odstotkov slovenskih podjetij zanima, kaj si uporabnik misli o njih." (kolumna Naše bolečine)

Ustvarjalnost

Svet je sistem in mi smo njegov podsistem. Oba sta neprestano v gibanju in spreminjanju, iskanju (hipnega) ravnotežja. Če je nasprotje skoposti radodarnost, kaj je recimo nasprotje birokratskemu umu? Ustvarjalnost.

Osebnostne značilnosti ustvarjalne osebe naj bi bile splet naslednjih lastnosti: "odprtost izkustvu, do pustolovščin, uporništvo, individualizem, občutljivost, igrivost, vztrajnost, radovednost in naravnost." (Andreasen, 2005)

Načeloma bi ti dve skrajni lastnosti morali plesati v ravnotežju, vendar pri nas očitno ni tako. Preverite občasno spletne forume, na katerih sipljejo žveplo in ogenj na vsakega, ki malce razširi obzorja. Sovraštvo do umetnosti je neverjetno. Prav tako do izobrazbe, sicer je ne bi tako razvrednotili.

To, da bi bila Slovenija druga Silicijeva dolina, je seveda traparija. Posamezniki s širšim razmišljanjem delujejo pri nas ne zaradi mentalitete, marveč kljub njej.

Sorodniki in znanci

Če v družbi vlada kult ozkega razmišljanja (torej: "brigam se zase in svoj formular"), potem lahko takoj ugovarjate, da mogoče res ne bomo ustvarjalni, ampak država bo zgled popolnosti s svojim pravnim redom in spoštovanjem pravil.

Ahm.

Očitno ne.

Nihče se pravil ne more tako slepo držati, kot si Slovenec zamišlja, da se jih drži on. Torej so že v sam njegov nazor vgrajene olajšave, ki iz robota naredijo človeka.

Spet se vrnimo na prizorišče tistega zajtrka: turist čaka, lastnika penziona čakata. Ura teče. V tistem trenutku pride otrok lastnikov penziona in zavpije: "Zajtrk bi!" Seveda ga dobi, četudi ura še ni sedem. Porečete, saj je njun otrok, mar naj bi zanj veljala enaka pravila kot za neke tujce? To je res, nismo roboti.

Kaj, če pride lastnikov brat? Brat je, dobil bo zajtrk.

Kaj, če pride nečak?

Prijatelj?

Znanec?

Vsi bodo dobili zajtrk prej, saj smo majhna družba, kjer vsak pozna vsakega in se nihče noče zameriti nikomur.

Skratka, brez zajtrka bo ostal le tisti, ki nam ni simpatičen. Njemu bomo žugali s prstom: "Opa, red mora biti!"

V takih državah potem hitro pridejo na idejo, da bi bile cene dvojne, naše in njihove, ker imajo že itak v glavi dvojni red, naš in njihov. O tem trenutno (spet) razmišljajo Hrvati, Madžari … Slovenci bomo tudi, prej ali slej.

Država

Z dvojnimi pravili – za naše in vaše – država ne more delovati. Sem že hotel razlagati, a pred očmi mi je vstal en sam obraz, ki tako dobro ponazarja to, o čemer pišem, in bi ga mirno lahko izvolili vsaj za Slovenca desetletja. Človek, ki postavlja pravila s samoumevnim prepričanjem, da so sveta in se jih morajo vsi držati, kadar pa sam naleti na pravilo, takoj najde ovinek, da se mu sam in njegovi izogne: Dušan Mramor.

Skupnost

Birokratizem dokazuje, da nismo povezani. Ker ni zaupanja, mora biti red. Red je seveda malenkosten, ker večjega nismo sposobni.

Skupnosti vzpostavijo tisti, ki se borijo za skupno dobro – borcev zanj pa ni. Vsak ima svoj formular, vsak mora paziti na svojih deset minut, kdo bo torej razmišljal širše?

Zato imajo ljudje, ki tako ljubijo "red", v državi tako štalo.

Bistvo našega "reda"

Tako smo prišli do bistva, kaj naša ljubezen do reda sploh je. Začnimo s tem, kar sem že pisal, tudi v kolumni Razpuščena Slovenija: "Ne smemo spregledati tega, kar trdi teorija: v pasivnost zdresirani ljudje svoje frustracije in agresivnost izražajo na varen način, zato se raje zapijejo. […] Ali pa goltajo pomirjevala, pretepajo svoje bližnje in vozijo kot kreteni."

Dodajmo še posebno obliko izražanja agresivnosti na varen način: priseganje na red. Gospodar si izmisli pravilo in če ga dosledno upoštevamo in zagrenimo življenje njemu in samemu sebi, mar nam bo mogel karkoli očitati?

Varni smo.

Bolj drobnjakamo in pizdakamo, bolj smo omejeni. Ste opazili, katera je bila najbolj glasna in odmevna debata po uvedbi davčnih blagajn? Razprave, prijave in preiskave o tem, da so na neki šoli učenci brez davčne blagajne staršem
prodajali lastne izdelke.

In varneje sproščamo agresijo: če avtobus odpelje ob uri, je to red. Če pa voznik noče odpreti vrat, ker je potnik zamudil sekundo, in mu odpelje pred nosom, pa je to varno izražanje agresije. Potnik se bo seveda prej ali slej znašel v položaju, ko se bo lahko sam maščeval z doslednim izvajanjem ukazov, in tako se frustracije širijo hitreje od virusov.

Vsi potem jamrajo, češ, kaj moremo, moramo spoštovati pravila, saj smo le mali ljudje. In ravno to jih dela male – ne njihov status v družbi, njihove zveze in poznanstva, marveč obseg tega, o čemer so sploh zmožni razmišljati in kar so zmožni dojeti.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.