Beg (najbolj nadarjenih) s klanca

Pogosto mi pristopijo in rečejo: "Ampak, Slovenci pa imamo neverjetno število ljudi z izjemnimi dosežki!" Res je.

Ko ste enkrat sedli na voz, kjer so vas sprejeli, mar se boste trudili za tiste kisle in zoprne obraze, ki so vas ovirali? Jih boste selili k sebi? Zadosti ste se jih že nagledali, kar priznajte, in nočete jih več videti.

Ko ste enkrat sedli na voz, kjer so vas sprejeli, mar se boste trudili za tiste kisle in zoprne obraze, ki so vas ovirali? Jih boste selili k sebi? Zadosti ste se jih že nagledali, kar priznajte, in nočete jih več videti. Foto: Bor Slana

Trditev predpostavlja, da se dogaja čudež, v resnici pa je zadeva povsem normalna in ekstremni uspehi posameznikov so le potrditev, kako zelo egalitarna družba smo. In potem dodajo: "A zakaj ti izjemni dosežkarji v tujini ne spletejo mreže, da bi pomagali preostalim, kot nekateri drugi narodi, marveč se izolirajo?" Iz istega razloga.

Danes je čas, da zadevo pogledamo pobliže.

Do razlage bomo prišli po ovinkasti poti. Na zadnjem oglaševalskem festivalu (SOF) sem bil gost okrogle mize in voditelj Uroš Goričan je temo začel s projekcijo znanega odlomka iz Duletičevega filma Na klancu (1971), ko Francka teče za vozom. Prizor je legendaren, neštetokrat je bil uporabljen v parodijah, ta Francka je postala predmet mnogih šal, veselja in zabave. Dovolj sem star, da sem moral Duletičeve in podobne filme gledati kazensko, s šolo.

V spominu mi je ostal le gnus in bes, odpor, ker so mi taki filmi predstavljali vse, proti čemer sem se upiral kot otrok (podrobnosti v romanu Otroštvo). Po več kot štiridesetih letih sem tisti prizor znova gledal s fasciniranim olajšanjem – moji otroški občutki so bili povsem upravičeni, le da zdaj vem, kaj jih je porodilo.

Najprej Cankar

Cankarjev roman Na klancu je izšel leta 1902 in zanj je sam zapisal, da je v njem postavil spomenik materi. Prvo poglavje, Za vozom, je pravzaprav obdelava pravljice o Pepelki. Francka je otrok, ki ga mama sovraži; "ki je bil ves plah in zbegan, ker nikoli ni poznal ljubezni in ker ni bilo nikogar, ki bi ga kdaj pobožal".

Hišna dekla je, deležna le maltretiranja, žaljivk, poniževanja in trpljenja. Povzročata ji ga mama in seveda tudi sestra, materina ljubljenka, lepo napravljena, zarejena, lena in razvajena. Francka gara in gara, nato pa se ji izpolni velika želja – šla bo lahko na romanje, in celo z vozom se bo peljala (seveda: na cilju bo kupila darila le za svoji mučiteljici in ničesar zase).

Tudi v tej zgodbi je torej kočija tista, ki bo ponižano dekle odpeljala odrešitvi naproti. Problem je le v tem, da to ni Koromandija, marveč Vrzdenec pri Horjulu.

Vaščani na vozu silno otroško željo izkoristijo za skrajni sadizem. Francki nočejo ustaviti, češ samo zate tega ne bomo storili, postaja bo pri mlinu, tam pobiramo odrasle. Francka mora teči za njimi. Vozijo ravno dovolj hitro, da zmore držati razdaljo. Ko se zares ustavijo in se čakajoča potnika vkrcata, seveda speljejo smeje in dovolj hitro, da uidejo Francki, že na smrt utrujeni in z razkrvavljenimi podplati.

A Francka vztraja. Vaščani se zgražajo, zdi se jim neznosno, da noče odnehati, s svojim dejanjem, aktivnostjo se jim nekdo upira in to jih spravlja v vedno večji bes.

Sadizem se stopnjuje. Ko se Francka že opoteka, izčrpana telesno in duševno, zmanjšajo hitrost, ji dajo upanje, in ko znova zbere moči, spet potegnejo voz hitreje. Smejejo se ji, se norčujejo iz nje in ko je že na robu zavesti, končno ustavijo.

Ajd, Francka, teci!

Francka pred seboj zagleda cilj, iztegne roki, se oprime voza - a seveda speljejo, otroku izmaknejo odporo, da se zvrne po tleh in močno udari s čelom ob kamen.

Zabave poln dan za ljudi na poti k božji službi.

Končno se je usmili nek hlapec in prekine sadistično igro, ukaže vozniku ustaviti in pobere komaj še živo Francko.

Za otroke gre

Zdaj pa takole: mar lahko zadnja leta pogledate katerikoli medij, ne da bi v vas bušnila silna skrb za otroke? Kako Slovenci skrbijo za potomstvo, je pohvale vredno, mar ne? Pustimo zdaj vprašanje, čemu se jih potem toliko izseljuje, in razmislimo o nečem drugem.

Obstajajo besede in dejanja, obstaja razum in nezavedno, pri posamezniku in v skupnosti. So torej stvari, ki jih člani skupnosti morajo govoriti in one, ki jih počno nezavedno, ne da bi jih sploh opazili.

Poglejmo torej, kaj smo naredili v kolektivnem nezavednem z našimi simbolnimi otroki. Imamo Kekca, primer aktivne, sposobne osebe, nadarjenega dečka, ki veliko zmore in doseže sam – a v samostojni Sloveniji je postalo njegovo ime naziv za bebčka (o tem sem pisal v kolumni Naši junaki, preberite jo). Zgodba o zlorabljani deklici Francki pa je postala vir zabave in humorističnih parodij.

V zgodbi o Pepelki se torej naše kolektivno nezavedno ni postavilo na stran ubogega otroka, marveč navijamo za mačeho in zlobne sestre ter uživamo z njimi. Koliko zatajene agresivnosti in frustracije je potrebnih za tak obrat? Za kakšen primer hlapčevske miselnosti gre, da se prilizujemo močnejšim, pa čeprav se izživljajo nad otrokom?

"Ajd, Francka, teci!" bo še ta večer nekje v Sloveniji zabaval gledalce kak "komik".

Razmislite o tem.

Duletič in njegov film

Poglejmo, kako se je Vojko Duletič lotil filmske adaptacije ključnega prizora teka za vozom. Pri Ivanu Cankarju spremljamo svet v glavnem skozi Franckine oči, skozi njeno trpljenje in muko. Duletič pa ... Poglejmo vse posnetke, iz katerih je sestavljen prizor Franckinega mučenja.

1. Francka vidi, da voz noče ustaviti. Njenega obraza in reakcije ne moremo videti, le drobna postava v vrhnjem delu posnetka je. (Foto: Slovenski filmski center, direktor fotografije Mile De Gleria) 1. Francka vidi, da voz noče ustaviti. Njenega obraza in reakcije ne moremo videti, le drobna postava v vrhnjem delu posnetka je. (Foto: Slovenski filmski center, direktor fotografije Mile De Gleria)

2. Zvonovi zvonijo. So že prej, verjetno poudarjajo dramatičnost trenutka. Čeprav kot avtor ne vem, kaj bi bilo bolj dramatično od otroškega obraza, ki se mu izmikajo sanje. (Foto: Slovenski filmski center, direktor fotografije Mile De Gleria) 2. Zvonovi zvonijo. So že prej, verjetno poudarjajo dramatičnost trenutka. Čeprav kot avtor ne vem, kaj bi bilo bolj dramatično od otroškega obraza, ki se mu izmikajo sanje. (Foto: Slovenski filmski center, direktor fotografije Mile De Gleria)

3. Vaščanka opazi, da jih otrok poskuša dohiteti in se zgraža. O ustavljanju voza ni govora. (Foto: Slovenski filmski center, direktor fotografije Mile De Gleria) 3. Vaščanka opazi, da jih otrok poskuša dohiteti in se zgraža. O ustavljanju voza ni govora. (Foto: Slovenski filmski center, direktor fotografije Mile De Gleria)

4. Kako morajo te besede zaboleti otroka! No, ne vemo. Duletič izbere najbolj mogoč daljni posnetek, Francka je premikajoče telo na obzorju. (Foto: Slovenski filmski center, direktor fotografije Mile De Gleria) 4. Kako morajo te besede zaboleti otroka! No, ne vemo. Duletič izbere najbolj mogoč daljni posnetek, Francka je premikajoče telo na obzorju. (Foto: Slovenski filmski center, direktor fotografije Mile De Gleria)

5. Zvonovi še kar v bližnjem posnetku, še kar zvonijo. (Foto: Slovenski filmski center, direktor fotografije Mile De Gleria) 5. Zvonovi še kar v bližnjem posnetku, še kar zvonijo. (Foto: Slovenski filmski center, direktor fotografije Mile De Gleria)

6. Francka teče. Še vedno je tako daleč na obzorju, da bi bil lahko tudi kakšen nigerijski maratonec z ruto. (Foto: Slovenski filmski center, direktor fotografije Mile De Gleria) 6. Francka teče. Še vedno je tako daleč na obzorju, da bi bil lahko tudi kakšen nigerijski maratonec z ruto. (Foto: Slovenski filmski center, direktor fotografije Mile De Gleria)

7. Končno posnetek obraza. Že voznik je videti zaskrbljen, ker otrok ne odneha. Gleda nazaj nekako tako, kot bi igral v filmu Johna Forda Poštna kočija in spremljal gibanje Indijancev. (Foto: Slovenski filmski center, direktor fotografije Mile De Gleria) 7. Končno posnetek obraza. Že voznik je videti zaskrbljen, ker otrok ne odneha. Gleda nazaj nekako tako, kot bi igral v filmu Johna Forda Poštna kočija in spremljal gibanje Indijancev. (Foto: Slovenski filmski center, direktor fotografije Mile De Gleria)

8. Voznikov pogled prek vaščanov na otroka. (Foto: Slovenski filmski center, direktor fotografije Mile De Gleria) 8. Voznikov pogled prek vaščanov na otroka. (Foto: Slovenski filmski center, direktor fotografije Mile De Gleria)

9. Obrazi vaščanov. Strmijo. Molčijo. Naključni mimoidoči, ki nimajo vpliva na voznika. (Foto: Slovenski filmski center, direktor fotografije Mile De Gleria) 9. Obrazi vaščanov. Strmijo. Molčijo. Naključni mimoidoči, ki nimajo vpliva na voznika. (Foto: Slovenski filmski center, direktor fotografije Mile De Gleria)

10. Še kar molčeči vaščani, zoprni in sitni obrazi. (Foto: Slovenski filmski center, direktor fotografije Mile De Gleria) 10. Še kar molčeči vaščani, zoprni in sitni obrazi. (Foto: Slovenski filmski center, direktor fotografije Mile De Gleria)

11. Nasprotni posnetek, zdaj bomo videli Franckin obraz ... Ne? Ne! Njene noge, tečejo. Nobene krvi, poškodbe, dobro ji gre. (Foto: Slovenski filmski center, direktor fotografije Mile De Gleria) 11. Nasprotni posnetek, zdaj bomo videli Franckin obraz ... Ne? Ne! Njene noge, tečejo. Nobene krvi, poškodbe, dobro ji gre. (Foto: Slovenski filmski center, direktor fotografije Mile De Gleria)

12. Najbolj mogoč daljni posnetek, verjetno so nesli kamero na goro. Francka ni več od drobnega madeža, ko pade in se voz ustavi. (Foto: Slovenski filmski center, direktor fotografije Mile De Gleria) 12. Najbolj mogoč daljni posnetek, verjetno so nesli kamero na goro. Francka ni več od drobnega madeža, ko pade in se voz ustavi. (Foto: Slovenski filmski center, direktor fotografije Mile De Gleria)

Razosebljenje žrtve

Ker tudi sam občasno predavam adaptacije literarnih del filmskim režiserjem, moja strokovna ocena: tole je najslabša uprizoritev prizora iz romana, kar sem jo videl v življenju. Duletič iz mučenja otroka ni (še) naredil komedije, a pripravil je teren zanjo. Francka edina nima bližnjega posnetka, torej obraza. Le brezoblična figurica na obzorju je, nikakor ne človek, marveč nihče.

Tako režiranje načeloma kaže strašen strah pred čustvi, katerih vrata so naši obrazi, okna pa naše oči. Duletiču v zagovor: spomnim se časov, ko je v etabliranih slovenskih kritiških  krogih veljajo, da čustva v umetnosti nimajo kaj početi. In ja, še zdaj vztraja med nami kar nekaj predstavnikov tega mišljenja.

Kot otrok sem začutil, da kljub tej silni štoravosti prizora, gre za zlorabo, za pogrom nad nemočnimi in lastna preobčutljivost je rodila empatičnost do Francke in s tem bes in gnus na prizorom, v katerem je vse narobe.

Cankarjevi Francki mučenje sovaščanov uniči življenje. Krivi sebe in se ponižuje, nikoli ne doume, da so jo uničili drugi.

Naši ekstremni talenti

Francka je pač eden tistih naših ljudi, ki nekaj hoče in se za tisto tudi trudi. Odziv je vedno enak, to se od 19. stoletja ni spremenilo. Okolica se zgraža (posnetek 3), češ kdo si pa ta misli, da je. Tisti, ki bi mu lahko pomagali, mu nagajajo (posnetek 7), obema pa najbolj pomaga tiha večina (posnetka 9 in 10), ki si misli, to se me ne tiče, tak'le 'mamo, nič ni mogoče spremeniti, kaj se bom jaz mešal.

In to je to.

Zato pri nas ni vmesnih stanj, marveč le ekstremi. Frustracije in bes nadarjenih se zaradi tlačenja okolice ne morejo razvijati, marveč eksplodirajo v skrajnost in tako plavate po Amazonki, plešete na Everestu ..., predavate na Standfordu, snemate tuje filmske uspešnice, skratka, čim prej ugotovite, da je tek za domačim vozom, kjer vas nihče noče, ne mara in ne podpira, jalovo opravilo in stečete na kak drug voz.

Svet je neprimerno bolj razprt kot v Franckinih časih, vozov je veliko in ponekod vaščani ter voznik vedo, da talenti ne škodijo.

In ko ste enkrat sedli na voz, kjer so vas sprejeli, mar se boste trudili za tiste kisle in zoprne obraze, ki so vas ovirali? Jih boste selili k sebi? Zadosti ste se jih že nagledali, kar priznajte, in nočete jih več videti.

Delno jim seveda storite krivico, ker pozabite na solidno brezplačno šolstvo, ki ste ga bili deležni, a večinoma upravičeno. Naj tiste kislice še naprej sedijo na vozu in se najedajo, k***c jih gleda.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

16
  • JanezS / 12.04.2016. ob 08:17

    Mene je tudi motilo tole pripravljanje na hlapčevstvo v osnovni šoli. Pa žalostno se smejem tistemu, ki je vesel, da smo iz voza pometali jugoslovane in je vesel, da zdaj teče za vozom polnim slovencev.

  • modrooki / 11.04.2016. ob 11:05

    Huh, priklon avtorju... Z absolutno kirurško natančnostjo zareže v jedro kolektivnega nezavednega. Mazzini at his best.

  • mimi129 / 11.04.2016. ob 12:05

    Res je, vozov je veliko, vendar večina Slovencev še vedno misli, da je naš najboljši. Tudi v redu, vendar potem se ne sme jamrati. Lahko rečemo tudi takole- ko si enkrat v tujini, ugotoviš, da Slovenija je sicer lepa, vendar ni najlepša dežela na svetu in da Slovenci tudi niso tako dobri ljudje, kot sami mislijo. Večina, ki gre v tujino, je nad Slovenijo globoko razočarana in želi čim prej pozabiti Slovenijo in Slovence.

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano