Poslovni utrinki

Če bi bil mednarodni poslovnež, bi se bolj težko osredotočil na posel, ker me tako zelo pritegnejo mentalitetne razlike, ki jih vidim že na sestankih.

V Ameriki, recimo, se zberejo na sestanku, kadar imajo problem in razpravljajo, kako ga rešiti. Pri nas se zberejo kar redno, če že ne obredno, in potem iščejo razloge, zakaj problema ni mogoče rešiti. Saj vem, posplošujem, a nisem še bral študije, ki bi se ukvarjala s slovenskimi načini poslovanja. Zato danes nekaj beležk za bodoče raziskovalce.

Varčevanje za vsako ceno

Varčni narod smo, tu ni pardona. Ravno prejle mi je rekel neki slikar: "Dam galeristu svojo sliko za 300 evrov in on jo potem proda za 600 evrov. K*** ga gleda, raje prodajam sam! Pri vsaki sliki tako prihranim 300 evrov!" Moje vprašanje: "Koliko pa si jih prodal, odkar si prekinil s posrednikom?" "Nobene, ampak denarja pa ne mečem več proč."

Ali pa podjetje pred podpisom milijonske pogodbe. "Dajmo zdaj še najeti najboljšega pravnika, da tole pregleda in hitro podpišemo!" Takoj in vedno se bo oglasil nekdo za omizjem: "Ne zapravljajmo, poznam fanta, ki je letos vpisal pravo, pa bo to zastonj naredil!"

Pravkar po družbenih omrežjih kroži video, s katerim so hoteli predstaviti Planico za kandidaturo za svetovno prvenstvo v nordijskih disciplinah leta 2021. Karkoli si o njem mislite, tipično naš izdelek je. V egalitarni družbi pač nihče ne more in sme znati več od drugega ali biti sposobnejši, zato pač imamo družbo amaterizma, torej najnižje skupne sposobnosti.

Tako pisatelji seveda od podjetij ne zaslužimo ničesar, saj nas ne potrebujejo. Vsi imajo sorodnike, ki so nekoč, v osnovni šoli, dobili petico za prosti spis.

Dobro, da nimamo vesoljskega programa, ker bi pogonski sistem delal Janez, ki se je že kot otrok rad igral s karbidom.

Pravilo: ne moremo toliko zapraviti, da ne bi še raje varčevali.

Izbiranje najboljšega

Nekoč sem bil v tujini na sestanku, kjer so iskali človeka za določeno delo. Besedo so si podajali drug za drugim in vsakdo se je poskušal spomniti najboljšega kandidata in predlog utemeljiti.

Na ta sestanek sem se spomnil čez par let, ko sem doma prisostvoval sestanku slovenskih direktorjev, ki so ugotovili, da njihov predstavnik v skupnem združenju ni vreden počenega groša in da potrebujejo drugega človeka.

Pazite na dramaturgijo dogajanja:

  1. Skupna ugotovitev, da imajo slabega šefa. Kimanje ob tem, da ga je treba zamenjati.
  2. Premolk (pokvarjen od tujih primerov pričakujem, da bodo zdaj krenili s predlogi).
  3. Res se oglasi prvi direktor. Reče: "Ampak X bi bil pa še slabši!" Vzdušje se takoj popravi. Tekmujejo, kdo bo naštel še slabšega kandidata: "Kaj šele Y! Ta je totalen kreten!", "Ali pa Z, kako je nesposoben!"
  4. Nazadnje ugotovijo, da zdajšnji predstavnik niti ni tako slab in se zadovoljno razidejo.

Nauk: ne morete biti v takem govnu, da se nekdo ne bi spomnil še večjega, v katerega bi lahko padli, zato lahko spokojno ostanete v tistem, kjer ste.

Tito je živ

Pred leti sem bil v New Yorku. Napovedovali so snežni vihar in svetovali prebivalcem, naj ostanejo doma. Opazil sem prodajalce v knjigarni Strand, ki so se zapodili v izložbo in pol ure pozneje je bila povsem drugačna. Odstranili so vse knjige, razpeli rdečo zaveso, nanjo postavili ogromen napis "OSTANITE DOMA!" in v tisto veliko površino pod njim en sam stol in nanj eno samo knjigo: Bill Bryson – Doma.

Učinkovitost mi je vzela sapo.

V Ljubljani sem potem vprašal po knjigarnah, zakaj ne reagirajo vsaj z dnevno zamudo, če že s polurno ne morejo.

Poslovodkinje so me debelo pogledale: spremembo izložbe mora odobriti uprava. Še zdaj ne morem verjeti, da je to čisto res.

Čeprav …

Se spomnite člankov o tem, da je v kliničnem centru premalo čistilk? In potem odziv ministrice, da bi gotovo še kakšno zaposlila, če bi vedela.

Ministrica se ukvarja z najemanjem čistilk? Direktorji se ukvarjajo s postavljanjem knjig po izložbah?

Pa kakšna država je to?

Diktaturna, vsekakor. O vsem mora odločati vrhovni šef. Srednji sloj bi dobival plače, odločal pa ne o ničemer.

Odločanje je ločeno od funkcije

To je sistem brez zaupanja, do skrajnosti formaliziran in pravzaprav že robotiziran, saj nihče nima nikakršne pristojnosti zunaj točno določenih črno-belih parametrov: "Zakon omenja stavbe z dvema balkonoma, vi imate pa tri – pridite nazaj čez nekaj let, da medtem spremenimo zakon."

Kaj se je torej zgodilo, zakaj tak sistem njegovi člani dobesedno ljubijo? Tistim spodaj je vseeno, itak morajo delati. Tistim na sredi so toplice: posredujejo ukaze navzdol, formularje navzgor, odgovornosti nimajo nobene. Tisti na vrhu se ukvarjajo s takimi neumnostmi, da so rešeni širokih, strateških pogledov in odločitev, kar je pravzaprav tudi olajšanje.

Sistem tako omogoča, da na vrh postavijo kogarkoli. Če bi me zdaj poklicali in rekli: "Miha, od jutri si direktor kliničnega centra!", bi me kap, "Kaj pa jaz vem o tem?" bi odgovoril. Pa bi rekli: "A znaš seštevati naštempljane ure? Odobravati dopuste? Se podpisovati pod papirje, ki ti jih postavljamo na mizo?" Po krajšem razmisleku bi z veseljem sprejel, saj to zna vsak, mar ne?

No, to je glavni problem: če govorite z direktorjem, ni nujno, da govorite s tistim, ki ima možnost odločitve. Lahko le zapravljate čas s strojem za podpisovanje. Ti kadri so tudi potrošna roba, takoj zamenljivi.

Ne pozabite na ministre, ki se poslikajo za Facebook in gredo s položaja.

Generacijski posli

Do zdaj smo bili priče poslovnemu delovanju dveh generacij, ki sta uveljavili vsak svoj prevladujoči poslovni model.

Ko je Jugoslavija pričela razpadati, so sprostili zakone in sledil je prvi val podjetnikov. Uvažali so poceni robo in jo drago prodajali. Ker je bila žeja po potrošništvu tako nenasitna, niti ni bilo važno, česa so se lotili, vse je šlo. Če zdaj gledam te ljudi, so videti kot dinozavri, nekateri že fosilizirani. Tisti, ki so imeli srečo, so na višku prodali podjetje in se finančno preskrbeli. Še vedno jih žuli podjetništvo, ustanavljajo podjetja, jih vodijo in propadajo. Čas jih je povozil – na njihovem obzorju ni ničesar, kar bi jim pomagalo, da bi razumeli nekakšne start-upe, nove tehnologije, karkoli sodobnega. Zamrznili so, s pivskimi trebuščki čepijo vsak v svoji kaplji jantarja. Izgubljena generacija, jih imenujem sam pri sebi. Pogubilo jih je preobilje potrošništva, ki nam ga tuje korporacije ponujajo ceneje in hitreje kot njihova podjetja.

Sledila je generacija, ki jo imenujem generacija Fritzlove kleti: saj smo sami domači, vse se lahko zmenimo. Saj veste, Šrot, Bavčar in podobni: prave poznamo, vse si skreditiramo. Naši smo.

Ti so počasi na poti v svoje jantarne balončke, a se upirajo na vso moč, preden jih zalije zgodovina. Od slabe banke prek raznih mega projektov še dobro brcajo, četudi že obupano. Ni jih ustavil ljudski bes, marveč jih ustavlja pomanjkanje resursov. Požgali so že toliko, da kurijo že ostanke, zato je boj trši.

Prva je torej generacija, ki se je izgubila in druga je generacija, ki nas je pogubila.

(Vem: vmes nekje so ljudje, ki ne pripadajo ne prvemu in ne drugemu poslovnemu modelu. Ne omenjam jih namenoma, kajti njihova največja groza je, da bi se pojavili v javnosti, saj bi se isti trenutek nanje spravili vsi mogoči plenilci, še posebej pa javnost, ki uspeha zunaj domačijskih kategorij res ne prenaša.)

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

13
  • combe2dina / 20.06.2016. ob 15:44

    Tako je to. V tujini postanejo najpametnejši direktorji, pri nas pa nekateri mislijo, da so najpametnejši , ker so direktorji.

  • marker / 20.06.2016. ob 21:34

    Ponavadi nisem soglašal z Mazzinijevimi članki. S tem člankom pa je zadel žebljico na glavico.

  • puščica2 / 20.06.2016. ob 11:19

    Prvi skupini se nisem želel priključiti (verjetno sem preveč vedel o podjetništvu in se zavedal, da bo kruha le za nektere...), k drugi skupini me niso pustili (nekaj so se menili med sabo, jaz naj bi jim zrihtal papirje in denar...), sedaj sem zadovoljen, v javnosti se sicer ne kažem pretirano, plenilcev pa se znam otresti (no ja, nekaj plenjenja jim uspe, pa bi jim tudi, če bi bil vseskozi doma...).

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano