Le v miru bi radi izumrli

Najprej o tem, zakaj sem se razčlenjevanja našega osnovnega programiranja sploh polotil. Bil sem pač eden tistih mulcev, ki je vsako napravo razstavil, da bi videl, kako deluje. Obenem pa sem bil dovolj bister, da sem opazil drobna neskladja: uradno najbolj pošten narod na svetu je v šolski menzi uporabljal pribor z vgraviranim napisom "Ukradeno v osnovni šoli". Taisti najbolj delaven narod na svetu je večino debat posvetil izogibanju od dela, bolniškim odsotnostim, "plavim" (kot so takrat rekli neopravičenim izostankom) in izmotavanjem. In ja, najbolj pošten narod na svetu se je neprestano hvalil s tem, kako je koga nategnil in drugega prelisičil.

Odraščal sem v garsonjeri, kjer je stara mama videvala duhove in duše, ki so mi bili nevidni. Videl pa sem maminega partnerja, za katerega je zanikala, da bi obstajal. Skratka, prva leta otroštva sem se ukvarjal z razlikami med tem, kar vidijo drugi in kar vidim sam, ter ugotavljanjem realnosti.

Ko sem prišel v širni svet, med poštenost, pridnost in visoko moralo, ki so jo videli vsi drugi in se z njo hvalili, sem spet debelo strmel.

Najtežje je plavati proti toku in zato je trajalo precej let opazovanja, izkušenj in študija, preden sem napravo, ki jo imenujem slovenstvo, razstavil in ugotovil, kako deluje. Tako so nastale kolumne, v katerih sem opisoval in analiziral posamezne elemente slovenstva, torej tistega, kar imenujemo zdrava pamet, saj se nam zdi tako običajno.

Slovenstvo

Sistem je izjemno izpopolnjen v opravljanju svoje funkcije, torej ohranjanju njegovih pripadnikov. Obstati in preživeti je njegov cilj in vse je podrejeno temu. Že Trubar je zapisal "stati inu obstati". Zato egalitarizem: če se resursi enakomerno delijo, več članov preživi v slabih okoliščinah. Manj izstopate, pozneje vas bodo gospodarji opazili. Itd.

V 19. stoletju, ko so sestavljali narod, so se spraševali, kaj imamo Slovenci sploh skupnega. Zato so si izmislili jezik, ki naj bi nas povezoval, a ga v resnici ni nihče govoril. A imeli smo še nekaj, kar nas je povezovalo neprimerno močneje: skupnega sovražnika.

Samostojna država nam povzroča velike težave – nenadoma ni dovolj le obstati, marveč je treba tudi napredovati. Predvsem pa nimamo več edinega združevalnega dejavnika, skupnega sovražnika. Zato ga poskušajo najti v EU in imigrantih, še uspešneje pa v teorijah zarote in nevidnih napadalcih.

Ne morete biti v takem govnu, da se nekdo ne bi spomnil še večjega
To je tema, o kateri se z menoj v petih letih ni strinjal nihče

Razpad in sestavljanje

Z izgubo skupnega sovražnika/gospodarja je izginil edini razlog, da tičimo skupaj in se vsaj delamo, da smo narod. Pokazali smo pravi obraz, ki je izrazito lokalen, omejen na odobravanje svojih majhnih skupin. Če brigadir Krkovič vpiše 12-letnega sina med vojaške veterane (vir) in mu omogoči dosmrtno rento, ga bo njegov krožek trepljal po rami, češ, dobro si jih nategnil. In to je vse, kar šteje. Ko pa umetniku za preostalih nekaj let življenja podelijo rento taiste višine za življenjsko delo, narod podivja –umetnine so pač vedno narejene za skupnost, te pa pri nas ni, torej je šlo umetnikovo delo v prazno in je renta zagotovo nepotrebna.

Odsotnosti povezanosti se zavedamo vsi po vrsti in sistem se poskuša uravnotežiti, pa četudi le površinsko. Naše nezavedno nam poskuša prikriti resnico in tako je nenadoma množina postala edini način govora. Matere in sinovi tvorijo množino (kolumna Nedokončana rojstva), natakarji sprašujejo "Kaj bomo?", zdravniki "Kako smo?" in tako v nedogled.

Šminka, ki naj bi prikrila stanje našega razpada.

Neuspešnost

Po šestih letih pisanja o slovenstvu lahko zadovoljno ugotovim, da sem pisal v prazno. Kljub izjemni branosti se ni spremenilo nič, niti za dlako. Kar pomeni, da imam z osnovno tezo prav: stati inu obstati, ne pa spreminjati in napredovati.

Čas odstranjuje povrhnjico in sistem, kot ga živimo in podpiramo, pač le vedno bolj jasno kaže svojo strukturo. Vse tisto prej je bila le laž. (Vem, za večino državljanov bi bila najprimernejša himna tista skladba Plavega okestra Ako so to samo bile laži …).

Odpor proti spremembam je neverjeten in ni področja, kjer bi se premaknili. Upal sem, da bo počilo vsaj pri zdravstvu. Leta in leta trpimo v čakalnih vrstah, kakovost življenja je okrnjena, zdravniki nadzorujejo sami sebe, ne vodimo evidence napak, otroci umirajo, cevi so zamenjane, dopišite, kar želite – nič. Poglejte tale naslov: "Od leta 1992 v najvišjih organih ZZZS" (vir). Če nekdo sistema ni uredil v četrt stoletja, ga tudi v prihodnjih desetletjih ne bo, vam kar povem. Kako nam to ustreza, mar ne?

To samo kaže, kako je mentaliteta močnejša od skrbi za lastno zdravje. Raje še malo potrpimo.

Pogovori o sebi

V trenutnem stanju se mi zdi pisanje o slovenstvu celo škodljivo, saj ponuja dober izgovor za zavlačevanje. Je čas za analize in je čas za delovanje. Mi bi pa le analizirali. Joj, govorimo še malo o tem, kakšni smo. Oprostite, vemo. Zdaj moramo spremeniti zadeve.

Tu se pa vse neha. Sprememba je tako proti osnovnemu programiranju, da se sprožijo instinkti in jo takoj zatrejo. Ker sem občasno hotel spisati tudi optimistično kolumno, sem v eni našteval ljudi, ki so se vrgli v akcijo – ko sem leto pozneje preverjal, v kakšnem stanju so, so jih vse po vrsti zatrli in izselili.

Skratka, pogovarjamo se o tem, kakšni smo, ne pa o tem, kakšni naj bi bili. Vsi naši načrti se končajo s prepirom o tem, kdo je zmagal med drugo svetovno in kdo je koga osamosvajal. Najdlje segajoča prihodnost, kar smo je zmožni, je torej kreganje o tem, kaj bo pisalo v zgodovinskih učbenikih.

Plačuj za lastno delo
Pisali smo ta in ta predmet, je rekla prva mama. Mi tudi, je vzkliknila druga.

Zavlačevanje

Ni take malenkosti, da je ne bi zapletli tako zelo, da nam pije moči in zavlačuje spremembe. Navajeni smo, pa ne opazimo. Če se v tujini dogovarjate za plačilo, vam povedo znesek in vi veste, da so v tisti državi zneski pač bruto. Pri nas povedo znesek in vprašati morate: "Neto ali bruto?" Potem dolgo razpravljate, vsakič znova, vsakič sproti, in ugotovite, da je bruto. A nato sledi vprašanje: "Bruto bruto ali navadni bruto?" In spet razprava. Ne spoznam se, a zagotovo potem obstajajo še "neto bruto neto", "bruto bruto bruto" itd.

To so samo utelesitve osnovne naloge sistema: zavlačevanje, da se le ne bi kaj zgodilo. Ko ste se pri nas končno dogovorili za znesek, vas bodo itak nategnili, ali ne bodo plačali ali bodo zamudili … Skratka, s tem se ukvarjate več kot z delom samim.

Rešitve

Eno najmočnejših orodij proti spremembam je ukaz: "Če nimaš rešitev, se ne oglašaj!" Prvič, kaže skrajno egalitarnost, ko naj bi vsi za vse imeli rešitve. Mar ni zadosti, da opazim, da so v zdravstvu neskončne čakalne vrste, v katerih ljudje nepotrebno trpijo in celo umirajo in to povem? Če za primer navedem še tuje sisteme, ki delujejo, sem s tem dokazal, da je sprememba mogoča – ah, ne, zastonj bi moral spisati 500 strani dolgo študijo, ki je potem itak ne bi upoštevali, češ, kdo si pa ta misli, da je!

Ustvarjalnost

Zame najbolj boleča točka slovenstva je sovraštvo do ustvarjalnega dela. Njegovo prekletstvo je v tem, da individualizira. To je vedno naredil nekdo – mi bi pa radi, da je vsak izdelek tak, da ga lahko naredi vsakdo.

Zato nam možgani poskušajo olajšati življenje in ljudje mešajo ustvarjalnost in pridnost. Učitelj ste in otroku naročite napisati prosti spis, dolg dve strani, on pa se vrne s šestimi. Vi ga pohvalite: "Joj, koliko si napisal, kako si ustvarjalen!" Namesto da bi ga pognali čez prag, kretena, ki ne loči kakovosti od količine. Ampak če ste kaj takega izrekli, je ne ločite niti vi. Dobro ste prilagojeni za življenje v naši skupnosti.

Sam svoj Stalin
Šefica je sadistka, Miha pa hoče biti mučen

Mladina

Mladina, ki je zasedla nekdanjo tovarno Rog, se je branila pod transparentom z napisom "Tu smo odrasli, tu se bomo postarali". Najprej sem se ga razveselil – končno slovenski imperializem! Zasedete tuje ozemlje, ko pa pridejo lastniki, se čudite, češ, saj želim v miru le dočakati starost. Kaj mislite, kaj drugega bi slišali domorodci v ZDA ali Avstraliji, če bi zahtevali svojo zemljo nazaj?

Potem pa sem pomislil, da bi tak plakat lahko razobesil v Sloveniji čisto vsak, od direktorjev kulturnih ustanov prek celotnega javnega sektorja – vsi bi se radi le v miru postarali na svoji funkciji.

In točno to je bistvo slovenstva.

Današnji mladi so torej pred isto odločitvijo kot v Trubarjevih časih: bi se radi le v miru postarali ali spotoma tudi ustvarjalno delali? Če zadnje, hvala, adijo.

Upori

Zato je zgodovina uporov v samostojni državi malce neobičajna. Če bi moral napisati roman o tem, bi si izmislil junaka, ki bi pokril najodmevnejše slovenske upore. Moral bi biti Mariborčan, ki mu poči film, ko mu zaradi prehitre vožnje grozi kazen in se pridruži vstajnikom. Po poklicu bi bil novinar, ki molči ob slabšanju svojega poklica, v uporu pa vzplamti tisti trenutek, ko Kino Šiška zahteva od njega dva evra vstopnine (verjetno najglasnejši upor novinarjev do zdaj). Na dopust bi moral hoditi v Bohinj in se boriti proti plačevanju pristojbine za čolne v višini dveh evrov. Nazadnje bi izčrpan od težkega boja našel službo v Avstriji in se pridružil upornikom, ki zahtevajo zase manjše davke kot sodržavljani.

In to je to.

Roman bi se verjetno končal z našim Junakom, kako se izčrpan, a zadovoljen poslavlja od sveta, pokrit s kapo Che Guevare, ki jo z zadnjim gibom izroča nasledniku, z umirajočim očesom pa se še prepriča, ali je vse v redu s posojilno pogodbo za njegov spomenik, ki bo potomce finančno bremenila naslednjih pet generacij.

Perspektiva

Sistem je narejen za preživetje na minimumu in na minimumu bo preživel. Tisti, ki z minimumom ne bodo zadovoljni, se bodo izseljevali. Preostali bodo jamrali, a ničesar spremenili.

Če/ko Evropska unija razpade in dobimo svojo valuto, bodo povezani fantje in dekleta začeli veselo tiskati denar in služiti s hiperinflacijo. Takrat boste šele videli, kaj minimum zares je.

Tak sistem je odporen proti vsem, razen proti genocidnim napadom (kot je bil nemški na Ukrajince, recimo, med drugo svetovno vojno). Slovenci torej ne bomo izumrli s pokom, marveč z upokojenskim šepetom.

(Če kdo misli, da bi prepoved splava dvignila rodnost v nepredvidene višave, je osel brez stika z realnostjo.)

Miha Mazzini: Brcnil sem staro mamo in pobegnil #intervju
Kresnik Siolovemu kolumnistu Mihi Mazziniju za roman Otroštvo

Rubrika obžalovanja in veselja

Nekaj časa sem se ukvarjal z mislijo, da bi spisal strokovno knjigo na to temo, podloženo z viri, citati in (na žalost) preredkimi raziskavami. Očitno bo tematika ostala razpršena po kolumnah, ki pa so objavljene tudi v knjigah.

Zadovoljen pa sem, da sem spisal roman Zemljevidi tujih življenj, v katerem junak kupi ukradeno elektronsko tablico in z njo skrivnost, ki se ji ne more upreti. Tako se znajde v srcu slovenstva, vasi, ki je na videz moderna in turistična, ampak na dnu duše pa bi lahko pripadala tudi Trubarjevim sodobnikom. Roman izide kmalu.

Ko sem razmišljal, kaj bi kot pisatelj lahko storil, sem ugotovil, da nas je Stalin imenoval inženirji človeški duš – oblikujmo torej tiste možgane, ki so najbolj dojemljivi. Zavist je čustvo, s katerim slovenstvo najbolj uravnava svoje člane, in tako je nastala slikanica Lucija in zavist, ki pa je še v fazi ilustriranja.

Končna novica

Odločitev, da počasi končam redno pisanje o slovenstvu, pa sem sprejel ob novici, ki dobro pokaže vso jalovost mojega ali kateregakoli drugega pisanja na to temo.

Takole gre: "NLB je že 9. leto zapored najbolj zaupanja vredna blagovna znamka v Sloveniji" (vir). Več kot osem tisoč ljudi so vprašali, komu v tej državi sploh še zaupajo, in izbrali so podjetje, ki je simbol tovarišijskega deljenja posojil, nerazčiščenih računov, milijonskih odpravnin, krpanja milijardnih lukenj … Vprašani so verjetno pomislili: "Z mojega osebnega računa niso vzeli ničesar, vse drugo me pa ne briga." In to dobro kaže širino obzorja. Nismo se sestavili v skupnost.

Narod si bo sodbo pisal sam. Je pa res, da mora najprej nastati.

To je zadnja letošnja redna kolumna Mihe Mazzinija. Jeseni se posveča režiji filma. Želimo mu veliko uspehov s filmom in upamo, da bo prihodnje leto spet med našimi kolumnisti.

Uredništvo

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.