SiolNET. Siol Plus Kolumne
Samo Rugelj
Samo Rugelj
O kolumnistu
2,90

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Urbani portreti

Ali je res treba dvigniti minimalno plačo?

2,90

termometer

Že kmalu v začetku letošnjega leta so se, tudi pod vplivom novic, da je krize konec, na kar kaže uradno zabeležena gospodarska rast, pojavile pobude, da je prišel čas, ko je treba dvigniti minimalne plače.

Najprej je to kot svojo urgentno pobudo predstavila ena od političnih strank, kmalu za tem so se jim pridružili še sindikati, spodbodeni s strašljivimi številkami o številu revnih v Sloveniji in s podatki, da je minimalna plača pri nas še vedno pod pragom, ki omogoča vsaj približno znosno življenje.
    
Je torej treba dvigniti minimalno plačo?

Humanistični pogled

Najbrž so le redki, ki temu nasprotujejo na povsem človeški ravni. V principu se vsi strinjamo s tem, da mora biti tisti, ki poln delovni čas preživi nekje v službi, in to v državi, ki leži v središču Evrope in je del Evropske unije, plačan vsaj toliko, da lahko normalno pokriva vsakodnevne življenjske stroške in biva človeka spodobno življenje.
    
Da je Slovenija socialna država, je tudi ustavna kategorija in najbrž ne morem zelo zgrešiti, če rečem, da bi morala biti minimalna plača tudi neke vrste civilizacijski standard, s katerim se mora, kakor ve in zna, soočiti in ga upoštevati vsak, ki želi na ozemlju Slovenije opravljati neko poslovno dejavnost.
    
Zato lahko sklenemo, da okoli tega, da bi se minimalna plača dvignila, velja visoka stopnja družbenega konsenza na načelni, humanistični ravni.
    
A to je šele ena raven razmisleka o tem občutljivem vprašanju. Pojdimo naprej.


Preberite še:


Ekonomski pogled

Čeprav je ekonomija beseda, ki bi jo najraje marsikdo v prisotnosti omenjanja minimalnih plač (pogosto pa tudi česa drugega) najraje pometel pod preprogo, jo je na tem mestu potrebno omeniti vsaj v zgolj splošnem in zelo preprostem okviru.
    
Že čisto osnovna ekonomska teorija pravi, da dvigovanje stroškov dela (in seveda tudi drugih stroškov) na splošno otežuje opravljanje poslovnih in podjetniških aktivnosti. To še posebej velja za tiste delovno intenzivne dejavnosti, kjer se (za)služi tako nizke vsote, da stroški dela predstavljajo pomemben del dosežene dodatne vrednosti.
    
Če so stroški dela in davčne obremenitve izplačil delavcem prevelike, potem določena delovna mesta pač izginejo. Skoraj bi lahko rekli, da izparijo in se (ali pa se tudi ne) pojavijo na kakem drugem koncu sveta.
    
Ravno zaradi tega je treba pred ponujanjem predlogov, ki administrativno zvišujejo stroške dela za vse poslovne in javne subjekte, narediti resen razmislek, podkrepljen z raziskavo, ki bi pokazala in dokazala, da dvig stroškov dela ne bi pomenil prevelikega šoka za nacionalno gospodarstvo kot celoto. Še vedno imamo kar visoko, več kot 10-odstotno brezposelnost in skoraj sto tisoč nezaposlenih, zato si večjega usihanja delovnih mest zaradi dviga minimalnih plač najbrž ne moremo privoščiti.
    
Kakega resnejšega premisleka, razen trditve, da se mora minimalna plača dvigniti zato, ker je a) "konec krize" in ker b) sedanja minimalna plača ni dovolj visoka za normalno življenje, v medijih, ki so povzemali politiko in sindikate, v zadnjih dneh nisem zasledil.
    
Zato bom, iz medijsko razpoložljivih podatkov na to temo, kar sam naredil kratko analizo, ki pa seveda ne presega okvira tega besedila.

Minimalna plača, prvič

Politika in sindikati, ki predlagajo zvišanje minimalnih plač, se predvsem osredinjajo na dvig minimalne neto plače. V praksi to pomeni, da nekateri od njih predlagajo dvig s sedanje minimalne neto plače, ki je nekje na ravni 560 evrov (k temu se doda še nadomestilo za malico ter prevoz na delo v minimalni višini približno 120 evrov, tega v nadaljevanju ne bom več omenjal) sprva na 645 evrov neto (takoj, že sedaj, januarja, v okviru vsakoletnih usklajevanj), pozneje pa potem z zakonskim popravkom še na 700 evrov neto (v začetku jeseni, natančneje septembra).
    
Že popravek za približno 85 evrov v prvem koraku ni videti ravno majhen. Popravek za dodatnih 55 evrov še jeseni (torej skupen dvig minimalne plače s približno 560 na približno 700 evrov), je skupaj že kar občutno povečanje. Na tej točki govorimo zgolj o povišanem mesečnem neto izplačilu za zaposlenega.
    
Seveda pa to niso edina povečanja.

Minimalna plača, drugič

Poleg povišanja neto izplačila zaposlenemu, se (ob sedanji zakonodaji) seveda sorazmerno povečajo tudi bruto izplačila za zaposlenega, ki jih plačuje delodajalec. Skupno povečanje stroška ob povečanju minimalne plače je tako sestavljeno iz povečanja neto plače in iz povečanje prispevkov od bruto izplačila. To celotno povečanje ni več tako zanemarljivo. Poglejmo pobliže.
    
(Na tem mestu ponovno poudarjam, da se lahko izračuni do neke mere razlikujejo, odvisno od tega, kdo jih naredi, ampak v principu smo tu nekje.)
    
Medtem ko se v prvem primeru minimalna neto plača zaposlenega poveča za 85 evrov, s 560 evrov na 645 evrov, se celotna skupna obremenitev delodajalca s približno 920 evrov (minimalna bruto plača zdaj znaša 790 evrov, seveda pa je to t. i. prvi bruto, na katerega pridejo še dodatne dajatve, kar skupaj znese 920 evrov) poveča na približno 1.060 evrov (bruto plača tu znaša 920 evrov, na to pa se prištejejo še ostale obremenitve). Delodajalec mora torej plačati 140 evrov več, da bi zaposleni dobil 85 evrov več.
    
Poglejmo zdaj še drugi korak, povečanje minimalne plače na 700 evrov neto. V tem primeru znaša končna obremenitev delodajalca približno 1.160 evrov (bruto plača pa pride dobrih 1.000 evrov). To pa pomeni, da gre v drugem koraku za povečanje skupne obremenitve delodajalca za dodatnih 240 evrov iz sedanje minimalne plače, da bi zaposleni dobil 140 evrov neto več.
    
To vsekakor niso več tako majhna povečanja.

Minimalna plača, tretjič

Predlagana povečanja minimalne neto plače torej izpuščajo pomembno podrobnost. Ta podrobnost pa je, da bi se ob sedanjih predlogih za povečanje minimalnih neto plač kar precej povečale tudi celotne obremenitve delodajalcev. Te bi se v predlagani meri kot neto povišanja prelila na račune zaposlenih, kar je seveda dobro, v preostali, nekaj manjši meri pa bi šla povišanja tudi med javne prihodke.
V čem je torej poanta?
    
Poanta je v tem, da bi s povečanjem minimalne plače v tem trenutku malo manj kot zaposleni pridobila tudi država. Sedanji predlog povečanja minimalne neto plače namreč s seboj ne nosi denimo tudi predloga, da bi se ob zvišani neto plači njeno dodatno obremenitev znižalo za toliko, da bi se celotna obremenitev izplačevalca dvignila zgolj za neto znesek, ki bi ga prejel neposredno zaposleni.
    
Iz perspektive politike sindikatov in politike na splošno so tovrstni predlogi seveda logični, saj imata korist od povečane minimalne neto plače dva od treh udeležencev v tej transakciji: zaposleni in država. Z višjimi neto in bruto obremenitvami pa bi se v tem primeru soočil tretji udeleženec, ki bi moral to plačati: delodajalci.
    
Reč je do neke mere logična tudi iz perspektive javnih izdatkov. Tudi v javnem sektorju obstajajo zaposleni "na minimalcih" ali blizu njih in tamkajšnje povišanje minimalnih plač je tudi treba od kje financirati. Najbolj logično se zdi, da bi bilo to kar iz dodatnih bruto obremenitev povišanih minimalnih neto plač.

Minimalna plača, četrtič

Seveda situacija z minimalno plačo in njen morebiten neto (tudi bruto) dvig ne zadeva vseh zaposlenih in delodajalcev, temveč samo tiste, ki so na spodnjem robu izplačilnih list. Poglejmo jih.
    
Po dostopnih podatkih v Sloveniji približno petino zaposlenih prejema plačilo, ki znaša do 105 odstotkov minimalne bruto plače, kar pomeni, da delodajalci, med njimi so tudi samozaposlene osebe v lastnih podjetjih in javne ustanove, pazijo, da so zgolj rahlo nad zakonsko določeno mejo. Morda na to zgolj pazijo zaradi kontroliranja stroškov, morda pa je to zanje tudi edina mogoča poslovna izbira, saj jim njihova dejavnost česa večjega ne omogoča.
    
Petina zaposlenih v Sloveniji znaša nekako 160.000 ljudi. Morebitno povečanje njihove minimalne neto plače v prvem koraku na 645 evrov, bi torej pomenilo, skupno letno povečanje mas za plače na nivoju Slovenije nekako 200 do 240 milijonov evrov (140 evrov x 160.000 ljudi x 12 mesecev je dejansko 270 milijonov evrov, vendar celotna petina sedaj ni povsem na minimalni plači), nekaj manj kot polovico tega denarja bi šlo neposredno v proračun. V drugem koraku, ob morebitnem povečanju minimalne plače na 700 evrov neto, pa bi bila skupna dodatna masa plač v enem letu od potrditve lahko celo več kot dvakrat višja, torej blizu 500 milijonov evrov.
    
Ali še bolj konkretno: pri podjetju, ki ima sedaj 1.000 zaposlenih na minimalnih plačah, bi se masa plač ob povišanju na 645 evrov neto povečala za nekako poldrugi milijon evrov letno, pri povišanju na 700 evrov neto pa za več kot poltretji milijon evrov neto.  
    
Dva milijona in pol evrov povišanja pri stroških dela zaradi novega administrativnega odloka se tudi v velikem podjetju ne sliši tako malo.

Minimalna plača, petič

Kaj so torej podatki, ki jih pogrešam ob predlogu dviga minimalnih neto plač? V prvi meri ravno tovrstni natančni in pošteni izračuni, ki bi pokazali jasno sliko in razrez tega povečanja.
    
V nadaljevanju pa bi seveda moral zraven biti tudi natančen pregled in analiza tistih, predvsem velikih delodajalcev, ki imajo že sedaj zaposlenih veliko ljudi na plačah blizu minimalnim. Če denimo ti delodajalci že ob sedanjih stroških dela izkazujejo relativno slabe poslovne letne rezultate, potem bi se lahko že vnaprej s precejšnjo gotovostjo predvidevalo, kako obsežne negativne učinke bi imelo to povečanja stroškov dela na njihovo nadaljnje poslovanje.
    
In ravno za to gre: nadaljnje poslovanje.

Sklep

S samim predlogom povišanja minimalnih plač v osnovi torej ni nič narobe. Narobe je to, da niso predstavljene nobene simulacije, kaj bi v realnem sektorju pomenilo in naredilo to povečanje in na kakšen način bi se lahko izpeljalo to povečanje, da bi se naredilo čim manj škode (denimo z zgoraj omenjenim predlogom, da se za neto povečanje plače ne bi enakovredno obremenilo še pripadajočih dajatev delodajalcev).
    
Letošnji bob leta se je glasil: "Sposobni ljudje ustvarjajo delovna mesta, nesposobni pa jih uničujejo." Sam bi dodal to, da obstaja še veliko vmesnih odtenkov manj sposobnih in manj nesposobnih.
To so tisti, ki delovnih mest ne ustvarjajo, vendar jih tudi ne uničujejo.  Dovolj dela in skrbi imajo že s tem, da jih ohranjajo.

 

Plačilna lista.

Plačilna lista. Plačilna lista.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 89
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin