SiolNET. Posel danes Novice
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Miloš Kovačič: Kaj pa naj ljudje kupujejo? Med vsemi slovenskimi podjetji bo Krka propadla zadnja. (infografika)

0

termometer

 | Foto:
Zapuščina Miloša Kovačiča je eno od največjih izvoznih podjetij pri nas.

V več kot 40 letih, kolikor jih je Miloš Kovačič preživel v Novem mestu, je Krki in z njo vsej slovenski farmacevtski industriji utrl pot na svetovni trg ter v številnih državah, predvsem v Rusiji, po tržnem deležu prodaje in proizvodnje generičnih zdravil zagotovil eno izmed vodilnih mest.

Krka je od leta 1965, ko se je Kovačič pridružil njenemu generalnemu direktorju in ustanovitelju Borisu Andrijaniču ter prevzel položaj komercialnega direktorja, in tudi po letu 1985, ko je prevzel njeno krmilo, neprestano rasla.

Njegovo obdobje so zaznamovali nagla širitev marketinške mreže v tujini, pospešen razvoj lastnih generičnih zdravil ter intenzivno vlaganje v razvoj in raziskave. Odpirali so tovarne v Sloveniji, v Kovačičevem domačem Šentjerneju, na Hrvaškem – obrat v Jastrebarskem je še danes ena redkih slovenskih green-field naložb v naši južni sosedi –, v Rusiji, na Poljskem in drugod po Evropi.

Leta 2003 se je Krka kot edina iz Slovenije uvrstila med 500 vodilnih evropskih podjetij po obsegu naložb v raziskave in razvoj, točneje na 255. mesto.

Colariču zapustil skupino s pol milijarde evrov prihodkov Pod Kovačičevim vodstvom je Krka več kot uspešno prebrodila posledice osamosvojitve, torej zaprtje zahodnih trgov, težave z devizno bilanco, pa tudi privatizacijo in lastninsko preoblikovanje ter nagel napredek farmacevtske industrije. Še posebej je bil uspešen pri prodoru na območju Sovjetske zveze oziroma Rusije, ki je še danes najpomembnejši Krkin trg. V tem obdobju je bilo pet najpomembnejših Krkinih izdelkov apaurin, tolbusal, oksitetraciklin, enap in vasilip.

Ko je bilo Kovačičevo delo končano in je vajeti v Krki konec leta 2004 prepustil nasledniku Jožetu Colariču, je imela Krka samo v Sloveniji več kot 3.600 zaposlenih, celotna skupina pa je zaposlovala skoraj 4.800 ljudi.

Prodaja skupine Krka je v njegovem zadnjem letu presegla optimistične načrte in se povečala za kar 17 odstotkov, na nekaj manj kot pol milijarde evrov. Na tujih trgih so takrat prodali že kar 78 odstotkov zdravil, največjo rast pa so dosegli v Zahodni Evropi in na čezmorskih trgih. Ob njegovem odhodu je Krka ravno praznovala 50-letnico delovanja.

Začel je pri Farmisu, ki je združeval Krko in Lek Njegovo poslovno pot je zaznamoval tudi boj med Krko in Lekom za prestižen naziv "boljšega", ki še danes ne pojenja. Ne nazadnje je Kovačič, preden je prišel v Krko, delal v podjetju Farmis, ki je združevalo Krko in Lek, v njem pa je bil odgovoren za zunanjo trgovino.

Nasprotoval je temu, da Lek prodajo švicarskemu Novartisu, ker naj bi pri tem zaslužili le paradržavna sklada, "certifikatarji", borzni špekulanti in tuji lastniki oziroma skladi. Tudi za Krko bi bil po njegovih tedanjih besedah dobrodošel velik tuj partner, ki pa bi mu prepustili zgolj kontrolni lastniški delež. Novomeškemu farmacevtu bi prinesel še večji trg in več kapitala za razvoj.

Tudi nedolgo po odhodu s položaja generalnega direktorja Krke leta 2005 je dejal, da "bi bila povezava Krke in madžarskega Gedeon Richterja božanska kombinacija". Že pred tem je podžigal govorice o prodaji Krke.

O združitvi Krke in Leka Več let se je tudi ugibalo, ali se bosta Lek in Krka združila. Govorice je prekinila prodaja Leka Novartisu, kar je prineslo veliko negodovanja v slovenski javnosti, Krka pa je še danes samostojna.

Leta 2003 je Kovačič na vprašanje, ali bi bilo mogoče, da bi se nekje na pol poti med Ljubljano in Novim mesto, recimo v Trebnjem, v neki gostilni dobila z Metodom Dragonjo in se dogovorila za združitev, odgovoril:

"Združeni smo že bili sedem let, vendar smo se leta 1964 razšli. Dve leti smo se samo prepirali, kje bo sedež, v Ljubljani ali Novem mestu, kako se bo združeno podjetje imenovalo, ali Lek-Krka ali Krka-Lek, in kdo bo generalni direktor. Združitev ne bi bila preprosta, najprej pa se je treba vprašati, ali je mogoče z združenimi močmi narediti več. Trdim, da ne bi nič več prodali, tudi če bi bili skupaj. Nasprotno, izgubili bi celo nekatere strateške partnerje. Lek dela skupaj z Merckom, ki je naš največji tožnik. Krka dela s Pfizerjem, ki ne mara Leka. Edina prednost združitve bi bilo zmanjšanje stroškov, na primer za razvoj in naložbe. Leku sem dal pobudo za sodelovanje, Vlado Dimovski, današnji minister, je celo že delal študije o takšnem sodelovanju, vendar s tem za zdaj ne bo nič. Razen če ne bodo naši lastniki udarili po mizi."

Delnica Krke najbolj zaželena med vsemi Poglavje zase je delnica Krke, ki je bila po izvedbi lastninskega preoblikovanja leta 1997 uvrščena v A-kotacijo Ljubljanske borze, že leta pa se z njo skoraj vsak trgovalni dan opravi daleč največ poslov. V očeh domače javnosti velja za zelo zaželeno delnico, primerno za dolgoročno naložbo, tudi dobro poučeni vlagatelji so njeno ceno dojemali kot nizko glede na poslovne rezultate, ki jih je dosegala Krka.

"Kaj pa naj ljudje kupijo! Normalno, da vlagajo v farmacijo, saj smo najvarnejša naložba. Med vsemi slovenskimi podjetji bomo mi propadli zadnji."

V nasprotju s priljubljenostjo delnice med malimi delničarji je bil odnos Kovačiča do delničarjev vse prej kot spoštljiv. Pogosto jim je dal vedeti, da o "njegovi" Krki nimajo pravice govoriti in da naj bodo veseli že tega, da so dobili delnice. Ko se je poslovil, je bilo v lastništvu le 3,5 odstotka tujih lastnikov, do danes pa so tuji skladi ta delež nekajkrat povečali in presega 18 odstotkov.

Osebnostno močnejši od svojih nadzornikov Drugače kot večini drugih podjetij, v katerih je bila država izključni, večinski ali prevladujoči lastnik, so bila Krki v času tranzicije prihranjena kadrovska mešetarjenja in drugi spremljajoči pojavi.

To gre pripisati dvema vzrokoma. Prvi je precej povezan z močjo in značajem Miloša Kovačiča. Spadal je namreč med direktorje, ki so bili politično, osebnostno in strokovno precej močnejši od svojih nadzornikov. Zaupanje si je – podobno kot številni drugi tako imenovani "rdeči direktorji", ki so na vrhu velikih podjetij dočakali zamenjavo družbenega sistema – pridobil z uspešnim vodenjem Krke med čermi, ki jih je slovenskemu gospodarstvu prinesel razpad Jugoslavije.

Blizu LDS Kovačič je bil v 90. letih sprva najbližje LDS. Ob osamosvojitvi se je najprej včlanil v Demokratsko stranko, ki se je nato pripojila "veliki" LDS. Čeprav je sedel v nadzornih svetih NLB in Telekoma Slovenije, se je skozi leta vedno bolj oddaljeval od ideološke "linije" Janeza Drnovška.

Bolje se je počutil v bližini Milana Kučana, predvsem zaradi drugačnega stališča do privatizacije dela slovenskega gospodarstva. Kovačič je veljal za zagovornika doktrine nacionalnega interesa. V začetku tisočletja je tako javno podpiral Pivovarno Laško v boju proti belgijskemu Interbrewu za Pivovarno Union, nasprotoval je tudi Novartisovemu prevzemu Leka.

Raje je imel Kučana kot Drnovška Del njegove zamere do Drnovška je izhajal tudi iz očitka, da so njegove vlade premalo naredile za slovenske "nacionalne šampione", pri tem stališču pa med direktorji še zdaleč ni bil osamljen.

"Res je, da smo se nekateri direktorji večkrat sestali, na primer na Bizeljskem, kjer je doma direktor Gorenja Jože Stanič. /…/ Dobili smo vtis, da nas politika ignorira. Nikoli nas niso nikamor povabili, vlada se ni zmenila za naša stališča, da bi se nam vsaj zahvalila, ker imamo tako zgodbo o uspehu. Zaradi tega smo se počutili prizadete. Drnovšek nas je letos prvič povabil na novoletno srečanje, zato sem lani gospodu predsedniku Kučanu predlagal, naj gospodarstvenike vsaj on povabi na kozarček. /…/ Ker se vlada ni zmenila za naša stališča, smo se sami začeli dogovarjati, s kakšno politiko nastopiti na tujih trgih in si med seboj pomagati," je Kovačič izjavil leta 2003.

V političnem smislu je bilo za Kovačiča še najbolj burno leto 2004. Takrat je pristopil k Forumu 21 in na listi LDS kandidiral na volitvah za Evropski parlament. V tednih pred državnozborskimi volitvami, na katerih je istega leta slavila SDS, je prvak te stranke Janez Janša Kovačiča omenjal kot primer političnega kadrovanja in nepotizma v gospodarstvu. Pri tem je mahal s pločevinko maziva WD-40, ki ga je v Slovenijo vrsto let uvažala Krka, nato pa je ta posel prepustila podjetju v lasti Diane Kovačič Erce, hčere Miloša Kovačiča.

Politika v Krki ni nastavljala svojih Drugi vzrok, da je politika Krko bolj ali manj pustila pri miru, je bila "pravočasna" in mirna zamenjava na njenem vrhu.

Julija 2004 je namreč Kovačiča nasledil Jože Colarič, dotedanji član uprave družbe, ki ga je dolgoletni prvi mož Krke več let pripravljal za svojega naslednika. S tem so se v Krki rešili pred poznejšim kadrovskim cunamijem prve Janševe vlade v državnem gospodarstvu.

Imenovanje Colariča je bilo v skladu z doktrino LDS z začetka prejšnjega desetletja, ko so direktorji starejše generacije svoje položaje postopoma začeli prepuščati mlajšim naslednikom, vzgojenim v podjetjih, ki so jih prevzemali.

Colarič je sicer značajsko precej drugačen od Kovačiča. Velja za politično nevtralnega tehnokrata, previdnega tudi v javnih izjavah.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin