Sreda, 14. 10. 2020, 10.59
3 leta, 6 mesecev
Preživetje v divjini
Po predaji se je zlomil in premagale so ga solze #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,09
V zadnji oddaji Preživetje v divjini smo spremljali nekoliko drugačno preizkušnjo, v kateri sta se polbrata Adis in Aleks podala na pot iniciacije. Šlo je za izjemno zahteven izziv, ki se je skozi naloge po težavnosti stopnjeval. Bratoma je pred zadnjo nalogo dehidracija prišla do živega in odločila sta se, da odstopita. Kako sta vse skupaj doživljala, nam je povedal starejši od bratov, Adis.
Tokratna zelo zahtevna preizkušnja v oddaji Preživetje v divjini se je za vaju z bratom izkazala za pretrd oreh. Kdaj sta sama pri sebi spoznala, da ne bosta zmogla vztrajati do konca?
Že od začetka sva se zavedala, kaj bo na tej preizkušnji najin največji sovražnik. To je pomanjkanje vode in najini požrešni telesi. Na koncu verjetno res nisva šla do skrajnih meja, ampak takrat nama je razum narekoval, da morava dobiti tisto, kar nama je bilo v tistem trenutku najbolj pomembno, in to je tekočina. Potem ko sva prehodila še "pot smrti", sva izgubila vso energijo in moč. Vid se nama je poslabšal, nehala sva se potiti, nastopila je zmedenost. Kot da dehidracija ni bila dovolj huda, je še sonce pripekalo z neverjetno močjo. Ko je brat začel tarnati zaradi krčev v prstih in stopalih, sva spoznala, da je vrag odnesel šalo.
Najtežji je bil preboj na drugo stran otoka skozi popolnoma neprehodno bodičasto rastlinje, ki nama je dobesedno trgalo kožo s telesa. Aleks je v tem delu tudi padel in dobil vreznino na hrbtu, ki mu bo ostala za spomin do konca življenja. Poleg kože nama je ta del poti načel tudi živce. Ob padcu in med tavanjem med bodičastim grmovjem sva izgubila še tisto, kar sva nosila s sabo za preživetje. Na koncu te poti sem krče dobil tudi sam in zato sva se z bratom odločila, da če nama kmalu ne uspe priti do zadostne količine vode, bova pozvonila na zvonec, ki pomeni konec preizkušnje.
Zdravje sva postavila na prvo mesto. Mene doma čaka nekdo, ki me ima neizmerno rad, in to je tisti pravi občutek, ko nisi več fant, ampak mož. Kot sem rekel na koncu dneva, ni pomembno, kolikokrat padeš, ampak kolikokrat se pobereš, in jaz sem že na nogah, pripravljen na nove življenjske izzive.
Kako pa ste sami doživljali dehidracijo? Kaj se človeku v takih trenutkih podi po glavi?
Razmišljaš samo o vodi. Takrat človek pozabi na vse. Vklopi se samo nagon po preživetju. In za preživetje potrebuješ najprej vodo. Imaš občutek, kot da si riba na kopnem.
Bi danes karkoli naredila drugače?
Seveda, s kavča je seveda lahko biti pameten (smeh). Ja, marsikaj bi lahko bilo drugače. Na koncu sva še vedno imela odprtih nekaj možnosti in rešitev. Ampak, če pogledam nazaj in se spomnim dehidriranosti, pomanjkanja energije in nezmožnosti treznega razmišljanja, še vedno mislim, da sva se v danih okoliščinah odločila pravilno.
Kako pa danes gledata na trenutke, ko so vama začeli popuščati živci in sta se potem odločila odnehati?
V takšnih trenutkih na stvari ne gledaš več s svetle plati. Le najsvetlejša luč se je takrat prižgala v moji glavi. In to je bila misel na mojo hčer. Takrat so se v meni po celem dnevu zbudila čustva in takrat sem se tudi zlomil. S sklonjeno glavo sem pred kamerami zajokal ob misli nanjo. Vedel sem, da če bi bila ona takrat tam, bi me prosila, naj odneham.
Kaj pa je bila prva stvar, ki sta jo naredila, ko sta se vrnila z otoka?
Mislim, da ni težko uganiti. Tekočine sva popila še za dva dni vnaprej (smeh). Oskrbeli so nama tudi poškodbe, presenetljivo pa o lakoti tisti večer ni bilo ne duha ne sluha (smeh).
Kaj pa sta se na tej preizkušnji o sebi naučila?
To, kar naju je na tej preizkušnji pokopalo, je bil najin notranji nemir. Ta nama je čisto zameglil razum in naju v kombinaciji z dehidracijo vodil v pogubo. Na taki preizkušnji privrejo na dan vse tvoje šibke točke in te so še bolj očitne in jasne. To spoznaš šele takrat, ko nimaš ničesar. Karakterja se ne da spremeniti. Poiskati morava svoj notranji mir.
Take preizkušnje, kjer si na brata privezan z vrvjo, prižigaš ogenj z bambusom, izdeluješ orožje, hodiš deset kilometrov po podlagi, ki obstaja verjetno samo še na Marsu, piješ dobesedno blato in si hkrati popolnoma dehidriran, vsega tega ne pozabiš. To je treba izkusiti na lastni koži, da lahko razumeš.
