Sreda, 28. 10. 2020, 10.20
3 leta, 5 mesecev
Preživetje v divjini
"Zjokal bi se, če ne bi bilo kamer!" #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,33
V oddaji Preživetje v divjini smo spremljali par Živo in Borislava. Preizkusila sta se v izzivu, ki ga je zanju pripravil inštruktor tehnik preživetja v naravi Brane T. Červek. Na začetku preizkušnje sta bila ločena in imela kar nekaj težav, ko sta kasneje združila moči, pa sta postala neustavljiva. Za uspešno opravljeno preizkušnjo jima je Brane T. Červek podelil zeleni certifikat.
Po manjših začetnih težavah sta pokazala, da sta skupaj prava ekipa, in Brane vama je izročil certifikat za uspešno opravljeno preizkušnjo. Sta bila zadovoljna s tem, kar sta pokazala?
Živa: Bila sem zelo vesela, da nisem razočarala Borčija. No, upam, da ga nisem in da nisem razočarala Braneta. Sicer res nisva dobila črnega certifikata, ampak sem zadovoljna, da sva vztrajala in preživela noč. Na toplem.
Borislav: Nič ne bi spremenil, je že tako moralo biti. Pravzaprav sem zadovoljen s seboj in predvsem z nama. Na vreme pač ne moreš vplivati in s tem sem se zdaj sprijaznil. Po drugi strani pa bi, če bi dobil še eno priložnost, verjetno ravnal drugače. Verjetno bi moral bolj premišljeno začeti izziv. In bolj pametno in umirjeno izbirati prioritete. Vedno sem imel občutek, da sva skupaj boljša. To se je na preživetju v divjini tudi potrdilo.
Živa je morala na Borislava čakati visoko na skalni polici.
Živa, bi tudi vi zdaj kaj naredili drugače?
Živa: Spremenila bi to, da bi prej šla v temne rove. Moči nisem imela dovolj, da bi zakurila ogenj, in ko sem to spoznala, bi se takoj morala podati v rove. Nekako sem še upala, da bo Borči zakuril, ampak bi mi moralo biti jasno, da če ga ni po štirih urah, tudi njemu ni uspelo. Kljub temu sem ponosna nanj, ker vem, da je dal vse od sebe.
Ko sta bila ločena, sta pokazala, predvsem Borislav, da sta precej "ranljiva". Kakšen kamen se vama je odvalil od srca, ko sta se našla?
Borislav: To, da sem brez nje tako "ranljiv", me je presenetilo. Mislil sem, da sem sam močnejši. Trenutek, ko sem jo našel, je bil zelo čustven. Če povem po pravici, bi se razjokal, če ne bi bilo kamer, a me tega ni sram priznati. Vesel sem, da mi toliko pomeni, in ponosen na to, da sva skupaj močnejša. Pri naju je pač tako, da sem jaz tisti, ki zaneti ogenj, spodbudi akcijo, Živa pa je tista, ki ga kroti in umirja, da ne uide z vajeti. Takšna sva tudi po značaju. Jaz delujem v hipu in pogosto ravnam brez razmišljanja, kaj bo jutri, Živa pa je bolj premišljena. Točno to se je pokazalo tudi v divjini. Tako najbolje delujeva, saj se dopolnjujeva. Za zdaj nama uspeva in verjamem, da bo tako tudi v prihodnje.
Živa: Bil je luč v temi. Bil je žarek upanja. Bil je moja iskrica. Ko sem ga zagledala, sem vedela, da sva skupaj močnejša. Da nama lahko uspe. Potrebovala sem ga. Za varnost. Za bližino. Stiske sicer nisem občutila, ker sem se osredotočala na ogenj, sem pa upala, da Borčiju ni prehudo.
Živa, kako pa je bilo tavati po tistih rovih v popolni temi? Je bilo kaj strahu?
Živa: Teme me je sicer strah, ampak ne v teh rovih. Bolj sem se bala kakšne poškodbe glave ali nog, ker dejansko ne vidiš, kje hodiš. Nimaš občutka, kako visok je strop. Ne veš, ali hodiš gor, dol ali naravnost. Izgubiš občutek za prostor. Veš pa tudi, da je s tabo snemalna ekipa, zato je lažje.
Po več poskusih vama je uspelo zanetiti ogenj. Sta v kakšnem trenutku pomislila, da vama ne bo uspelo, morda razmišljala celo o predaji?
Borislav: Ko nama je končno uspelo, je bil občutek katarzičen. Preprosto sta bila v tistem trenutku poplačana ves trud in napor, ki sva ga doživljala čez dan. Počutil sem se srečnega, mogočnega, a hkrati majhnega in spokojnega. Takoj ko se je polegel naval adrenalina, sem se zavedel, kako smo pravzaprav majhni. Občutil sem spoštovanje do narave in se zavedel, koliko truda je potrebnega za nekaj tako samoumevnega, kot je ogenj. Takrat spoznaš, da je veliko več kot tisti plamen iz vžigalnika. Zares drugačen in lep občutek. Vmes se je tudi za hip pojavil občutek neuspeha, ampak o predaji ni bilo nikoli ne duha ne sluha. Ampak to sva vedela, še preden sva se podala v to preizkušnjo. Takšna sva - borca in za naju ni predaje.
Živa: Že ko sva dobila prvo žgočo moko, sem pomislila: "Evo, imava ogenj, že razpihujeva." Potem pa razočaranje. Sva pa vztrajna, zato sva poskušala in poskušala. In na koncu nama je uspelo. Sva borbena, zato nisem dvomila o naju. Predala se ne bi. O tem sva se pogovarjala tudi doma. Bi pač prespala na hladnem, če nama ne bi uspelo zakuriti. Liste in veje sem že nabrala, da bi se pokrila. Sicer pa ima Borislav že v imenu boriti se in slaviti, kar pomeni, da ni predaje (smeh, op. p.).
Kaj sta se na tej preizkušnji naučila o sebi?
Borislav: Naučil sem se predvsem, da Živo potrebujem bolj, kot sem si mislil, in bolj, kot si upam priznati. Zavedati sem se začel mogočnosti narave in majhnosti človeka. Spoznal sem tehnike preživetja, predvsem pa sem si potrdil to, kar sem zmeraj čutil. Našla sva se in ustvarjena sva drug za drugega. Pri nas bi rekli, da paševa kot ata na mamo (smeh, op. p.).
Živa: Kot je Brane povedal ... Skupaj sva močnejša. Se pa vidi, da sem mlajša in da še ne jemljem življenja tako resno, kot Borči misli. Naučila sva se tudi vztrajnosti in potrpežljivosti. No, morda sva imela to že prej v sebi in se je to zdaj potrdilo. Če greva v isto smer z roko v roki, sva nepremagljiva. In ugotovila sva, da je Borči prej žejen, jaz pa prej lačna (smeh, op. p.).
Imata v bližnji prihodnosti v načrtu še kakšen nenavaden podvig?
Živa: Naslednji podvig ... Odšla bova v pohorske gozdove in poskusila še enkrat zakuriti. Morda mi uspe prepričati Borčija, da prehodiva Slovensko planinsko pot ali pa jo mahneva s kolesom na morje. Veliko je še doživetij, ki naju čakajo (smeh, op. p.).
Borislav: Od tistih malo bolj oddaljenih in kronološko gledano od zadaj naprej je načrt: zapustiti ta svet, ki ga poznamo, brez obžalovanja in novim dogodivščinam naproti, kjerkoli je že pač tisti onkraj sveta. Potem družina, poroka, potovanje okoli sveta … Drugače pa bova šla v bližnji prihodnosti v lastni režiji ponovit vajo o preživetju. Verjetno nekam v pohorske gozdove. Ko se bodo protikoronske omejitve sprostile, pa bova najverjetneje osedlala svoj motor in se podala nekam proti Sredozemskemu morju, kjer naju čakajo nove dogodivščine (smeh, op. p.).
