Sreda, 7. 10. 2020, 9.36
3 leta, 6 mesecev
Preživetje v divjini
"Ne spomnim se, kdaj sem bil nazadnje tako izčrpan" #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,32
V zadnji oddaji Preživetje v divjini smo na ekstremni preizkušnji spremljali prijatelja Gvida in Nikija, ki sta kmalu po prihodu na otok spoznala, da ju čaka veliko bolj naporen dan, kot sta si predstavljala. Gvido nam je zaupal, da se je s tako hudo dehidracijo srečal prvič in da je bil prvi požirek po več kot 24 urah res neprecenljiv.
V oddaji sta večkrat poudarila, da takšne žeje še nista doživela. O čem razmišlja človek v takšnih trenutkih?
Res je, žeja je bila neznosna že po dveh urah in nikakor tega nisem mogel odmisliti. Sicer ves čas hodiš ob vodi, a ti to ne pomaga prav dosti. Razmišljal sem, le kaj mi je bilo tega treba (smeh, op. p.). Zagotovo je bil prvi požirek tekočine neprecenljiv in prav zanima me, ali se je Niki bolj razveselil tiste pollitrske plastenke kot pa 50 tisoč evrov pred štirimi let v šovu Bilo je nekoč (smeh, op. p.).
Kaj pa je bila prva stvar, ki sta jo naredila, ko sta se vrnila z otoka?
Vsekakor sva najprej poskrbela za ponovno hidracijo, prhanje je bilo najboljše v življenju, doma pa sem dva dni samo počival. Žgočega sonca in štiriindvajsetih ur fizičnega napora namreč nisem ravno najbolje prenesel (smeh, op. p.).
Niki in Gvido
Na začetku sta priznala, da sta nekoliko podcenjevala preizkušnjo. Kdaj sta se začela zavedati, da ne bo ravno preprosto?
Že ko sem videl, da naju čaka ura plavanja, sem spoznal, da je vrag odnesel šalo. Ko nama je Brane pokazal še zemljevid otoka, sva vedela, da bo dan zelo pester. Malo naju je presenetilo tudi to, da sva preizkušnjo začela bosa. Pred tem sem nekomu v šali obljubil, da bom otok prehodil bos. Nisem si mislil, da ga bom moral res (smeh, op. p.).
Brane vaju je ob koncu vseeno pohvalil, saj je za vaju pripravil eno najtežjih preizkušenj do zdaj. Kako zadovoljna sta bila sama s tem, kar sta pokazala?
Moram priznati, da nisem vedel, kaj bo Brane rekel zjutraj pri točki rešitve, ker nama ni uspelo zakuriti ognja. Potem pa sem bil izjemno zadovoljen, da je prepoznal najin trud in s tem pokazal, da se je zavedal, pred kako težko preizkušnjo naju je postavil.
Kaj pa bi zdaj vseeno naredila drugače?
Zdaj je sicer lahko govoriti. Žal mi je za moje živčne izpade. Stvari bi se lotil bolj umirjeno in premišljeno. V takšnem položaju telo prižge rdeči alarm, zato je občutke težko spraviti v mero zdravega razuma. Bi pa vsekakor že prej zaščitil telo pred soncem, ker mislim, da je bila ožganost največji krivec za pomankanje koncentracije in moči.
Na trenutke je bilo res videti, da sta na robu moči. Sta kdaj pomislila, da bi pozvonila na zvonec, ki pomeni predajo?
Pred malimi ekrani je bilo samo videti, na otoku pa bilo to mogoče tudi občutiti. Sam se ne spomnim, kdaj sem bil nazadnje tako izčrpan, in hvaležen sem, da sem se na preizkušnjo podal z Nikijem. On je bil ključni dejavnik, da zadnjih atomov moči nisem porabil za zvonjenje, čeprav sem bil zelo blizu temu (smeh, op. p.).
Dehidracija je bila glavni vzrok za to, da sta postajala vse bolj razdražljiva in se tudi sporekla.
Gledalci so že v šovu Bilo je nekoč lahko videli, da mi hitro popustijo živci, ko k temu prištejemo še žejo, utrujenost, lakoto in negotovost, pa je to hitro recept za katastrofo. Z Nikijem sva dobra prijatelja in vem, da najinih nesporazumov ni jemal osebno. Zagotovo mi je žal, da sem se na trenutke odzval, kot sem se, a sva se z Nikijem temu smejala že med vrnitvijo z otoka.
Kaj pa je glavna stvar, ki vama jo je prinesla ta izkušnja?
Vsekakor sem spoznal, da je kdaj bolje narediti korak nazaj, da lahko potem narediš dva naprej. Zagotovo pa zelo cenim to, da sem še enkrat spoznal, da je Niki človek, na katerega se lahko zanesem v vsakem trenutku.
