Ponedeljek, 13. 12. 2021, 7.10
9 mesecev
Kako živeti s sindromom, ki postaja epidemija 21. stoletja?
Prebivalstvo sveta se pospešeno stara, s tem se povečuje tudi delež ljudi v družbi, ki imajo povečano tveganje za razvoj sindroma demence. Čeprav demenca lahko prizadene vsakogar, ne gre za običajen del staranja, je pa starost najpomembnejši dejavnik tveganja za demenco.
Demenca je možganska bolezen, pri kateri postopno propadajo predeli živčevja.
Demenca ni zgolj starostna pozabljivost, temveč je možganska bolezen. Bolezenski proces demence je ponavadi nevrodegenerativne narave, kar pomeni, da gre za napredujoče propadanje predelov živčevja, ki običajno poteka postopno, v letih. V tem procesu postopno pešajo tudi višje miselne funkcije. Sprva gre le za subjektivne občutke težav (subjektivna kognitivna motnja), ki čez čas postanejo tudi merljive, a so še vedno blage (blaga kognitivna motnja). Nadaljevanje bolezenskega procesa pa vodi v stanje, ki ga imenujemo demenca.
Milica Gregorič Kramberger: "Okoli 15 odstotkov vseh stanj, ki ustrezajo opisu sindroma demence, lahko učinkovito usmerjeno zdravimo."
"Gre za sindrom, kar pomeni, da gre za več simptomov (težav) in znakov bolezni, ki odražajo motnjo v višjih miselnih funkcijah, kot so spomin, orientacija, govor, presoja, prepoznavanje, veščine in druge. Te funkcije so glede na izhodiščno stanje prizadete v tolikšni meri, da to vpliva na dnevno delovanje posameznika," je povedala doc. dr. Milica Gregorič Kramberger, specialistka nevrologinja in vodja Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki v Ljubljani.
Center za kognitivne motnje je osrednja točka, kamor naj bi bili napoteni bolniki s sumom na demenco iz ambulant splošne medicine in drugih specialističnih ambulant. Ko svojci ali bolnik sam prepoznajo prve znake demence, je potreben obisk pri družinskem zdravniku. Če družinski zdravnik posumi na demenco, pacienta napoti specialistu za demenco, nevrologu ali psihiatru.
Vsak tretji osemdesetletnik trpi za sindromom demence
Demenca je vedno večji zdravstveni, socialni in ekonomski problem današnje družbe.
Možnost, da zbolimo za demenco, s starostjo narašča. V starosti nad 65 let ima demenco že vsak peti človek, v starosti nad 80 let pa vsak tretji. V Sloveniji je obolelih že več kot 32 tisoč ljudi, v Evropi deset milijonov, na svetu pa že več kot 49 milijonov. Število obolelih iz leta v leto narašča, do leta 2040 pa naj bi se v Evropi in ZDA podvojilo.
Po podatkih Svetovne organizacije za Alzheimerjevo bolezen za osebe z demenco skrbi še trikrat toliko ljudi.
Demence ni mogoče pozdraviti, vendar jo je z zdravili, ki so na voljo, mogoče upočasniti. Pravočasna diagnoza je ključna, zato je zelo pomembno ozaveščanje, ki ga opravlja tudi nepridobitno strokovno slovensko združenje za pomoč pri demenci Spominčica – Alzheimer Slovenija, ki osebam z demenco, njihovim svojcem ter skrbnikom ponuja strokovno in učinkovito podporo.Kako lahko vemo, da ne gre samo za starostno pozabljivost, ampak za možgansko bolezen? Kdaj lahko pomislimo na to?
Kadar se motnje spomina pojavijo na novo, vztrajajo in niso povezane s preobremenjenostjo, žalovanjem ali depresivnostjo, moramo pomisliti na možnost možganske bolezni. V vseh takih primerih je zelo pomembno obiskati zdravnika, ki bo z ustreznimi preiskavami ugotovil ali izključil tudi morebitna druga stanja, ki niso posledica nevrodegenerativne bolezni možganov. Okoli 15 odstotkov vseh stanj, ki ustrezajo opisu sindroma demence, lahko namreč tudi učinkovito usmerjeno zdravimo.
Kakšni so prvi znaki demence?
Oseba z zgodnjimi znaki demence običajno večkrat postavlja ista vprašanja, pogosto išče besede, izraze, pripoveduje iste zgodbe, se vse bolj umika iz družbe, išče osebne predmete ... Med vožnjo avtomobila se zlahka vznemiri, v znanih križiščih se obotavlja, vožnja postane naporna.
Prvi znaki demence (vir: Spominčica – Alzheimer Slovenija):
1. postopna izguba spomina, ki vpliva na vsakodnevno življenje,
2. težave pri govoru (iskanje pravih besed),
3. osebnostne in vedenjske spremembe,
4. upad intelektualnih funkcij, nezmožnost presoje in organizacije,
5. težave pri vsakodnevnih opravilih,
6. iskanje, izgubljanje in prestavljanje stvari,
7. težave pri krajevni in časovni orientaciji,
8. ponavljanje enih in istih vprašanj,
9. spremembe čustvovanja in razpoloženja,
10. zapiranje vase in izogibanje družbi.
Kako se oboleli osebnostno spremenijo?
Pri najpogostejši, Alzheimerjevi demenci so pogoste predvsem spremembe v smislu umikanja iz družbenih interakcij, oseba se manj vključuje v družbo. Če gre za posebno obliko demence, ki prizadene predvsem čelni reženj možganov, pa so vedenjske in osebnostne spremembe osnovni bolezenski znak. Pojavi se lahko vedenje, ki je socialno manj sprejemljivo. Oboleli je v družbi z drugimi ljudmi, tudi neznanci, lahko zelo neposreden, pretirano šaljiv, vzkipljiv, prisotne so motena presoja in druge spremembe.
Večje tveganje predstavlja tudi življenjski slog
Z zdravim življenjskim slogom lahko odložimo začetek sindroma bolezni.
Kakšni so glavni dejavniki tveganja za razvoj bolezni?
Med glavne dejavnike tveganja za razvoj Alzheimerjeve demence spadajo: sladkorna bolezen, slabo zdravljena arterijska hipertenzija, čezmerna telesna teža, telesna neaktivnost, motnja sluha, čezmerno uživanje alkohola, kajenje, poškodba glave, socialna izolacija, nizka stopnja izobrazbe, onesnažen zrak in depresija. Vsi našteti dejavniki veljajo za tiste, na katere lahko vplivamo, in predstavljajo približno 40 odstotkov vseh. Na preostale dejavnike, kot so genetski zapis, ženski spol in starost, pa ne moremo vplivati.
Kako lahko najbolje upočasnimo potek bolezni?
Vsak od nas lahko zavestno vpliva na svoj življenjski slog in navade ter tako praktično na vseh dvanajst dejavnikov tveganja. Z zdravim življenjskim slogom lahko odložimo začetek sindroma demence.
Kdaj moramo začeti skrbeti za svoje možgane, da ne bomo zboleli za demenco?
Skrb za zdrave možgane je nujna že od zgodnjega otroštva. Z zdravim življenjskim slogom lahko pomembno vplivamo na splošno telesno in tudi možgansko zdravje. Ali bo kdaj mogoče zares preprečiti razvoj demence, še ne vemo.
Zdravila učinkovita v zgodnji fazi bolezni
Zdravila omogočajo podaljšano ohranjenost funkcioniranja v dnevnih aktivnostih.
Kakšno vlogo pri tem imajo zdravila, v kolikšni meri nam lahko pomagajo?
Zdravila, ki so zdaj na voljo proti demenci, delujejo na nekatere značilnosti bolezni (simptome). Njihova učinkovitost je najboljša v zgodnji fazi bolezni, ki pa mora biti ustrezno diagnosticirana. Zdravila omogočajo predvsem podaljšano ohranjenost funkcioniranja v dnevnih aktivnostih. Uporaba pri bolnikih odloži potrebo po izdatni pomoči in namestitvi v dom starejših občanov. Za marsikatero diagnozo demence še nimamo registriranih zdravil.
S katerimi metodami specialisti potrdijo bolezen demence?
Sindrom demence ugotovimo klinično. Z dodatnimi preiskavami (t. i. presejalni testi višjih miselnih funkcij in razpoloženja, nevrološki pregled, laboratorijske preiskave krvi in možganske tekočine ter slikovne preiskave glave) pa ugotovimo diagnozo, na podlagi katere se lahko odločimo za izbiro ustreznega zdravljenja in priporočimo potek nadaljnjega spremljanja stanja bolnika.
Velika obremenjenost svojcev
Kaj diagnoza pomeni za svojce obolelega?
Kadar v družini nekdo zboli s sindromom demence, se dinamika v družini zelo spremeni. Družina se spoprijema s številnimi vprašanji, zadregami in stiskami, ki jih prinese bolezen, ob kateri se njihov član družine spreminja, drugače vede, izgublja svojo vlogo v družini, svojo neodvisnost, svoje in skupne družinske spomine, svoje spretnosti, svoj jaz ...
Zaradi vsega naštetega morajo bolniki, njihovi svojci in zdravniki nujno vedeti in razumeti, kaj je stanje, ki ta sindrom povzroča, in kako se spoprijeti z njim.
Kaj svetujete svojcem, kako naj komunicirajo z obolelim in kako naj skrbijo, da ne bo bolezen prehitro napredovala, če je to sploh mogoče?
Komunikacija z obolelim mora biti predvsem čim bolj naravna in vsakdanja. V napredovalih fazah bolezni je treba zaradi pridružene motnje razumevanja govora nekoliko poenostaviti besedne zveze. Poleg verbalne je izjemnega pomena predvsem neverbalna komunikacija, telesni stik in ustrezen prostor, kjer komuniciramo z dementno osebo. Okolje, ki bolniku ni domače in kjer je obkrožen s številnimi viri zvoka, lahko močno poslabša uspešnost komunikacije. Ključna v komunikaciji z obolelim v vseh fazah bolezni je skrb za ohranjanje njegovega dostojanstva.
Koliko časa so oboleli še sposobni skrbeti zase?
Presoja o tem je vedno individualna. Če oboleli z demenco živi v domačem okolju s svojci, ki so poučeni o naravi in značilnostih demence, je to zanj najbolje med celotnim obdobjem bolezni. Pomembno je tudi ohranjati ter spodbujati opravljanje veščin in opravil, ki jih oboleli še zmore sam.
Stigma še vedno prisotna
Z aktivnim in večplastnim družbenim ozaveščanjem o značilnostih demence lahko premagamo stigmo, povezano z demenco.
Pred leti je bila demenca zelo stigmatizirana, ali menite, da smo že kaj bližje temu, da bi postali do demence prijazna družba?
V naši družbi je še vedno veliko stigme, povezane z demenco. To žal velja tako za družbo na splošno kakor tudi za strokovno okolje. Dobra stran zdajšnjega časa je, da je prisotno veliko aktivnega in večplastnega družbenega ozaveščanja o značilnostih demence, pomenu zgodnjega prepoznavanja znakov demence, potrebi po diagnostični obravnavi in uvedbi ustrezne terapije.
Kako je epidemija covid-19 vplivala na zdravljenje demence?
Starejši so izpostavljeni večjim tveganjem za razvoj demence, ob tem pa jih lahko doleti slabša prognoza ob prebolevanju okužbe z novim koronavirusom. Zaradi ukrepov socialne izolacije, spremenjene dostopnosti do zdravstvenih storitev in družbene stigme, povezane z demenco, so bolniki z demenco ostali nediagnosticirani, na pregled v ambulanto so odšli kasneje, kot bi v času pred epidemijo, njihovo kognitivno stanje je bilo zato že v izhodišču slabše. Možnosti socialne interakcije, ki so sicer ključne za daljše ohranjanje dnevnih aktivnosti bolnika, so v času epidemije omejene, kar hitreje vodi v vedenjske in druge psihiatrične zaplete demence.
